Po štiriletnem premoru, odkar je Dan Brown med bralce poslal roman Izgubljeni simbol, je sredi maja letos pod okriljem založbe Doubleday svoje oboževalce razveselil z novim delom, naslovljenim Inferno. Knjiga, ki se je v prvih sedmih dneh prodajala bolje kot slovita Da Vincijeva šifra, roman, ki je ameriškega pisca izstrelil med zvezde, je v prevodu Nataše Müller že slaba dva tedna na voljo tudi v slovenščini. Založba Mladinska knjiga je poskrbela tako za klasično kot elektronsko obliko.
Po ustaljenem obrazcu
Inferno po romanih Angeli in demoni (2000), Da Vincijeva šifra (2003) ter Izgubljeni simbol (2009) v središče ponovno postavlja harvardskega profesorja umetnostne zgodovine, ki posebno strast goji do razvozlavanja simbolov, Roberta Langdona. Protagonist, v katerega je pisec vnesel lastnosti, kakršnih bi si želel tudi sam, se iz nezavesti prebudi v bolnišnici v Firencah. Skupaj z mlado in inteligentno zdravnico Sienno Brooks skuša svet obvarovati pred norim znanstvenikom Bertrandom Zobristom, ki želi problem svetovne prenaseljenosti rešiti s sprostitvijo virusa. Ob tem pa mora profesor Langdon seveda dekodirati številne uganke, ki se nanašajo na umetnostno zgodovino Firenc, še posebej pa se je primoran posvetiti Peklu, prvemu delu trilogije Božanska komedija Danteja Alighierija. Ob tem pisec riše turistični zemljevid po omenjenem italijanskem mestu, del dogajanja pa preseli tudi v Benetke in Carigrad, pri čemer naj bi bila po zagotovilih pisatelja vsa v knjigi navedena historična dejstva resnična. Brown se tako drži ustaljenega obrazca, ki mu je doslej prinesel že več kot 200 milijonov prodanih izvodov po vsem svetu.
Uspešnici pa sta bili tudi obe filmski adaptaciji njegovih del, Da Vincijeva šifra ter Angeli in demoni, saj sta prinesli bajen zaslužek. Tako so bili že takoj po izidu Inferna skovani načrti za njegov prenos na filmsko platno, kjer bo glavno vlogo ponovno prevzel Tom Hanks, režijske vajeti pa Ron Howard. Film je v kinematografih pričakovati decembra 2015.
V namernem zavajanju bralcev
Sicer pa Dan Brown ni mojster suspenza le, ko se preseli za stene fikcije, temveč zna napetost vzdrževati tudi v realnem svetu. Inferno je namreč nastajal v največji tajnosti, za pokušino je Brown sredi januarja na svoji spletni strani izdal le naslov, konec februarja še vizualno podobo naslovnice, na kateri je bazilika Santa Maria del Fiore v Firencah. Bralci, ki so sredi marca prek večjih spletnih trgovin elektronskih knjig kupili Da Vincijevo šifro, pa so poleg prejeli še prvo poglavje svežega izdelka.
Avtor se v lovu za inspiracijo vselej poda v mesta, ki so nato prizorišča njegovih zgodb, a mora ob tem biti izjemno previden, da oboževalci in novinarji glede na obiskane lokacije ne dobijo preveč namigov v povezavi z romani. Tako vselej obišče tudi lokacije, za katere že vnaprej ve, da bodo v knjigi zgolj bežno omenjene ali se sploh ne bodo pojavile. »Ob pisanju Inferna sem javnost želel zavesti tako, da sem se dolgo časa zadržal ob Michelangelovem kipu Davida in v palači Uffizi, veliko pa sem tamkajšnje zgodovinarje spraševal tudi o Dantejevem pogledu na Cerkev, zaradi česar so mnogi mislili, da bom pisal o Dantejevi kritični drži do Cerkve,« je pojasnil za enega izmed svetovnih medijev.
Prevajanje v podzemlju
Ob prvih prevodih romana pa je bila izvedena prava vojaška akcija. Istočasno z izidom originala je bilo delo na knjižne police namreč poslano tudi v dvanajstih drugih jezikih. Tako je bilo enajst prevajalcev med februarjem in aprilom večino časa zaprtih v podzemne bunkerje na milanskem sedežu največjega italijanskega založniškega podjetja Mondadori. Vhod v prostore je bil varovan z oboroženimi varnostniki, prevajalcem je bilo prepovedano uporabljati mobilne telefone, do spleta pa so lahko dostopali le prek nadzorovanega računalnika. Za preostale uslužbence v omenjenem podjetju je bil pravi namen njihovega dela prikrit.
Nataša Müller, ki je prevedla za zdaj vsa v slovenščini dostopna Brownova dela, se seveda ni srečala s takšnimi pogoji, a priznava, da je tudi domača založba Mladinska knjiga roman želela čim prej ponuditi bralcem, zaradi česar ji je postavila precej tesne časovne omejitve. Sicer pa s prevodi Brownovih del doslej ni imela večjih težav, saj vsa sledijo bolj ali manj istemu vzorcu. Veliko časa ji je vzelo le preverjanje zares številnih podatkov, medtem ko se ji avtorjev jezik sam po sebi ne zdi nič posebnega. »Gre pač za komercialno literaturo, kjer je jezik preprost, čeprav tu in tam nekoliko nabuhel. Konec koncev takšne literature ne beremo zaradi jezika, ampak same zgodbe.« Pristavlja pa še, da prevajalec v Brownovih knjigah nikoli ne ve, kakšne oblike besedila ga bodo pričakale na naslednji strani. Tako se je morala denimo v Da Vincijevi šifri spopasti s pesnjenjem anagramov, v Infernu pa s spiralno oblikovanim tekstom. Sam naslov dela bi sicer lahko poslovenili kot »pekel«, a se je založba odločila za originalni naslov, saj se je ta tudi slovenskim kupcem v zadnjih mesecih prav gotovo že usedel v uho.
Med okusno napisanim in predvidljivim
V tujih medijih je delo naletelo na precej raznolike odzive. V The Guardianu so denimo zapisali, da tudi ta roman odlikuje izvirnost, zgodba je izjemno učinkovito izpeljana in zasnovana, rezultat česar je »okusno napisan koktajl visoke kulture in cenene napetosti«. Pozitivno oceno si je prislužila denimo še v časopisih The New York Times in New York Daily News, medtem ko je James Kidd za Independent knjigo opisal kot nerodno prozo. »Brownova fuzija gotskega stila in natančnega opisovanja krajev v slogu turističnih vodičev namerno zadržuje bralčevo domišljijo,« meni. The Express Tribune pa izpostavlja predvsem predvidljivost romana.
Prebivalci Manile pa so naravnost ogorčeni nad delom, saj je Brown filipinsko prestolnico označi kot »vrata v pekel«, kjer ne manjka revščine, trgovine z belim blagom, onesnaženega zraka in prometnih zamaškov. Tamkajšnje mestne oblasti so se zato odzvale s protestnim pismom, v katerem sicer menda niso zanikale naraščajoče revščine, a so opozorile tudi na »dober značaj prebivalcev in njihovo sočutje do soljudi«.
