Nekoliko bolj pogumen kot Ivanka je bil mož, vendar sta kljub temu na začetku oba nekoliko oklevala, saj se tega poklica ni bilo mogoče nikjer priučiti in dobiti dragocenih izkušenj. V pogrebništvu namreč ni popravnih izpitov. Pogrebna storitev mora biti zaradi spoštovanja do pokojnika in žalujočih vedno izpeljana brezhibno. Čeprav je bilo na začetku težko, pa svoje odločitve, da v Šempetru v Savinjski dolini odpreta zasebno pogrebno podjetje Ropotar, nista nikoli obžalovala. Ravno nasprotno. Ivanka Ropotar pravi, da je opravljanje tega poklica velik dar in da so redki tisti, ki to zmorejo dolgo početi z dušo in srcem.
Žalujočim morajo biti v oporo
»Na začetku se morda sploh nisva zavedala, da je poleg tega, da pri delu s pokojniki nimaš strahu ali pomislekov, daleč najpomembneje to, da ga opravljaš z dušo in srcem in da si hkrati v največjo oporo žalujočim. To je morda še najtežji in najzahtevnejši del storitev«, je povedala Ropotarjeva. V zadnjih letih se je odnos ljudi do pogrebništva zelo spremenil, saj so koncesionarji poskrbeli za izjemno visok nivo pogrebnih storitev. Zaradi čustvenosti in prirojene sposobnosti empatije so za opravljanje tovrstnega poklica primerne oziroma zaželene ravno ženske, ki pa se seveda morajo umakniti, kadar gre za težka fizična dela in kadar pogrebni protokol izrecno narekuje vlogo predstavnika moškega spola. Včasih pa je bilo seveda drugače. Žensk v tem poklicu ni bilo, pogrebcem in kopačem grobnih jam pa so se ljudje običajno posmehovali, njihovo težko delo pa označevali kot nekaj nizkotnega in ničvrednega.
»Človek se plemenitosti tega poklica zave šele takrat, ko doživi smrt bližnjega in ko potrebuje pomoč, ki je v tistih težkih trenutkih neprecenljiva. Približno tri leta, preden sva se z možem odločila, da vstopiva v pogrebništvo, sem se tudi sama soočila s prezgodnjo smrtjo moje drage sestre. Prepričana sem, da je bil to razlog, da pozneje nisem imela težav v stiku s smrtjo in pokojniki,« nam je zaupala, vendar hkrati dodala, da se tako nje kot vseh drugih v kolektivu še vedno dotakne prav vsaka smrt posebej.
Žalostni, zbegani, nemočni
»Kljub temu živimo in delamo v prijetnem vzdušju, saj lahko ljudem, ki izgubijo svoje najdražje, pomagamo in jim prižgemo svetlo iskrico v očeh. Pomembno je, da občutijo, da niso ostali sami, da jim lahko stisnemo roko, jim svetujemo in se potrudimo. da je slovo od njihovih dragih lepo in dostojno.«
Vsak človek različno sprejema smrt in slovo od svojih bližnjih. Nekateri odkrito pokažejo svoja čustva, spet drugi se zaprejo vase in tiho trpijo, vsem pa je skupna žalost, zbeganost in nemoč. Vedno je hudo, pravi naša sogovornica, še posebno takrat, ko smrt pride nenadoma in nepričakovano ali ko se v neki družini žalostni dogodki vrstijo drug za drugim...
»Ob vsaki smrti je treba k žalujočim pristopiti s pravo mero sočustvovanja in pomoči, kakršne bi si v takih trenutkih želeli tudi sami. Topel je občutek, ko vidiš, da lahko ljudem z lepo in vzpodbudno besedo pomagaš omiliti bolečino in lahko rečem, da si življenja brez tega poklica sploh ne bi znala več predstavljati.« V podjetju Ropotar ne upravljajo zgolj pokopališč, temveč poskrbijo tudi za celotno organizacijo pogrebov in na željo žalujočih v protokol vključijo tudi glasbenike, umetnike in govornike. Ravno pogrebni govori so za Ivanko Ropotar poseben izziv. Pripravlja jih že dvajset let.
»Vsak človek je zgodba zase, poseben in neponovljiv in na tak način mu je treba ob grobu izreči tiste zadnje misli in se ga spomniti takšnega, kakršnega smo poznali. Ob tem pa je seveda treba potolažiti žalujoče in jim prižgati svetlo lučko upanja za prihodnost.«
