Ime mu je bilo Claire Straith in v 20. letih minulega stoletja si je služil denarce kot plastični kirurg. Njegova klinika je bila ena prvih onkraj luže, v kateri so se lotevali zahtevnih plastičnih operacij. Toda možakar se ni zapisal v zgodovino kirurgije, temveč avtomobilizma. Kot navdušenec nad avtomobili je namreč hitro ugotovil, da imajo lahko ostri robovi armaturne plošče smrtonosne posledice, če pride do trka. Na to je glasno opozarjal, toda vsa njegova prizadevanja so naletela na gluha ušesa. Voznikom je bilo pomembnejše od varnosti, da so imeli za volanom občutek svobode.

Nič čudnega, ko pa avtomobili še niso bili množični, pa tudi visokih hitrosti niso dosegali, saj se je gradnja hitrih cest večinoma začela šele po koncu druge svetovne vojne. Toda ideja, da je ob nesreči nekako treba zavarovati voznika, je postajala vse bolj aktualna. V letu 1949 je tako podjetje Nash izdelalo prvi (dvotočkovni) varnostni pas in ga kasneje za doplačilo začelo vgrajevati v nekatera Fordova vozila. Šele v letu 1958 pa so se pri Saabu odločili, da bodo v priljubljenem modelu GT 750 varnostni pas serijsko ponudili vsem kupcem, 13. avgusta 1959 pa je s tekočega traku zapeljal prvi volvo z vgrajenim tritočkovnim pasom, pod katerega se je podpisal inženir Nils Bohlin. »Zavedal sem se, da morata biti tako zgornji kot tudi spodnji del telesa pri miru, in sicer tako, da gre en del varnostnega pasu čez prsni koš, drugi del pa čez boke. Pas pa potrebuje tudi sidrišče za zapenjanje, ki v primeru nesreče zadrži potnika. Moral sem najti rešitev, ki bi bila enostavna, učinkovita in bi zahtevala uporabo zgolj ene roke,« je za časopis The Independent dejal Bohlin. Sledila so desetletja, v katerih je varnostni pas vse bolj pridobival veljavo, tudi v Sloveniji, saj je pripenjanje del zakona od leta 1980, nespoštovanje pa policisti kaznujejo s 120 evri. Švedov izum naj bi doslej rešil več kot milijon življenj po vsem svetu, zato ne čudi, da so ga na prehodu v novo tisočletje sprejeli v avtomobilistično hišo slavnih.

Številne raziskave in statistični podatki kažejo, da so poškodbe v prometnih nesrečah blažje, če uporabljamo pas. Odrasel človek pač lahko z močjo rok in nog zadrži težo telesa ob trku le do hitrosti 7 kilometrov na uro. Pri trku vozila, ki vozi s hitrostjo 50 kilometrov na uro, pa deluje na naše telo enaka sila, kot če bi padli deset metrov globoko. Pri večjih hitrostih ta sila skokovito narašča. Strokovnjaki so tako ugotovili, da bi bilo med vozniki in potniki v avtomobilih 40 odstotkov manj žrtev, če bi vsi uporabljali varnostni pas. Kljub temu ostaja dejstvo, da splet nesrečnih okoliščin lahko privede tudi do nesreče, v kateri bi nekdo preživel ali se manj poškodoval, če pasu ne bi uporabljal. A statistika pravi, da je takšnih primerov le 10 na 10.000. V vseh drugih primerih pas pomaga. »Seveda pas ni vsemogočen. Ne moremo pričakovati, da bo nekdo, ki se zaleti s 150 kilometri na uro, preživel,« je pred časom dejal prometni strokovnjak.

Toda pripenjanje z varnostnim pasom ima tudi bolj črno plat. Vsaj tako trdi John Adams, strokovnjak za nevarnosti in profesor na londonski univerzi, ki opozarja: »Število umrlih v prometu spremljam že 25 let. V 18 državah, kjer je pripenjanje zakonsko obvezno, število žrtev v prometu ni ravno majhno. Ne le da se v nekaterih število umrlih sploh ni spremenilo, ampak opažamo rahlo naraščajoč trend števila umrlih.« Čeprav se zdi to na prvi pogled kot znanstvena fantastika, je njegova izjava precej enostavna in povezana s pojmovanjem nevarnosti, ki ga v glavi nosi človek. Večini se vožnja z avtomobilom sploh ne zdi nevarna, saj menijo, da jo obvladajo ne glede na razmere na cesti, gostoto prometa ali zmogljivosti avtomobila. Ko k temu vozniki dodajo varnostno opremo avtomobila, se pravi varnostne pasove in številne zračne blazine, se večini zdi, da se jim ne more nič zgoditi. Zato vozijo manj previdno, od tu naprej pa je le majhen korak do nesreče. »Predstavljajte si umetnika na trapezu ali plezalca. Če ju opremimo s čelado, pomožnimi vrvmi ali čim podobnim, se počutita varneje in izvajata prvine, ki jih sicer ne bi. Podobno je pri vožnji s pripetim varnostnim pasom – zaradi drznejše in nevarne vožnje je končni rezultat pripenjanja lahko nasproten od želenega, saj je žrtev celo več,« še pravi John Adams. A na koncu, kljub zapisanemu, še vedno velja stavek: varnostni pas je vez z življenjem. Tega nikoli ne pozabite.