Sin baptističnega pridigarja je od malih nog v stiku z orglami. Gospele in spirituale je poslušal še v materinem trebuhu. Ko je še nepolnoleten v cerkvi srečal hudičevi rokenrol, je stopil na lastno pot, ki je šla stran od družinske pokore. Svoj evangelij je našel v rokenrolu, ki mu je odkril moč bluesa in zapeljivost soula. Po izkušnji z garažnimi blues-punk-dratarji The Immortal Lee County Killers je leta 2004 ustanovil Black Diamond Heavies, ki se je iz tria pretvoril v peklenski duo orgel/klaviatur in bobnov. Z mastno bluesovskima in trdo rockovskima albumoma je dvojec zaoral v rockovski untergrunt. Po prezgodnjem razhodu leta 2009 njegovo poslanstvo častitljivo nadaljuje James Leg sam. Leta 2011 je z bobnarjem Andrewom Jodyem posnel solo prvenec Solitary Pleasure, lani pa povprečen album bluesovskih predelav Painkillers z garažarji Left Lane Cruiser.
Njegov nastop so v torek zvečer v zagrebški Močvari zaradi pričakovanega manjšega obiska prestavili v foyer kluba. Izbira prostora nasproti točilnega pulta se je izkazala za posrečeno. Vonj alkoholnih hlapov se je mešal z gostim energijskim zvarkom bluesa, rokenrola, soula, gospela, countrya in honky tonka. Križanec bobnov in razmajanih orgel in fender rhodes klaviatur brez odvečnih efektov in digitalnih nadgradenj je bil v živo robusten. Bruhal je direktno iz ojačevalca. Našpičenost je dodatno podžigal divji bobnar Jody, ki mu bolj umirjene, s soulom in gospelom zabeljene pesmi niso ležale. Ves čas ga je vleklo k nabritemu rockovskemu tempu, kar je stopnjevalo naelektrenost koncerta, ki je dosegel vrhunec v zaključnem delu, ko sta preznojena dolgolasca nagradila bučen odziv prisotnih s »hitom« Drinking Too Much avstralske blues-rock skupine Kill Devil Hills in navdušujočim »mash up« venčkom Jumpin’ Jack Flash Rolling Stones in Search & Destroy Iggya & The Stooges.
James Leg je biser med rockovskimi odpadniki. V njegovem hropenju se prepletajo Ray Charles, Tom Waits in Lemmy Kilmister. Za tipkami je divji, za konvencionalno bluesovsko občinstvo pregrob in preveč neotesan, čeprav z eno nogo sega prav tja. Druga polovica plošče Solitary Pleasure odkrije drugo plat tega eksplozivnega avtorja-glasbenika. Njegov senzibilni pol piše tudi takšne soul-šlagerje, kot je Whatever It Takes, katerega mu (lahko) zavida sam Elton John. Hamo in Uroš Perić pa naj poslušata, kako se preseže posnemanje vzorov. Že nocoj lahko v velenjskem eMCe placu ujamete tega rokenrol trubadurja za orglami. Njegova prezenca ne zahteva velikih odrov, njegova avra zažari v neposrednem stiku. Z naravnim zvokom in totalno energijo.
