Na predlanskih volitvah, ko je na Poljskem prvič ponovni mandat dobila vladajoča koalicija, je kot strela z jasnega v neenakopraven dvoboj med desnico in levico okoli obema privlačnega političnega centra udarilo novoustanovljeno levo antiklerikalno Palikotovo gibanje, ki je dobilo deset odstotkov glasov. Tajkun Janusz Palikot, odpadnik iz Državljanske platforme, ki je obogatel z vodko, ob nasprotovanju cerkvi v državi z devetdesetodstotno katoliško populacijo pa se je zavzemal še za liberalizacijo splava, brezplačno kontracepcijo, legalizacijo mehkih drog in istospolne poroke ter brezplačni dostop do interneta, kljub temu ni premešal mukotrpno spletenih poljskih političnih štren. Posledično njegov presenetljivo visok kos volilnega kolača ni pritegnil širšega razglabljanja od ugotovitve, da je pihnil na dušo delu javnosti, ki jo utesnjuje konservativna katoliška duša naroda, kateri se vsa pokomunistična leta udinja tudi za zdaj očitno pokopana levica.

Oktobrski poljski izkušnji je decembra istega leta še brez postavljanja v širši evropski kontekst sledila Slovenija. Med parlamentarno vkopane politične stranke je prhnil duh Palikotovega na hitro sestavljenega gibanja, le da razdvojen na nesojenega tajkuna in nesojenega odpadnika SDS (kandidat na njeni listi leta 2004, ne pa tudi član), ki sta na parlamentarnih volitvah decembra 2011 družno pobrala skoraj 37 odstotkov glasov. Poenostavljeno veselje nad trpkim porazom Janeza Janše in pričakovano volilno kaznijo za Boruta Pahorja je pripomoglo, da takemu vdoru na hitro skrpanih novih strank v parlament nihče ni pripisal vloge fenomena. Tudi zato ne, ker na volilne lističe Janković in Virant nista »padla z Marsa«, ampak s krepkim političnim pedigrejem.

Lanske volitve v Litvi in Romuniji so pritrjevale, da se v Evropi ne dogaja nič posebnega. Ob Baltiku se je med osmimi novimi strankami v parlament prebilo samo populistično Gibanje za pogum, a z marginalnim rezultatom; novincu v Romuniji Danu Diaconescuju, televizijskemu voditelju z leta 2011 ustanovljeno in po sebi poimenovano ljudsko stranko, pa ob absolutni zmagi socialnoliberalne unije Victorja Ponta tudi 15 odstotkov glasov ni dalo nobene politične teže. Se pa je ta z vso močjo zrušila februarja letos na italijansko etablirano politiko. Komedijant Beppe Grillo je z gibanjem petih zvezdic na parlamentarnih volitvah pobral četrtino vseh glasov in dotedanje glavne politične akterje prisilil v nenaravno koalicijo leve sredine z Berlusconijem. Domovina commedie dell'arte je z improvizacijo na trdno določene okvire, ki jih je postavljal Bruselj, odgovorila na komičen način in hkrati naredila iz vsiljenega jim tehničnega vladarja Montija večjo karikaturo od vse bolj smešnega Viteza. Da so Grki prislovično vezani na tragedijo, se je pokazalo pol leta prej z dvojno bruseljsko režijo njihovih predčasnih parlamentarnih volitev. Na njih se je krepila pestra radikalna levica socialistov, zelenih, maoistov, trockistov, evrokomunistov itd. pod skupnim imenom Siriza, ki se je v parlament prebila že pred desetimi leti, a zacvetela šele, ko sta stara rivala Pasok in Nova demokracija postala podaljšana roka zloglasne evropske trojke.

Megla nad političnim telesom Evrope, ki ima le še nalogo, da v določenih intervalih, včasih pa tudi nekoliko prej, iz vse bolj skopega programskega političnega menija izbira zastopnike zakonodajne in posledično izvršilne oblasti, se je po letošnjih volitvah na Malti, v Bolgariji, na Norveškem, v Avstriji, Nemčiji in Luksemburgu znova razkadila šele na Češkem. Tu se je nenadejan vstop programsko skoraj neprepoznavnih novincev ponovil, stranki Ano in Zora neposredne demokracije pa sta pobrali 18 odstotkov glasov oziroma le dva manj kot zmagoviti poraženci – socialdemokrati.

Upor volilcev proti etabliranim strankam, ki ga je v Nemčiji neuspešno skušala zanetiti Alternativa za Nemčijo, a ostala tik pod volilnim pragom, v Avstriji pa sta ga brez večjih posledic za parlamentarne staroselce izkoristila poslovnež Stronach in Das Neue Österreich, vendarle postaja že vzorec. Ko se bo ta upor v evropski družbi artikuliral iz »nočemo« v »hočemo«, bo šele dobil pravo vrednost, kajti zdajšnji je na ravni enostavne politične substitucije s plastičnim primerom županovanja v Mariboru. Za novo demokratično paradigmo nasproti zdajšnji, ki postaja tehnični politični podaljšek kapitala, bi se moral upor volilcev dvigniti na evropsko raven. Že na bližajočih se evropskih volitvah, a tam razen volilne apatije kaj drugega (še) ni slutiti. S tem se zamujata vsaj dve zgodovinski priložnosti. Prva, da državljani Unije bolj neposredno vplivajo na izbor izvršnega telesa Unije oziroma imenovanje predsednika evropske komisije, in druga, da združena Evropa polno zaživi.