Kot je pred dvema letoma dejal v intervjuju za DRadio Wiessen, s svojim izumom ni naredil nič kaj bistveno drugačnega kot pri tradicionalnem načinu serviranja kebaba. V kruh je vložil enako količino mesa, kot bi jo gostje sicer dobili na krožnik. »Najprej sem uporabljal žemljice, šele pozneje sem prešel na tanek, nekvašen kruh. Dodal sem samo čebulo in solato,« je skromno povedal o svoji kulinarični uspešnici, ki ni obnorela zgolj Nemčije, temveč postala del prehranjevalnih navad Evropejcev.
V Turčiji ima na pokončnem ražnju vrteča se jagnjetina že dolgo tradicijo. Od 19. stoletja se je tako spečeno meso pripravilo ob posebnih priložnostih in ponudilo na krožniku. Dodali so mu čebulo, paradižnik ali kakšno drugo zelenjavo. Kadir Nurman se je domislil modernizacije te turške dobrote, ki naj bi meso približala ljudem s hitrim tempom življenja. Svoje domislice ni nikoli patentiral in z njo obogatel. Vesel je bil, da so jo ljudje vzeli za svojo. Sprva se je s slastjo prilegla predvsem turškim delavcem v Nemčiji, šele kasneje je prešla v tek tudi Nemcem. Njemu je doner kebab v zadnjih letih zadišal enkrat na dva do tri tedne. Takrat ga je jedel skorajda puritansko: samo kruh in meso, brez zelenjave in polivk.