»Subvencije so največja napaka evropske kmetijske politike, saj uničujejo kmetijstvo. So kot mamilo: ko se jih enkrat navadiš, propadeš. Zaradi subvencij so ljudje nehali delati, ne vlagajo v razvoj, to pa dolgoročno pomeni propad kmetij. Če subvencij ne bi bilo, bi trg deloval in bi nekateri kmetovanje že opustili, cene hrane bi se povišale,« razmišlja kmet Andrej Podpečan iz Galicije na Štajerskem.

Podpečanova kmetija zaradi kmetijskih površin, ki jih obdeluje, in živali, ki jih redi, na leto dobi 15.000 do 16.000 evrov subvencij oziroma izravnalnih plačil, kot jim pravi Andrej Podpečan. »Cene kmetijskih proizvodov so prenizke, ne pokrijejo proizvodnih stroškov, zato jih izravnava država. Zahvaljujoč subvencijam vsi jemo cenejšo hrano,« razloži svojo terminologijo in se jezi na kmetijsko politiko, ki subvencije odmerja po tem, koliko hektarjev površin ima nekdo v lasti, ne upoštevaje, kaj (če sploh kaj) na njih pridela. »V desetih letih se je obseg subvencij močno povečal, proizvodnja hrane pa upada. To je zato, ker subvencije izplačujejo na hektar, ne na proizvodnjo. S tem ljudi odvračajo od dela. Subvencije so potuha lenuhom,« je prepričan Podpečan, ki je, kot sam pravi, aktualnemu kmetijskemu ministru Dejanu Židanu predlagal boljšo rešitev, a menda ni bil in ne bo uslišan.

Evropska unija namreč z reformo skupne kmetijske politike (SKP) uvaja pojem aktivni kmet, da bi s seznama prejemnikov subvencij izrinili ljudi modre krvi in druge veleposestnike, ki prejemajo milijonske zneske. Vendar oblikovanje definicije, kaj je aktivni kmet, evropska komisija prepušča državam članicam. O tem, koliko subvencij naj kdo dobi, so razpravljali celo predsedniki vlad in na pritisk Nemčije sklenili, da bo to prostovoljni ukrep. Države bodo lahko vpeljale negativno listo tistih poklicev oziroma dejavnosti, ki do kmetijskih subvencij ne bodo upravičeni.

Kaj pa zdrava kmečka pamet?

Andrej Podpečan bi del subvencij v prihodnje sicer vezal na površine, a zelo majhen. Glavnino bi jih po njegovem moral dobiti aktivni kmet, ki je na teh površinah nekaj pridelal in pridelek prodal. »Lahko bi postavili mejo, da mora pridelovalec na hektar zemljišča ustvariti, denimo, 500 evrov bruto prometa,« predlaga.

Proizvodno vezanim plačilom je izrazito naklonjen tudi agrarni ekonomist dr. Stane Kavčič. Če bi imel kakršen koli vpliv na to, bi poskusil v sistem proizvodno nevezanih plačil na površino vgraditi zahtevo, da je za njihovo izplačilo treba doseči vsaj neki minimalni obseg (vrednost) tržne proizvodnje na enoto površine, pri nižji vrednosti bi morala biti plačila nižja. »V današnjih ekonomskih razmerah je pogosto ekonomski rezultat na kmetiji najboljši, če imamo skrajno ekstenzivno pridelavo. To je vsekakor skregano s tako imenovano zdravo kmečko pametjo in dolgoročno ne obeta nič dobrega. Proračunska plačila, ki ne zahtevajo vsaj zmerno intenzivne proizvodnje, pogosto pa celo neposredno spodbujajo k bolj ali celo skrajno ekstenzivni proizvodnji, so pomemben razlog tudi za klavrno samooskrbo pri zelenjavi, sadju, žitih, krompirju, svinjini, ekoloških živilih… Če si tega ne bomo pripravljeni priznati in spremeniti, potem so vsako govorjenje o pomembnosti povečanja samooskrbe pri teh artiklih in ambiciozni cilji strel v prazno,« ocenjuje Kavčič.

Osvežimo spomin, zakaj je Evropa sploh uvedla skupno kmetijsko politiko, ki jo je z vstopom v EU leta 2004 prevzela tudi Slovenija. To se je zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je stara celina trpela pomanjkanje hrane, zato je vpeljala zelo zaščitniško skupno kmetijsko politiko. Ko se je nekaj desetletij kasneje začela dušiti v presežkih hrane, pa so  javne dobrine, ki jih kmetijstvo zagotavlja, postale pomembnejše od proizvodnje.

»Primarni cilj SKP zato ni več proizvodnja hrane, ampak ohranjanje  krajine, varovanje okolja, a nihče ne verjame, da je res tako. V resnici so subvencije  renta za tiste, ki so zraven, za nekatere socialni obliž, vendar imajo tudi delno razvojno naravo, saj kmetje investirajo v proizvodnjo,« nam razmere opiše agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec in doda, da EU pri proizvodno nevezanih plačilih vztraja zato, da bi lahko v okviru pogajanj s Svetovno trgovinsko organizacijo ohranila sedanji obseg podpor svojim kmetom. »Skupna kmetijska politika je politika za tiste, ki imajo največ zemljišč in tudi največji vpliv. Ni pa ta sistem naravnan tako, da bi v državah, kot je Slovenija, spodbudil razvoj,« poudarja Erjavec.

Slovensko kmetijstvo tone

Erjavčeve besede potrjujejo tudi številke. Slovensko kmetijstvo z javnim denarjem (iz slovenskega in evropskega proračuna) ustvari že približno polovico vsega dohodka. Delež subvencij je v zadnjem desetletju izrazito narasel, proizvodnja nam pa upada (z zelenjavo smo le 34-odstotno samooskrbni, s prašičjim mesom 46-, z medom 51-, s krompirjem 55-odstotno...). Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP), ki je nekakšna slovenska banka za izplačilo ukrepov kmetijske politike (tudi subvencij oziroma dohodkovnih plačil na hektar površine in število živali na nekem kmetijskem gospodarstvu), je od svojega nastanka leta 2000 in do konca letošnjega poletja za ukrepe skupne kmetijske politike iz evropskih kmetijskih skladov in nacionalnega proračuna izplačala okoli 3,1 milijarde evrov, samo v zadnjih sedmih letih preko dve milijardi, a kljub temu vsi ključni kazalci kažejo, da se je kmetijska proizvodnja v Sloveniji ustavila ali celo upada. »S tem sistemom je nekaj hudo narobe,« pripomni Andrej Podpečan.

Zelo slabi so tudi drugi kazalci. Zadnji popis kmetijstva, ki ga je leta 2010 opravil državni statistični urad, kaže, da danes kmetije uporabljajo 11.000 hektarjev manj kmetijskih zemljišč kot leta 2000 in da se zemljišča zaraščajo: leta 2006 jih je bilo v zaraščanju 21.500 hektarjev, zdaj že blizu 30.000 hektarjev ali dobri štirje odstotki vseh kmetijskih zemljišč. Povprečna slovenska kmetija se je od leta 2000 povečala le za 0,9 hektarja (na 6,5 hektarja), z živinorejo se danes ukvarja četrtina manj kmetij kot takrat, s prašičerejo 40 odstotkov manj. Tretjina slovenskega mleka se izlije v italijanske mlekarne, skoraj polovico posekanega lesa iz slovenskih gozdov odpeljejo naravnost do avstrijskih ali italijanskih žag. Suše so vedno pogostejše, a kljub temu namakamo vsega 7500 hektarjev kmetijskih zemljišč, povprečna kmetija pa zemljo obdeluje na kar dvajsetih parcelah, kar kaže, da tudi z zložbami zemljišč nismo daleč prilezli. Povprečna starost gospodarjev slovenskih kmetij je 57 let, delež tistih med njimi, ki nimajo izobrazbe ali so končali le osnovno šolo, je 54-odstoten...

Nekatere panoge so povsem odvisne od subvencij

»Z zdajšnjim tempom rasti produktivnosti v kmetijstvu bo Slovenija povprečje EU ujela čez 278 let,« je ob predstavitvi revizijskega poročila o izvajanju politike razvoja podeželja 2003–2008 leta 2010 poudaril takratni predsednik računskega sodišča Igor Šoltes.

So za tako slabo podobo slovenskega kmetijstva krive subvencije? »V Sloveniji smo na subvencije obesili preveč greha. So zelo pomemben vzvod sprememb, ključen dejavnik je pa človek,« odgovarja dr. Erjavec. Nekatere panoge so postale zelo odvisne od subvencij. »Njihov vpliv je velik tam, kjer imamo opravka z ekstenzivno prirejo mesa in deloma tudi mleka. Zaradi subvencij so se spremenili struktura proizvodnje in tudi motivi zanjo. Pozitivni učinki so predvsem ti, da so se viri za kmetijsko proizvodnjo ohranili. Zaradi takega načina subvencij in ukrepov, kot so podpore območjem z omejenimi možnostmi kmetovanja ali kmetijsko-okoljski ukrepi,  je kmetijstvo precej bolj razpršeno, kot bi bilo sicer. To prispeva tudi k večji poseljenosti. Po drugi strani tak način ne spodbuja intenziviranja proizvodnje.« O tem, ali kmetje raje pobirajo subvencijske sadeže oziroma  pridelke kot kmetijske pridelke, je po njegovih besedah težko soditi. »Toda zunanji opazovalec se ne more znebiti vtisa, da subvencije prispevajo k stagnaciji proizvodnje. Za to je krivo  tudi kmetijstvo samo, ki postopno izgublja gospodarsko naravo.«

V razvitejših državah  imajo poleg močnega kmetijstva tudi  močno industrijo vhodnih surovin zanj,  močno predelovalno industrijo, močne finančne sisteme, močan storitveni del... »Oblikuje se torej  agroživilska veriga, v Sloveniji pa preostali deli zamirajo ali stagnirajo. Imamo le še kmete kot folkloro in kmete, ki postajajo veliki proizvajalci, vse drugo v agroživilski verigi nam razpada. Vzpostavlja se   zelo soliden sloj  kmetov, ki dosegajo vse evropske standarde in so konkurenčni, vendar jih je malo in niso dovolj organizirani. Pri nas se od socializma naprej ni vzpostavil model, ki bi povezal vse člene v verigi. Potem nam je propadlo še znanje, ki je ključni vzvod vseh sprememb v kmetijstvu.«

V novem finančnem obdobju SKP do leta 2020 bo velik poudarek prav na znanju, kar bo po Erjavčevem mnenju odločilna faza v razvoju slovenskega kmetijstva. »Slovenija prenese en dober kmetijski program na univerzitetni ravni, kjer bi nastajala nova elita kmetijskih inženirjev, ki bi dala v kmetijstvo več znanja, ekonomije in ekologije. Mi smo to razpršili, študentov je precej, zato se tistih deset, dvajset zelo dobrih, kolikor bi jih potrebovali,  izgubi.«

Da brez univerzitetnega znanja na kmetijah ne gre več, je prepričan tudi mlad prekmurski kmet Štefan Cigüt, diplomirani inženir agronomije, ki v Noršincih pri Murski Soboti vodi eno največjih slovenskih kmetij. Oče in mama sta pred tridesetimi leti začela na dveh hektarjih površin, pred vstopom v EU so jih obdelovali desetkrat več, danes pridelujejo hrano na 320 hektarjih zemljišč, od tega je 110 hektarjev njihovih, druga imajo v najemu. Imajo sedem zaposlenih in še štiri domače pare rok, kar pomeni, da od kmetije živi enajst ljudi.

Cigütova kmetija se zaradi svoje velikosti uvršča med rekorderje tudi po deležu denarja, ki ga prejema tako iz bruseljskega kot tudi slovenskega proračuna. V slabih desetih letih, od vstopa Slovenije v EU do danes, so dobili več kot tri milijone evrov (za neposredna plačila, gradnjo kmetijskih objektov, opustitev pridelave sladkorne pese, škodo zaradi naravnih nesreč...). »Vsak se obregne ob to, kako veliko vsoto dobimo, toda zanjo moramo trdo delati, vsak dan praviloma od sedmih zjutraj do polnoči. Nam subvencije predstavljajo petnajst odstotkov prihodkov, drugim kmetijam od 70 do 80, kolikor je tudi povprečje tukaj v Prekmurju, saj država podpira socialno kmetijstvo, ne intenzivne proizvodnje,« nam pojasni Štefan Cigüt mlajši. Doda, da toliko subvencij dobijo zaradi obilja hektarjev, imajo tudi visoka zgodovinska plačila, dobili so – kot vsi drugi pridelovalci – odškodnino zaradi zaprtja ormoške tovarne sladkorja in posledično opustitve pridelave sladkorne pese. S to odškodnino so kupili teleta, v hlevu imajo ves čas od 700 do 800 bikov, vključeni so v vse kmetijske ukrepe razen v ekološko kmetovanje in sonaravno rejo živali. Krmo sami pridelajo, proizvajajo tudi bučno olje, pridelujejo sončnična semena, oljno ogrščico, pšenico, ječmen, koruzo... »Zemljo obdelujemo na 350 različnih lokacijah, kar je velik in drag logistični in organizacijski zalogaj, a kljub temu pri okoljskih ukrepih in integrirani pridelavi za površine nad sto hektarji dobimo le polovične subvencije,« našteva največji prekmurski kmet. Subvencije bi takoj ukinil, če bi si s ceno pridelkov lahko pokrili proizvodne stroške. »Ukinitev subvencij bi kmete prisilila k delu, saj bi dobili plačilo za pridelek, ne več na površino, zaradi česar zdaj ni pomembno, koliko na njej pridelajo. Naš cilj pa ni pobrati subvencije in nato stagnirati. Mi gremo z razvojem naprej, delamo s polno paro!«

Starih krip nihče ne vidi

Cigüt ocenjuje, da bi morala država več denarja vlagati v zložbe zemljišč, namakalne sisteme in gradnjo kmetijskih objektov, namesto da ga je zadnja leta toliko namenila za nakupe kmetijske mehanizacije. »Subvencijski denar za traktorje ni bil smotrno porabljen. Preveč so ga razpršili, saj je lahko vsak, ki je imel deset hektarjev zemlje, kupil nov traktor, a mnogi danes niso izkoriščeni. Če ne bi bilo nepovratnih sredstev, bi ljudje temeljito premislili, ali bodo kupili traktor. So pa bili trgovci tega seveda veseli in so na ta račun navijali cene,« dogajanje opiše Štefan Cigüt.

Za mnenje, ali so bili nakupi traktorjev z evropskim in slovenskim proračunskim denarjem nesmotrni, smo povprašali strokovnjaka za kmetijsko mehanizacijo Marjana Dolenška. »Ocena, da je bilo v zadnjih letih porabljeno preveč javnega denarja za traktorje in drugo mehanizacijo, je govorjenje na pamet, brez kakršnih koli podatkov ali analiz. Pogosto temelji na osebnih vtisih posameznikov, ko vidijo par novih traktorjev, ne pa tudi vseh starih krip, ali na posameznih 'ekscesnih' primerih prejemnikov podpor, ki so uspešni skoraj na vsakem razpisu,« kritikom očita Dolenšek.

Statistično gledano je slovensko kmetijstvo po številu traktorjev in priključnih strojev dobro opremljeno, poudarja Dolenšek. V Sloveniji je bilo 30. septembra letos registriranih 100.571 traktorjev, v (vsaj občasni) uporabi jih je vsaj še 20.000 neregistriranih. »Kmetije v povprečju delajo s starimi traktorji, številni bi prej sodili na odpad kot na njivo ali cesto. Povprečna starost traktorjev je 20,6 leta, samo 18 odstotkov je mlajših od 12 let in pet odstotkov mlajših od pet let,« je pojasnil Marjan Dolenšek. In opozoril, da vsak novi traktor ali drug stroj v Sloveniji pomeni prispevek k izboljšanju varnosti in pripomore k zmanjšanju števila nezgod. Število smrtno ponesrečenih s traktorji se sicer zmanjšuje. »Če gledamo povsem ekonomsko – brez vrednotenja trpljenja prizadetih – se naložbe v nove stroje splačajo. Vsak umrli družbo in njegovo družino na dolgi rok 'stane' 650.000 evrov. V letih od 2007 do 2012 se je s traktorji smrtno ponesrečilo 154 ljudi, kar 'znese' 100 milijonov evrov ali protivrednost dva tisoč traktorjev. Za vse investicijske spodbude v stroje pa smo v istem obdobju porabili 40 milijonov evrov javnega denarja oziroma podprli nakup 1100 traktorjev.«

Nekateri pa so si od subvencioniranih traktorjev obetali dober posel. Eden teh je samooklicani doktor ekonomije (v resnici je poklicni mesar) Izidor Dore Schenk von Ostrowich, ki je pred leti kmetom za nakup kmetijske mehanizacije obljubljal 80-odstotne in ne le 40-odstotnih subvencij, kot so jim jih zagotovili po njegovem nesposobni državni uradniki. Od nekaj deset kmetov je pobral po tri tisoč evrov za pripravo elaborata, jim kot dokaz, da bo obljubo izpolnil, izdal blagajniški prejemek, denarja in traktorjev pa ni nihče videl. Schenk danes zaradi tega sedi za rešetkami na Dobu, eden od naplahtanih kmetov pa nam je takrat dejal: »Nekateri igrajo loto, drugi 3x3, jaz pa igram tukaj!«