Amir Muratović to poskuša v dokumentarcu Ljubljansko jutro, benečanski večer. Seveda me je Izidor Cankar ponovno navdušil. V času študija primerjalne književnosti smo ga odkrivali kot spremljevalca njegovih sodobnikov literatov, širši kontekst delovanja je sledil kasneje in iz čiste radovednosti. Dokumentarni film torej želi zajeti vse segmente delovanja Izidorja Cankarja. Kar ni enostavna naloga in je hkrati tudi past. Kako selekcionirati, kako zajeti njegovo odlično pisanje, spremljanje in razumevanje likovnih, literarnih sodobnikov, njegov um, politično delovanje... Ob taki osebnosti in predvsem količini informacij, pogledov, ga je povzemati in predstaviti težko.

Ker je po bitki lahko biti general, za nazaj ugotavljam, da količina sogovornikov ne prispeva nujno k razumevanju Izidorja Cankarja. Večkrat se ob gledanju domače dokumentarne produkcije, predvsem ertevejevske, sprašujem, zakaj so tako po šolsko pridni. Naredijo vse domače naloge, uporabijo vse vire, vse kompetentne in manj kompetentne sogovornike... morda bi za krajši off lahko koga izpustili... veliko dela, truda je vloženega, enormno briljantnih detajlov in jasno je, da bi to radi tudi pokazali. Najbolj me je zabolel zadnji posnetek. Pred tem vidimo njegove fotografije, Cankar je torej nenehno prisoten s statično podobo. Ok, vidimo kratek insert njegovega sprehoda, na koncu pa filmski zapis bolnega in umirajočega. Umiranje je prav gotovo ena najbolj intimnih zadev. In ni za javno, širše prikazovanje. Tako kruto, nepotrebno in ultimativno dejanje je bil zadnji posnetek. Zanj je pomembno, da je bil, da je bil živ in da je naredil, kar je naredil. Ne pa, kako je umrl.

Ostanimo pri bistvenem. Ljudje njegovega kova danes skorajda niso možni. Če obstajajo, so dobro skriti. Vedo, zakaj. Ker znanje, sinergija širokega razpona vedenj in zmožnosti presežnega, povezovalnega mišljenja in delovanja niso dobrodošle, kaj šele cenjene lastnosti. Ob gledanju omenjenega dokumentarca sem se spomnila na Franceta Brenka, neutrudnega in vsestranskega slovenskega filmskega delavca, pionirja, aktivista, organizatorja, funkcionarja, zgodovinarja, literata, publicista, prevajalca, pedagoga in še marsikaj. S temi besedami so ga opisali v posebni številki revije Kino!. Eni redkih, ki dajejo prostor za analizo in poglobljeno refleksijo filmskega področja. Brenkova je bila odločitev, da bodo filmi, prikazani v Sloveniji, podnaslovljeni in ne sinhronizirani. Praktična odločitev, ki je prav gotovo neizbrisljivo pripomogla k temu, da smo Slovenci bolj poliglotski, kot bi lahko bili, če bi se gospod Brenk odločil drugače ali pa mu razsvetljenske poteze ne bi dopustili. Pa to ni edino, s čimer se je zapisal v našo zgodovino.

Torej so bili in prav gotovo so še ljudje, ki so nas zaznamovali in nam omogočili nekaj, ki se nam danes zdi samoumevno. Imeli so znanje, vizijo, predvsem široko vizuro. Bili so vztrajni, tudi trmasti, toda nikoli egocentrični. Znali so imeti radi, ne samo svoje delo, znali so gnati, poganjati, navduševati za svoje ideje, jih udejanjati in orati ledino. Kako so živeli, koga ljubili, ali so bili koleriki ali ne, ni nujno za javno razgrinjanje. Seveda jih je kar nekaj nedavno tega odšlo. Dobri kar naprej in prehitro odhajajo. Ker je čas preblizu, za gospoda Izidorja ne več, ker sem jih poznala, spoštovala, imela rada, ne bom sedaj pisala o njih. Toda nekoč bo to potrebno. Vedno znova jih bomo odkrivali, se navduševali, čudili, kako so ti kvalitetni, izvenserijski ljudje mislili in delali. To so bili, in upajmo, so še kje, ljudje, ki dejansko spreminjajo svet. Ne škandalozno, ne javno, temveč v ozadju, počasi in potrpežljivo, četudi za krut račun, toda svojim zavezam sledijo. Neomajno. Sedanji čas jim absolutno ni naklonjen. Nasprotno. Si pa lahko v virusnih časih ustvarim samo svojo verzijo allenovske eskapade polnočnega Pariza in se družim z njimi v sanjah, mislih, knjigah, umetnosti... v vseh tistih segmentih, ki danes ne štejejo kaj dosti, nas pa tolažijo, širijo zavest, pogled in nas plemenitijo za vse večne čase.