Pred prazniki je še bil čas za smiselne amandmaje, ne nazadnje s strani Desusa, pa v medijih nisem zasledil nobenega stališča o nižjem davku na stanovanja v neprofitnem najemu (v prid najšibkejšim slojem), nižjem davku na z ustavo zagotovljeno primerno standardno samolastniško stanovanje (v prid vseh slojev) ali o nižjem davku na gospodarsko težko izkoristljive nepremičnine v pogojih naravne in kulturne dediščine ter na gorskih in hribovitih območjih (v prid kmetovalcem z omejitvami). Nič ni bilo rečenega o danes najšibkejših, starih in mladih aktualnih »nonprofit« najemnikih v 10 odstotkih slovenskega stanovanjskega fonda. Pač pa so se v Desusu najprej poenotili na kompromisu za razbremenitev »celotnega srednjega sloja«, s ponedeljka na torek pa bi Karel Erjavec zaščitil »socialno najbolj ogrožene, to so pa tisti, ki imajo prevelika stanovanja, prevelike stanovanjske hiše«; beri, to so tisti, ki jim zakon v 11. členu daje še dodatno pravico do znižanja davkov. Pri tem je Erjavec po nemarnem omenjal »slovensko zgodovino«, kako se je »gradilo te hiše« in kako se je »odkupovalo po Jazbinškovem zakonu«. Po dvajsetih letih Erjavec za aktualno socialno stisko nekaterih lastnikov krivi zgodovinsko inflacijo, ki je omogočila etažno lastnino na 20 odstotkih slovenskega stanovanjskega fonda, gradnjo v daljni in bližnji zgodovini v lastni režiji in žuljih na 50 odstotkih tega fonda ter privatizacijo posedovanih in zasedenih stanovanj v družbeni lastnini na 20 odstotkih tega fonda. No, »kaj je tisto, kar lahko Desus podpre«, smo izvedeli v torek, ko smo slišali, »da je zakon slab, da ima veliko pomanjkljivosti, vendar je zaradi politične in vladne stabilnosti sprejel sklep, da sprejmemo kompromisni predlog vlade«. Očitno ne gre za davek, tudi ne sorazmeren in ne pravičen, temveč za nadvlado nad šibkimi vseh kategorij kar počez in za »strnjene vrste« po političnem defaultu.

Ob zgodovinski zadregi, ko Erjavec in Desus ne znata pokazati na siceršnje slabosti zakona, ko stanovanjskega ministra Sama Omerzela kot da ni, sta očitno usoda slovenske vlade in/ali prihod nekakšne trojke odvisna od Erjavčevega razumevanja zgodovine slovenske stanovanjske problematike in od zlorabe socialnih korektivov za sistemsko razbremenitev tistih, ki imajo prevelike hiše in stanovanja, medtem ko obdavčeni najemniki teh socialnih korektivov v zakonu niso deležni. A tega kranjskega someščana predsednice vlade bom malo zatožil. S strani Grosovih liberalcev je bil Karl Erjavec delegiran v prvi upravni odbor Stanovanjskega sklada RS, ki sem ga, za razliko od današnje prakse, formiral iz predstavnikov vseh parlamentarnih strank, ne le koalicijskih. Ko sem enkrat manjkal na seji odbora, so se njegovi člani (združba »liberalcev« krščanske, zelene, ljudske, socialistične, demokratske, obrtniške, partijske in ZSMS provenience) odločili posojati naokoli 1,6 milijarde tolarjev. Ne Drnovšek ne Gaspari ne jaz nismo več prebili blokade »poslovne skrivnosti« in Ovnovih zlorab »insiderskih informacij« v javnih stanovanjskih financah. Ali lahko vlada sporoči javnosti, koliko javnega denarja iz kupnin po Jazbinškovem zakonu je danes naloženega v raznih bančnih depozitih, komercialnih aranžmajih ali drugače porabljenega mimo izvornega namena, da služi za neprofitno in zadružno gradnjo ter najem? Seveda vse na škodo mladih in nemočnih…

Zamegljena vloga lobijev

Žal so prevelika stanovanja in hiše zameglili osnovno vprašanje, vlogo »zmagovalnih« lobijev ob in v predlogu zakona. Teh lobijev ni, so samo zmage ozkih skupin, ki delujejo v spregi z do raznoraznih »svetih krav« servilno ministrsko ekipo z njenim uradniškim zaledjem vred. Če zanemarimo neupoštevana mnenja, predloge, pripombe in amandmaje na spomladanski osnutek zakona, od posameznikov prek inštitucij do strokovne in zainteresirane javnosti, to potrjuje tudi nabor upoštevanih pripomb, »ki jih je bilo mogoče vgraditi v zakon«, seveda na škodo osnovnega izhodišča in obrazložitev zakona ter na škodo stanovanjskega resorja v celoti:

Tako je Virantov Samo Omerzel zagotovil polovično davčno stopnjo za energetske nepremičnine (0,40 odstotka) od tiste za poslovne in industrijske (0,75 odstotka), medtem ko so, nasprotno, edine znane diverzificirane davčne stopnje (na Švedskem) za hidroelektrarne (2,8 odstotka) skoraj trikrat večje od tistih za komercialne namene (1 odstotek) oziroma skoraj šestkrat večje od tistih za industrijske nepremičnine (0,5 odstotka);

Tako je Lukšičev Dejan Židan zagotovil zmanjšanje spomladanske davčne stopnje za kmetijska in gozdna zemljišča (0,50 odstotka) na tretjino za kmetijska (0,15 odstotka) in na sedmino za gozdna (0,07 odstotka), obenem pa zagotovil zgornjo »davčno kapico« za visoko ovrednotena zemljišča. Glede znižanja davčnih stopenj za gospodarsko težko izkoristljive nepremičnine v pogojih naravne in kulturne dediščine ter na gorskih in hribovitih območjih pa ni bilo narejeno nič;

Tako je Virantov Samo Omerzel kot edino izjemo zagotovil občinam, raznim skladom, neprofitnim organizacijam in denacionalizirancem prenos obveznosti plačila davka kar na vsakokratnega aktualnega najemnika v neprofitnem stanovanju, v primeru neprofitnega najema na podlagi upravne ali sodne odločbe pa je najemnik določen kot davčni zavezanec sam po sebi. Vladna obrazložitev, češ, s slovenskimi predpisi »je določanje neprofitne najemnine zelo podrobno določeno«, »mimo volje lastnika, ki se mu s tem omejuje pravica posesti«, je seveda nezakonita in neustavna, kaj takega se ji, seveda, ni zapisalo za primer najemnika v komercialnem najemu. Predlagana zmanjšana davčna stopnja za aktualna neprofitna stanovanja v korist lastnika in najemnika, seveda, Omerzela ne zanima;

Tako je Virantov Samo Omerzel nelegalnim gradnjam zagotovil davčne stopnje, povišane za trikrat in določene na tri decimalke natančno, a pod pogojem izdane, pravnomočne, neizvršene in evidentirane inšpekcijske odločbe v na novo vzpostavljeni evidenci inšpekcijskih odločb v registru nepremičnin. Omerzel je torej zagotovil neažurno in jalovo inšpekcijsko dokazovanje nelegalne gradnje v času, ko se v omarah upravnih enot, občin in inšpektoratov, polnih izdanih gradbenih in uporabnih dovoljenj (visoko uporabne evidence v trojniku!), nabira prah že desetletja. Ob obisku učinkovitega dacarja bi moralo biti dokazno breme, »da črna gradnja ni črna«, na črnograditelju samem, upravna enota in/ali občina in/ali inšpektorat pa bi bili dolžni le obvestiti davčni urad, bolje davčno policijo, da črnograditelja ni v njihovi evidenci izdanih dovoljenj;

Tako je Jankovićev Uroš Grilc v neustavni in neevropski maniri edino oprostitev plačila davka zagotovil za sakralne objekte. Na Danskem, Irskem, Nizozemskem, Švedskem, v Italiji, Avstriji in Latviji so namreč oprostitve deležni sakralni objekti »brez ekonomskih dejavnosti« in vedno le v družbi nepremičnin v lasti države in občin ter splošno koristnih društev in organizacij, pogosto kot zgodovinsko zaščitene stavbe ali pa v družbi z narodnimi in javnimi parki in vrtovi, pokopališči, hribovskimi in gorskimi kmetijskimi zemljišči. Načelo »Država in verske skupnosti so ločene« se torej le v Sloveniji uresničuje »zares«, saj so ekskluzivno in dolgoročno davka oproščeni le sakralni objekti, državni, občinski in siceršnji družbeno koristni objekti pa ne;

Tako je Jankovićev Uroš Grilc (kot kolateralno korist za slovensko RKC na njeni profani lastnini) med popolne oprostitve plačila davka uvrstil tudi vse slovenske »nepremičnine s statusom kulturnega spomenika«, tako da zapade, na primer, ljubljansko Semenišče oprostitvi kar po štirih spomenikih lokalnega pomena. Za takšen egotrip ni bilo treba nobenih vseslovenskih izračunov davčnih izgub na stanovanjskih, naselbinskih, javnih in drugih spomenikih, niti ne obrazložitve, zakaj niso kulturni spomeniki padli pod režim predlagane prepolovljene davčne stopnje (kar bi bilo popolnoma sprejemljivo tudi za primer sakralnih objektov, če je že za šole, vrtce ipd. davčna stopnja 0,50 odstotka).

Odgovornost za finančno veleizdajo

Seveda v moji poziciji ne morem neobremenjeno komentirati zakona, ki ima osnovo v prostorski, gradbeni, stanovanjski, infrastrukturni, kulturni in okoljski zakonodaji in praksi, ne da bi nakazal odgovornost posameznih ministrov, še posebej Viranta, Židana in Omerzela, ob vprašanjih, ki ostajajo še naprej odprta. Gre za malomarno ravnanje z javnim dobrim in za neustrezno ovrednotenje zazidanih stavbnih zemljišč (in med njimi t.i. funkcionalnih zemljišč) ter nezazidanih stavbnih zemljišč (in med njimi zemljišč za gradnjo stavb). Te kategorije so se od NUSZ-ja, ZUJF-a in pomladanskega osnutka zakona sem v predlogu zakona kar zgubile, zato pa se je v predlog pritihotapil odpustek 0,15 odstotka za zemljišča za stanovanjsko rabo (funkcionalna zemljišča). Ker župan glavnega mesta še ne ve, kaj bo zakon »pomenil za MOL«, povem, da je to odpustek MOL in drugim špekulantom, ki so nominalni lastniki pripadajočih zemljišč blokom v lasti etažnih lastnikov. Tako stanje je v 50 lastniško še neurejenih ljubljanskih soseskah. Da osvežimo spomin, to so tista zemljišča, zaradi katerih je župan v kazenskem postopku, ker je MOL preprodajala tuja funkcionalna zemljišča. Seveda pa je tudi minorna davčna stopnja 0,15 odstotka za mrtvi kapital špekulantov prispevek k urejanju nacionalnega škandala neurejenosti pripadajočih zemljišč za redno rabo blokov.

Zakonodaja iz časov Janše, Bajuka in Viranta ter praksa, ki je temu sledila, sta rezultirali v takem registru nepremičnin in modelih vrednotenja, da še danes ni operativen za potrebe zakona o davku na nepremičnine. Z dr. Ivom Lavračem, predavateljem regionalne ekonomike na ljubljanski ekonomski fakulteti, delim mnenje, da Slovenija zakon sprejema na podlagi slabih podatkov, in tudi poziv, naj se zakon sprejme, evidence pa naj se intenzivno izboljšujejo. A odprto ostaja tudi vprašanje odgovornosti ministra Šuštaršiča in Janševe vlade v celoti za izplen davka na nepremično premoženje večje vrednosti v višini 546.377 evrov v letu 2012 in odgovornosti DURS in GURS za nepobran davek na 44.550 parcelah s svojstvom funkcionalnega zemljišča, ki pripadajo posameznemu lastniku, v skupni vrednosti nad 500.000 evrov v letu 2013. V Ljubljani je 11.450 takih parcel v lasti 19 oseb. V političnem jeziku državnega zbora bi se temu reklo finančna veleizdaja, dikcija kazenskega zakonika pa je »oškodovanje javnih sredstev«. Kdo je na potezi?

Miha Jazbinšek je mestni svetnik MOL, nekdanji minister za okolje in prostor ter soavtor stanovanjskega zakona iz leta 1991 (Jazbinškov zakon).