V pesku na pločniku ob rimskem zidu je naše vozilo namreč nasedlo. Vse od Bežigrada čez center mesta do rimskega zidu ni bilo večjih težav. Kar je bilo pričakovano. Center Ljubljane velja za invalidom dokaj naklonjeno zaplato civilizacije, čeravno kot invalidom najbolj prijazno evropsko mesto slovi Rotterdam. In da se znajo težave začeti takoj zunaj ožjega mestnega središča, je napovedal že Eldar, naš gostitelj in vodič po invalidskih pasteh mesta: »Center mesta je dokaj v redu, naprej pa je povsem drugače.«
Hinavske kanalne vdolbine
Uporabljali smo električne vozičke. Podpisani sem dobil priložnost preveriti preizkusni model, 8000 evrov vredno noviteto švicarske izdelave, ki med invalidi velja za hud stroj. Vozniku ponuja obilo zabavnih momentov. Popoln obrat za 360 stopinj je sposoben narediti na mestu, najsodobnejše vzmetenje, sila teže je namerjena vertikalno na kolesa pod sedežem, tako da je njihov izkoristek maksimalen, ima pet prestav, v peti lahko dosežeš povsem vznemirljivih 15 km/h, upravljaš pa ga z malim joystickom na naslonjalu za roke. Gre za vozilo, ki si ga občasno privošči tudi kakšen premožnejši upokojenec, v invalidskih vrstah pa ga praviloma vozijo najbolj hendikepirani. Takšni, ki se ne morejo poganjati z lastnimi rokami. Invalidi, če le morejo, se namreč vozijo z lastno močjo. »In sam ne bi nikdar imel električnega! Če se poganjam, se vsaj malo gibam in krepim mišice, na električnem bi pa popolnoma zamrazil. Že tako se bom, ko pridem domov, moral najprej uleči, da si raztegnem mišice, ki so z desetletji postale zakrčene,« razloži težavo Marjan.
Hipotetično je bil na vozičku, ki je zakopal v pesek pri rimskem zidu, torej precej negiben človek. Človek, ki ne more hoditi. Ki ne more sestopiti. Ki morda niti ne more nagniti glave, da bi pogledal, kaj se mu dogaja pod kolesi. Ki morda ne more spraviti glasu iz sebe. Ali pa človek, ki mu vsak tresljaj povzroči občutek, kot da je v možgane fasal lastno trtico. In ki lahko samo gleda in čaka. »Nekoč mi je plundra zalila motor, da sem obstal. Klical sem najprej policijo in potem rešilca, vendar so zavrnili pomoč. Odzvali so se šele gasilci, mi je pa operaterka vseeno rekla, naj mi ne pride v navado,« pove primerljivo doživetje Eldar. Naša posadka, torej on, pritiskajoč na joy stick, sam kot fizikalec rineč voziček od zadaj, Eldarjeva psička Voodoo, nadzorujoč okoliške dogodke, Gasar pa na sprožilcu fotoaparata, da peripetijo dokumentira, se je nekako le izvlekla iz zagate, a se je njegovih 80 kilogramov izkazalo za težavnejše od pričakovanj.
Z Mirja smo potovanje podaljšali na Jamovo. »Tukaj bom pokazal nekaj primerov, ko ima na primer pločnik pri vstopu klančino, na izstopu pa ne, zato je pametneje, da sploh ne zaviješ na pločnik, ampak se pelješ po kolesarski stezi. Tako si, prvič, v prekršku, saj invalidi na vozičku spadamo med pešce, drugič, oviraš kolesarje, ki znajo biti zaradi tega tudi sitni, saj spravljaš še njih v nevarnost, tretjič pa je trenutek, ko mimo pripelje avtobus in udari vate zračna masa, precej strašljivo doživetje,« napove težave Eldar. Ob rob prej opisanim značilnostim električnega vozička je treba poudariti, da ne gre za voziček s kapacitetami terenskega vozila. Nasprotno. Na vsaki kanček strmejši, tradicionalno in zgolj za kolesarje grajeni klančini, kot je na primer tista na prehodu med železniško in avtobusno postajo, se ti zgodi, da bodisi nasedeš ali pa z robom vozička grobo udariš ob tla. In mit o Rotterdamu kot invalidom najprijaznejšem mestu pravi, da takih klančin tam enostavno ni.
A vrnimo se na Jamovo. Na kolesarsko stezo, po kateri smo se cijazili. Z invalidskega vozička svet vidiš drugače. Stvari, ki jih sicer ne opaziš, dojameš kot nevarnost. Na primer neraven asfalt z redno vrstečimi se izboklinami in vdolbinami, nepričakovane krpe asfalta, ki so posledica popravil ceste ali pač kake od številnih infrastrukturnih predelav, razpoke in še kaj. Predvsem pa so nas hinavsko čakale kanalne vdolbine na pločniških robnikih na desni, prekrite s jesenskim listjem. Če na vozičku zapelješ vanjo s kolesom, se prevrneš. Lahko, da te vrže na desno, ne pa nujno. Možno je tudi, da padeš na levo. Na cestišče. Po katerem pripelje avtobus...
Po jurčka ne moreš
»V Ljubljani lahko sicer prideš povsod, vendar si tudi povsod ogrožen,« je kasneje v štabu v Zupančičevi ocenil Eldar, medtem ko Marjan opozarja, da je glavno mesto v primerjavi z drugimi slovenskimi kraji in zaselki za invalide na vozičkih še zelo dobro urejeno. In doda: »Če je na vozičku distrofik, ga lahko najmanjši tresljaj vrže iz ravnotežja. To so ljudje, ki vozijo zgolj z roko.« To o vožnji »zgolj z roko« velja upoštevati v toliko, da človek brez telesnih hib s povprečnimi motoričnimi sposobnostmi marsikateri nagib, tresljaj in podobne nepričakovanosti na takem vozičku skompenzira s premikom telesa. V primeru nagiba lahko naredi telesni odklon in ujame ravnotežje. Marsikateri invalid tega ni sposoben.
S prometne Jamove smo skozi enega tistih ozkih tunelastih podhodov pod železniško progo proti Primorski prešli na teritorij Rožne doline. Glavnemu podvozu, ki ga ob velikih deževjih praviloma zalije voda, smo se po Eldarjevi presoji raje izognili, ker bi ga spet morali prepeljati po cestišču, ki pa je tam prenevarno. Zato pa je v Rožni dolini potovanje postalo toliko bolj sproščeno. Spomnilo je na čase, ko si bil član otroške tolpe, ki je na mini biciklih krožila po soseski, in si se počutil skrajno ekskluzivno. Po klančinah se niti nismo ozirali. Vozili smo po ulicah, pospeševali, se lovili, debatirali. Spokojno predmestno. V zavetju napeva »čuvajte nas, pazite nas, jer su naša srca plaha«. Vesela odprava v naravo. Na Večno pot. Eldarjev najljubši mestni cestni odsek.
Vožnja z električnim vozilom po razmeroma ravni asfaltni poti skozi gozd je res ugodno doživetje. Kanček manj, če si seveda invalid in kak meter stran zagledaš jurčka, pa ne moreš sestopiti ponj, a tovrstnih prizorov resnici na ljubo ni bilo opaziti. Tja do Šišenske smo se torej imeli skrajno fino, na Šišenski pa se je začel spretnosti preizkus. Problem večine klančin je, da te nagne vstran. In da so postavljene stihijsko. Da se, podobno kot na Jamovi, človek lahko »zapleza«. Da zapelje na pločnik, po nekaj sto metrih pa ugotovi, da ne more zapeljati z njega. Da se mora vrniti. Zato smo se tudi v tem primeru vozili lepo ob robu ceste. Vozniki so se sicer vsi po vrsti vedli uvidevno, je pa seveda vprašanje, ali takšna razmerja spadajo v kategorijo »celostne ureditve prometa za invalide«, kot bi se temu nemara strokovno reklo. Nekako smo prišli do Celovške, kjer so pločniki dovolj široki, da se jih da souporabljati s pešci, omogočajo pa tudi, ko se te takole sedečega v invalidskem vozičku poloti nenadejan vzgib, da na račun svoje pozicije začneš izsiljevati prednost. Še dobro, da voziček ni imel troblje. Naletimo tudi na gospoda Pavleta, človeka, ki slovi po tem, da je preživel srečanje z vlakom, kljub nožni protezi pa se trudi izgledati kot bivši tenisač na sprehodu. Brez bergle.
Padci na klančinah
Potem je prišel končni odsek izleta, Drenikova. Prometna cesta z relativno hitrim prometom, po kateri ne gre tvegati vožnje z vozičkom, medtem ko je pločnik, vsaj v njenem zgornjem delu, razmeroma ozek. A to niti ni glavni problem. Glavni problem so številna mala križišča s skrajno improviziranimi klančinami. Zaradi zagate s prostorom so te pretežno strme in narejene nerodno s strani, tako da se lahko ob najmanjši nepazljivosti prevrneš. Manevriranje dodatno otežujejo številne vdolbine za kanale in izdolbine zaradi drevesnih korenin. Precej divja vožnja. »Tole je pa nevarno,« je opazil in pripomnil kolesar, ko nas je videl seliti se s pločnika pred prehodom za pešce na križišču med Drenikovo in Verovškovo na pločnik na drugi strani prehoda, kjer te pričaka divja kombinacija vsega naštetega; da bi jo premagal, moraš napravi vseeno dodati primerno moči, da sploh spelje. »Težava je s klančinami, na katerih te povleče vstran in padeš. Sam sem že padel. Vrglo me je nazaj, in mislil sem, da me bodo ujela varovalna koleščka, pa me niso. Padel sem na hrbet, a sem bil privezan. K sreči sem bil v družbi dveh prijateljev, ki sta me pobrala. Sam se ne morem pobrati. Glavna zagata pa je, ko na koncu pločnika opaziš, da ni klančine. Da je samo robnik, ki ga ne moreš premagati. Težko je, če se ti mudi in si ubral kako neznano bližnjico. V tem primeru imaš veliko možnosti, da boš zavozil nekam, od koder se boš moral vrniti. Če imam kako pričakovano, a še neznano pot, si jo grem ponavadi dan prej ogledat, da vnaprej zaznam pasti,« pove Grega Fajdiga, prav tako uporabnik električnega invalidskega vozička.
Posebne vrste borci torej, katerih izkušnje govorijo, da promet v Ljubljani na prenekaterem mestu ni urejen z mislijo na težave najšibkejših oziroma da je marsikatera klančina narejena površno. Očitno je ni načrtovala oseba, ki bo z njo imela največje težave, to pa so invalidi. S pozicije invalida Ljubljana torej ni idealno mesto. Do tega ji manjka marsikateri popravek.
