Dr. Svetlik, na vaši kuti ni več opaziti elegantnega, odličniškega krzna, pa čeprav umetnega, ki je razlikovalo rektorsko kuto od kut senatorjev. Zakaj ta sprememba? Mora biti novodobni slovenski rektor tudi na zunaj skromen, proletarski?

Nova oblačila za rektorja in senatorje niso nastala niti na mojo pobudo niti po mojih željah. Zanje se je odločil moj predhodnik, skreirali so jih v delavnici AGRFT. Ali oblačila simbolizirajo neko novo skromnost? Mislim, da so bolj odraz tega, da med rektorjem, učitelji, študenti in drugimi zaposlenimi ni več take distance kot nekoč. Na neki način pa ta bolj skromna oblačila simbolizirajo dejstvo, da se je pedagoški poklic, ne le univerzitetni, skozi čas razvrednotil. Ta oblačila (smeh) torej bolje odsevajo naš status.

Leta 2008 je Univerza v Ljubljani razpolagala s 155 milijoni evrov državnih proračunskih sredstev, lani s 165 milijoni evrov. Letos imate na voljo toliko sredstev kot leta 2008, torej 155 milijonov. Kaj univerzo čaka prihodnje leto? Drži, da predlog proračuna za leto 2015 Univerzi namenja kar za desetino manj sredstev?

Leto 2015 pustimo ob strani, ker je glede na sedanjo dinamiko spreminjanja proračunov predaleč. Za leto 2014 pa imamo zagotovila, da bomo dobili enako vsoto sredstev kot letos, plus 6,1 milijona evrov, kar naj bi olajšalo izvedbo petega letnika bolonje. Težava je v tem, da je ta dodatek preskromen glede na obseg dodatnega programa, ki ga moramo izvesti. Poleg tega nas bo, kot vse kaže, dohitel še davek na nepremičnine. Če ga ne bo kompenzirala država, bomo še na slabšem kot letos. Podobo finančnega stanja na Univerzi še najlepše kaže razmerje med sredstvi za plače in sredstvi za druge namene. Za plače je šlo včasih 75 odstotkov sredstev, zdaj jih gre že več kot 80 odstotkov. To pomeni, da lahko bolj ali manj zagotavljamo le še plače, zmanjšane po Zujfu, pokrivamo osnovne materialne stroške, zmanjkuje pa denarja za vsebine, ki bistveno prispevajo h kakovosti študija. Za povrh se je na nekaterih fakultetah šele letos začel drugostopenjski študij…

Na ugledni atenski politehniki (National Technical University of Athens) so morali letos odpustiti 65 odstotkov administrativnega osebja, za prihodnje leto pa država zahteva odpustitev 40 odstotkov pedagoškega kadra. Se bojite grške usode? Ali romunizacije, kot ste temu pred časom rekli sami?

Sedanja oblast za zdaj ne kaže namena, da bi drastično posegla v univerzo. Nasprotno, za razliko od prejšnje si prizadeva, da bi zadržala vsaj tak finančni položaj, kot ga je imela prejšnja leta. Nočem pa s tem reči, da je univerza postavljena v vlogo, ki bi jo morala imeti. Še zdaleč ni. Danes se na vse kriplje išče tistega, ki bo voz potegnil iz blata. Če tisti, ki snujejo našo prihodnost, ne uvidijo, da je prav univerza najprimernejša za to, je to najmanj žalostno. Samo upam lahko, da se grozljivi scenariji, ki jih opazujemo v Grčiji in drugod, ne bodo uresničili, in da bo oblasti jasno, da smo del rešitve in ne del problema.

Nihče v tej državi ne dvomi, da potrebujemo kakovostno visoko šolstvo. A težave se pojavijo ob delitvi prepičlih sredstev, kar kot nekdanji minister zelo dobro razumete. Bi torej v skrajni sili prerazporedili sredstva znotraj izobraževalnega resorja in jih vzeli osnovnemu šolstvu, kot so nam že sugerirali v OECD?

Vladni resorji se vedno bijejo za denar in lastne prioritete. Toda, vlada, v kateri sem bil minister, je dokazala, da so strukturni premiki v proračunu mogoči. Odstotek proračuna, ki smo ga namenili izobraževanju in raziskovanju, je bil največji dotlej. Nato je drastično padel. Znotraj resorja je prerazporeditve težje doseči. Povsem jasno je, da bo vsaka sprememba na slabše v osnovnem in srednjem šolstvu prizadela tudi visoko šolstvo. Toda rezerve ponekod so, ponekod pa jih ni več. Pogledati je torej treba, koliko dobi univerza na študenta, srednja šola na dijaka in osnovna šola na učenca pri nas in koliko v primerljivih državah. Če so ta razmerja v našem visokem šolstvu bistveno slabša kot drugod – študije kažejo, da je res tako – potem je to tudi argument za kakšno prerazporeditev znotraj resorja izobraževanja. Želim pa si, da do tega ne bi prihajalo in da bodo odločevalci razumeli, da v globalizacijskih procesih, v katere smo tako močno vpeti, druge poti kot poti znanja ni.

Bivši rektor Univerze prof. Stanislav Pejovnik je v svojem poslovilnem govoru odkritosrčno dejal, da je leta 2012 ravnal napačno, ko je pristal na 5-odstotno krčenje kadra in 10-odstotno znižanje javnih sredstev. Je sploh imel izbiro? Kaj bi ali boste storili vi, če se boste znašli v z podobnem položaju?

Ali je imel kakšne druge možnosti, ne vem; to bi morali njega vprašati. Zagotovo pa drži, da ni modro odslavljati ljudi, v katere si tako veliko investiral. Da se izoblikuje dober raziskovalec ali profesor, je potrebnih deset ali več let. Težava je tudi v tem, da ljudje na univerzi delajo več za vse manj denarja; država nam je pač postavila robne pogoje pri plačah, čez katere ne moremo…

Asistent z doktoratom zasluži dobrih 1300 evrov neto…

... da. Zato si ne delajmo utvar: motivacija upada, kakovost trpi. Ne glede na vse pa moramo kot najboljša univerza v državi ohraniti in voditi svojo dolgoročno strategijo: storiti vse, da ne izginemo z zemljevida dobrih univerz na svetu.

Izginili še nismo, drsimo pa navzdol. Na šanghajski lestvici se UL še uvršča med 500 najboljših univerz, a njen položaj se je poslabšal. Prehitela nas je tudi beograjska univerza…

Da. To smo lahko pričakovali. A nadaljnjega drsenja na lestvicah kakovosti si ne smemo več dopustiti. Zato bomo morda morali v prihodnje delati kakšno stvar manj, a tisto, kar se bo ohranilo, enako ali še bolj kakovostno.

Kaj mislite s tem »kakšno stvar manj«?

Morda se bomo morali odločiti za manj študentov in manj študijskih programov. Govorim seveda pogojno: če druge možnosti ne bomo imeli. Jasno je, da takšne odločitve ne bi prizadele samo univerze, temveč tudi mlade generacije, ki bodo imele manj izbire.

Minister Pikalo je napovedal, da bo predlog zakona o visokem šolstvu javnosti predstavljen v kratkem. (Predstavili so ga dva dni po našem intervjuju z dr. Svetlikom, op. ur.) Poglavitne rešitve so znane v obrisih: obdobje financiranja univerz naj bi se z enega raztegnilo na tri leta, več bi dobile tiste univerze, ki bi bile bolj razvojno naravnane, v zakon naj bi zapisali tudi obvezo države, da postopoma povečuje delež BDP za visoko šolstvo. Rektorji ste sodelovali pri oblikovanju tega zakona. So to glavne rešitve? So še kakšne druge, manj ljube?

Zakon o visokem šolstvu, pri katerem smo rektorji intenzivno sodelovali, vsebuje rešitve, ki gredo v pravo smer. Nam bi bilo sicer bolj ljubo, če bi bilo obdobje financiranja še daljše; tako bi lažje in bolj dolgoročno načrtovali dejavnosti na univerzi. Ampak tudi tri leta je bolje kot »načrtovanje« iz dneva v dan… Veseli smo tudi določila, po katerem bo visoko šolstvo vsako leto dobilo za 2 odstotka več denarja, tudi v primeru, če BDP ne bo naraščal. To je zelo pomembna pridobitev, ki kaže na odločenost vlade, da visokemu šolstvu nameni vlogo, ki mu gre.

Sredstev za visoko šolstvo bo po zakonu res več, kaj pa v resnici?

Stoodstotnega zagotovila ni, zakon pa je vendarle vsaj do neke mere obvezujoč. Pozdravljamo tudi rešitev, po kateri naj bi bila nagrajevana kakovost. To je dobro, tega smo veseli. V pravo smer gredo tudi rešitve, ki urejajo akreditacijo programov in inštitucij. Univerza bo pri odločanju o programskih spremembah dobila več avtonomije, ne bo ji treba več tako kot doslej za vsako spremembo v programu zaprositi za ponovno akreditacijo. Po drugi strani pa bodo morale inštitucije, ki bodo hotele izvajati javno veljavne študijske programe, izpolnjevati ostrejše pogoje kot doslej. Tudi to bo v prid kakovosti.

Novi zakon bo torej zagrenil življenje zasebnikom, ki bodo želeli ustanavljati visoke šole in fakultete. Bo zakon vplival tudi na že ustanovljene zasebne ustanove?

Seveda, pri ponovni reakreditaciji bodo morale izpolnjevati ostrejše pogoje glede zasedbe kadrov, prostorskih in drugih pogojev. Ti bodo takšni, da bo diploma, ki jo bodo na teh inštitucijah izdali, jamčila tisto, kar bo pisalo na njej…

Eden od očitkov zasebnim visokošolskim ustanovam je bil tudi, da imajo preveč »sposojenih« kadrov, ki odpredavajo svoje za manjši ali večji honorar, drugo pa jih ne zanima, saj tej ustanovi ne pripadajo. Na to ste na Univerzi pristajali, saj tudi vaši profesorji honorarno predavajo drugje. Jim tudi vi podpisujete ta soglasja?

Zelo malo teh soglasij sem podpisal, pa še v teh primerih so posamezniki le dopolnjevali svojo obveznost, da so lahko tako dobili polno plačo. Sam načelno ne podpiram te prakse. Zaposleni morajo delati pod okriljem svoje matične univerze, ji biti zavezani, skrbeti za njen ugled in biti na razpolago študentom. Sem tudi proti privatizaciji, ki se skriva za raznimi d.o.o.-ji.

Hm, tu boste imeli težko nalogo. Obstaja na pretek inštitutov in raznih firmic, preko katerih zaposleni na Univerzi v njenih laboratorijih, z njenimi sredstvi in znanjem, ki so si ga na njej pridobili, skrbijo predvsem za svoj finančni blagor. Doslej ni temu še nihče resno nasprotoval…

Zelo resen namen imamo najprej ugotoviti, kdo kje kaj počne, in obenem ponuditi zaposlenim, da lahko to počnejo pod okriljem Univerze. Po jasnih pravilih seveda. Zaposleni so na tej univerzi, tudi v zasebnih poslih uporabljajo njeno ime, delajo z njeno opremo in v njenih prostorih. Ne morejo se torej obnašati, kot da gre za njihove zasebne projekte. Vem tudi, da so ponekod dekani že dosegli določene dogovore.

Kje je tovrstne prakse največ: na naravoslovnih in tehniških fakultetah ali v družboslovju?

Tovrstnih ocen si ne upam dajati, dokler ne pridobim potrebnih podatkov. Sicer pa naj povem še to, da del tovrstnih problemov rešuje tudi novi zakon. Univerza doslej ni smela ustanavljati d.o.o.-jev, zdaj jih bo lahko. Primarna vloga univerz je res izobraževanje in raziskovanje, toda nujno je tudi, da znanje, ki ga ustvari, pride do uporabnikov, da ne ostaja zaprto in izolirano. Pot za prenos znanja pa niso samo diplomanti, tu so tudi drugi kanali. Recimo tako imenovana odcepljena (spin-off) podjetja ali podjetja, ki jih lahko s pomočjo ustreznih univerzitetnih služb ustanovijo študentje ob koncu študija. To možnost bomo univerze zdaj dobile.

Se ne bojite komercializacije? Vdora »tržnih potreb« na univerzo in s tem podrejenosti kapitalu?

Cilji univerze ostajajo enaki. To, da bodo lahko univerze ustanavljale podjetja, ne pomeni, da se bomo po novem ukvarjali s pridobitniško dejavnostjo. Ne, taka podjetja, tehnološka jedra, bomo odtujili takoj, ko bodo izpolnila svojo vlogo.

Na Univerzi ste pred kratkim končali obsežno raziskavo o zaposljivosti svojih diplomantov. Kaj je pokazala? Kateri so poklici prihodnosti? Česa ni modro študirati, če nisi ravno zelo bogat?

Slika je zelo pestra, generalno pa bi lahko rekel, da je predvsem modro diplomirati. Raziskava kaže, da se diplomanti Univerze v Ljubljani v povprečju še vedno zaposlujejo veliko hitreje od drugih. Raziskava je tudi pokazala, da ne velja splošno sprejeto stališče, da imajo humanisti in družboslovci pri iskanju dela bistveno več težav od naravoslovcev in tehnikov. To stališče je ta raziskava zelo jasno ovrgla, razlike so skoraj zanemarljive. Pokazala pa je tudi, da se naši diplomanti zaposlujejo hitreje kot v nekaterih drugih primerljivih okoljih. Vse to kaže, da svojo vlogo opravljamo razmeroma dobro. Res pa je, da Univerza ne ustvarja delovnih mest; če teh ni, se tudi najboljši diplomanti, na primer zdravniki, ne morejo zaposliti.

Za prihodnje leto ste napovedali, da boste nekoliko skrčili vpisna mesta. Koliko in kje? Na podlagi kakšnih meril?

Na ta vprašanja še ne morem odgovoriti. Meril še nismo v celoti dorekli. Gre za to, da je v nekaterih programih glede na zanimanje ponujenih preveč vpisnih mest. Na koncu se sicer popolnijo, toda vpišejo se nezainteresirani, manj zmožni študentje, ki drugje niso dobili mesta. To ne vodi v kvaliteto. Do težav prihaja tudi zaradi prevelike diferenciacije programov v preteklosti. To zelo podraži izvedbo, prave koristi od tega pa ni. Nekatere od teh programov bomo povezali in jih tako skrčili. Razmislili bomo tudi o številu vpisnih mest v programih, za katere je raziskava o zaposljivosti pokazala, da se njihovi diplomanti težje zaposlijo.

Lahko postrežete s kakšnim konkretnim primerom?

Ta hip je imenovati takšne programe preuranjeno, jih pa najdemo tako v tehniki in naravoslovju kot v družboslovju in humanistiki. O vsem tem se bomo pogovarjali med pripravo naslednjega razpisa vpisnih mest. Lahko pa povem kakšen pozitiven primer. Med diplomanti Akademije za glasbo je, na primer, malo nezaposlenih. Tu bi si torej lahko privoščili večji vpis. A obstaja še en problem: študij na tej akademiji je izjemno drag. O tovrstnih dilemah se bomo seveda pogovarjali s članicami.

Poročilo UL za lani je pokazalo, da je kar nekaj članic Univerze poslovalo z izgubo. Napovedana je bila sanacija. Že poteka?

Kolikor vem, so se sanacije lotile Fakulteta za družbene vede, Akademija za glasbo, Fakulteta za šport, Filozofska fakulteta ter Naravoslovnotehniška fakulteta. Njihovi sanacijski predlogi so zelo različni, v glavnem pa gredo v smer notranjega varčevanja, krčenja predmetov, programov. Upam, da jim bo uspelo in da bodo izplavale iz rdečih številk. Univerza jim seveda pomaga, a za svoje poslovanje so in morajo biti v največji meri članice odgovorne same.

Redni profesorji so nekakšne svete krave, ki se jim ni treba več truditi s habilitacijo, je slišati, zato marsikdo ne da od sebe, kar bi lahko. Asistenti in docenti jih marsikje prekašajo z dosežki in objavami, a zanje primernih delovnih mest ni. Da ne govorimo o prekarcih. Kako se boste lotili teh anomalij?

Na univerzi bi ta vprašanja, ki so seveda zelo pomembna, lažje urejali, če bi na tem področju imeli več avtonomije. Pa je nimamo. Zujf sili starejše kolege, da se upokojijo, a oditi morajo tako tisti, ki bi lahko še veliko naredili, kot tisti, ki le čakajo na upokojitev. Pripravljamo pa mehanizem za to, da odpremo dostop do učiteljskih delovnih mest. Dosledno bomo objavljali odprte razpise.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da prosto delovno mesto objavimo doma in v mednarodnem okolju, da mora biti komisija, ki vodi razpis na članici, sestavljena tudi iz zunanjih članov in da po opravljenem izboru napiše poročilo, iz katerega so razvidni rangiranje kandidatov in merila za izbor kandidata. Soglasje za njegovo zaposlitev podpiše rektor. Tako naj bi imeli možnost tudi tujci in mladi z odličnimi referencami. Redni profesorji se na razpisana delovna mesta ne bodo prijavljali, a vsaj mlajši bodo imeli več možnosti. Seveda se tudi sam strinjam, da je nespodobno puščati perspektivne mlade ljudi, da so zaposleni za določen čas tja do 40. leta. Tudi s tem se bomo morali ukvarjati.

Rekli ste, da se bodo na razpise lahko prijavljali tudi tujci. Se bo moral ugledni tuji profesor, ki prihaja k nam za nekaj let, nujno naučiti slovenščine? In ali bo hotel priti za 2000 evrov?

Kolegi s članic mi pogosto pripovedujejo, da plača za tujce sploh ni tako pomembna, kot si predstavljamo. Bolj pomembno jim je okolje, raziskovalna skupina, v katero se bodo vključili, delovni pogoji in podobno. Pa tudi profesorske plače niso povsod po svetu tako visoke, da bi bile naše plače povsem nezanimive. Jezik pa je še vedno odprto vprašanje. Radi bi ujeli ravnotežje med skrbjo za slovenščino kot učnim jezikom in širjenjem možnosti, da lahko pouk poteka tudi v tujem jeziku. Radi bi ponudili še več programov v tujem jeziku, in mislim, da je pretirano pričakovati, da se bo tuji profesor še pred prihodom naučil slovenščine. Za takšnega profesorja bi bil primeren status gostujočega profesorja, ki ga moramo še domisliti. Ko gre za znanstvene objave v tujih revijah, pa ugotavljamo, da te revije niso vse enako pomembne. Ključno pa je objavljati v najboljših mednarodnih revijah. Od učiteljev bomo zahtevali še, da v večji meri objavljajo tudi v slovenščini; država nas plača tudi zato, da znanje predajamo v slovenskem jeziku.

Nad slabim znanjem študentov se pritožujejo skoraj na vseh fakultetah. Na tehniških pa imajo še posebne probleme. Dobivajo tehnično nepismene kandidate, med njimi takšne, ki v življenju niso odprli avtomobilskega pokrova, razdrli radia, izrezljali piščali. Sredi devetdesetih ste vodili nacionalni kurikularni svet za prenovo osnovne šole, ki je bil v glavnem gluh za proteste tehnikov in njihove predloge za več ur v kurikulumu. Se počutite soodgovornega?

Na tehniških fakultetah imajo najbrž prav: odnos do tehnike je slab. Ampak ključna je primarna socializacija; univerze in šole lahko tu le malo naredijo. Koliko ur osnovna šola nameni tehniki, po mojem mnenju ni tako zelo pomembno. V šoli na primer veliko pozornosti namenjajo naravoslovju, pa je zanimanje zanj manjše, kot bi glede na obseg ur pričakovali. Delni vzrok za nezanimanje leži v neprimerno pripravljenih učnih načrtih in didaktično ne dovolj usposobljenih učiteljih, za kar so odgovorni profesorji na univerzah. Ključno pa je po mojem tisto, kar vsi spregledujemo: živimo v povsem drugačni družbi, kot smo živeli mi. Sam sem odraščal na kmetih. Že zelo zgodaj sem se srečeval s praktičnimi vprašanji tehnike in naravoslovja. Naši otroci so povečini že odraščali v blokih, s televizijo. Razumljivo, da so izgubili stik z naravo in svoje ambicije in zanimanja usmerili na druga področja. Za nas na univerzi je pomembno, da nehamo jokati za časi, ki jih ni več, in da to generacijo pritegnemo na drugačne, njej bližje načine. Pričakovati, da bo tako kot mi poslušala predavanja in si vse slišano pridno zapisala, je iluzorno. Ta generacija klika. Znanje ji je zato treba posredovati na drugačen način. S tem se premalo ukvarjamo. Cela Evropa se ukvarja z modernizacijo pedagoškega procesa.

Imate vi kakšen predlog?

V pouk je treba vnesti več interaktivnosti, več projektnega in raziskovalnega dela. Tudi več osebnega stika.

»Klasični« pedagoški proces je vključeval tudi branje temeljnih del, med njimi »špeha«. Mislite, da bo internetna generacija, ki ne prenese dolge osredotočenosti, lahko dosegla enako temeljno izobrazbo, na podlagi katere šele lahko kompetentno selekcioniraš informacije?

Kako naučiti študente selekcionirati informacije, je velika naloga in izziv. A tudi tega cilja ne bomo mogli doseči na tradicionalen način.

Tretjina študentov Univerzo zapusti brez diplome. Med cilji, ki ste si jih zastavili, je tudi prizadevanje, da bi število diplomantov do leta 2020 povečali za tretjino. Kako boste to dosegli? To je zelo ambiciozen cilj…

Če bomo zmanjšali število vpisanih študentov, bomo dobili bolj motivirane in bolj zmožne študente, ki bodo v večji meri študij zaključili z diplomo, in boljše razmerje med učitelji in študenti. Marsikaj bo lažje, ko bo v polni meri zaživela elektronska evidenca visokošolskega vpisa, tedaj bomo vedeli, koliko so univerzo po nepotrebnem obremenjevali fiktivni študentje. Novi zakon daje univerzam tudi nekoliko več možnosti pri izbiri kandidatov oziroma postavljanju pogojev. In kot sem že dejal, izboljšati bomo morali tudi pedagoške metode. Če bomo naredili vse to, ta cilj ni preveč ambiciozen.

V strategiji razvoja visokega šolstva do leta 2020, ki jo je oblikoval minister Golobič in potrdil državni zbor, je najti tudi predlog, da bi tisti študenti, ki ne bodo končali magisterija, čez čas šolnino vrnili. Brezplačna naj bi bila torej le prva stopnja. Kaj menite vi o tem predlogu?

Nasprotujemo uvedbi šolnin na prvi in drugi stopnji. Vseeno pa mislim, da bi bilo prav, da bi se povečala odgovornost do študija. Na obeh straneh, ne le na strani študentov. Študentje bi morali bolj resno opravljati svoje obveznosti, na univerzi pa bi morali poskrbeti za boljši nadzor nad izvajanjem pedagoških obveznosti. V tem smislu gre predlog v strategiji v pravo smer.

Ali študentje še vedno lahko opravljajo izpit šestkrat? Tujci se tej širokogrudnosti močno čudijo…

Ponekod še. A prav zdaj spreminjamo statut: režim izpitov bomo vsekakor zaostrili.

Kaj bo še v njem takega, kar bo zadevalo študente?

Statut še usklajujemo, zato kaj več ne morem še povedati. Morda le še to: predlagal sem, da bi predstavniki študentov imeli po novem vpogled v študentske ankete z ocenami učiteljev, kar bo lahko – ob zelo kritičnih ocenah – podlaga za ukrepanje.

Akademije imajo še vedno nemogoče prostore za delo. Univerza nove prostore le obljublja. Si sme najstarejša in najboljša univerza privoščiti tako diskriminatoren odnos do akademij in s tem do kulture in umetnosti?

Ne vidim podlage za tako oceno. Že več let se zelo trudimo, da bi akademijam zagotovili vsaj približno normalne prostore za delo. Žal je tako, da za skupno novo zgradbo še nekaj časa ne bo denarja. Zato v sodelovanju z akademijami intenzivno iščemo začasno rešitev. V prihodnjem letu bi morali biti vsaj AGRFT in AG v novih prostorih.

Za odmevno novico ste poskrbeli že na prvi seji univerzitetnega senata, ki ste jo vodili kot rektor. Kot predsednik komisije za podeljevanje nagrad in priznanj ste vztrajali, da senat glasuje tudi o predlogu za podelitev naziva zaslužni profesor prof. Lovru Šturmu, in dali na glasovanje listo vseh 22 kandidatov skupaj. O ravnanju nekdanjega ministra pri nastajanju kazenskega zakonika, ki je bilo po mnenju prof. Dragana Petrovca neetično in nekademsko, ni bilo torej nobene razprave…

Senat je vedno glasoval o celotni listi kandidatov. Ko sem dal listo na glasovanje, sem tudi povedal, zakaj prof. dr. Šturm kljub javno izraženim pomislekom ostaja na listi, in odprl razpravo. A pred glasovanjem, na katerem so senatorji z veliko večino potrdili predlog za prof. Šturma, ni želel nihče razpravljati.

Ampak nekdo je vendarle predlagal, da bi glasovali o kandidatih posamično?

Da, ampak šele po glasovanju. Po mojem je najpomembnejše naslednje: Pravna fakulteta je predlagala, da se prof. Šturmu podeli priznanje za odlično delo, ki ga je opravil v času, ko je bil zaposlen na Pravni fakulteti UL. Strokovni ugovori dr. Dragana Petrovca zoper podelitev naziva pa so se vsi nanašali na njegovo delo v času, ko ni bil več na fakulteti. Ob tem pa je treba upoštevati, da človek ne more dobiti naziva zaslužni profesor, dokler se ne upokoji, in da konceptualna razhajanja v stroki tudi ne morejo biti razlog, da se nekomu takšno priznanje ne podeli.

Šlo je za to, da je prof. Šturm kot minister ustanovil dve skupini za pripravo novega kazenskega zakonika, eno javno in eno tajno. Takšno ravnanje bi težko označili za etično.

Pojasnjeno je bilo, da prof. dr. Šturm v to ni bil direktno vpleten, njegovi sodelavci so bili.

Pa saj je on kot minister ustanovil ti dve skupini…

Kaj več o tem ne vem. Ključno stališče komisije je bilo, da ne bo presojala dela ministra v času, ko ni bil več na Univerzi. Menila je tudi, da s tem, da je delal oziroma še dela na konkurenčni ustanovi, ni bistveno škodil ne Pravni fakulteti ne Univerzi. To, da je pomagal ustanoviti konkurenčno ustanovo, je argument, ki govori proti podelitvi naziva, a je treba upoštevati, da je tedaj že odšel s Pravne fakultete. Če nekdo del svoje kariere opravi na drugi inštituciji, ni s tem prav nič narobe. Enako čudno bi bilo, če bi komu šteli v slabo, ker bi na Pravno fakulteto prišel z neke druge institucije.

Dvajseti člen etičnega kodeksa UL pravi, da mora učitelj in raziskovalec ostati zvest temeljnim vrednotam univerze in pravilom tega kodeksa tudi »pri delu zunaj univerze«. Ali ni torej dr. Šturm ravnal v nasprotju z duhom kodeksa?

Ne, ker etični kodeks UL velja le za zaposlene na Univerzi, prof. Šturm pa, kot rečeno, v času svojega domnevno spornega ravnanja ni bil več zaposlen na njej. Naj sklenem: odločitev glede podelitve tega priznanja ni bila lahka, bila pa je razumna in v skladu z avtonomijo Univerze.

Univerzo na Primorskem pretresajo hudi notranji boji. Povsem jasno je, da z dokumentacijo, na kateri temeljijo hudi očitki zoper rektorja Marušiča, lahko razpolagajo le ljudje, ki so blizu vodstvu univerze. Ne pričakujem, da se boste opredelili do upravičenosti očitkov; nanje je, kot vemo, že odgovoril rektor Marušič. Zanima pa me, kaj se po vašem mnenju dogaja, da so akademski ljudje pripravljeni tako do konca pohoditi ugled »svoje« univerze?

Nisem še predsednik rektorske konference, pa tudi sicer se ne bi rad opredeljeval do problemov primorske univerze. Lahko samo upam, da na naši univerzi do tako ostrih spopadov ne bo nikoli prišlo in da bomo vzdrževali akademsko raven razprave pri reševanju problemov. To dogajanje nas vse opominja, kako pomembna je notranja komunikacija med vodstvom in zaposlenimi, ki mora biti odprta in transparentna. Če se nakopičeni problemi ne rešujejo, na koncu izbruhnejo.

So vam že kdaj kolegi posvetili kakšno mednarodno konferenco?

(smeh) Ne še. Bilo pa bi skrajno nenavadno, če bi konferenco s slavjem in častmi ob jubileju pripravila in plačala univerza, na kateri sem rektor. To se pač ne spodobi.

Je težje biti minister ali rektor?

Hm, ne vem še. Obe vlogi sta težki, v obeh je treba odločati. Računam na to, da je univerzitetno okolje bolj razumno. Res pa je, da imam na Univerzi opraviti s 4000 zvezdami in vse bi rade močno svetile. Izziv je, kako iz zvezd narediti ozvezdje…