Prizadevanja za gradnjo 49 kilometrov belokranjske proge od Novega mesta do Metlike so se zaradi različnih političnih in vojaških interesov Avstro-Ogrske vlekla polnih 48 let. Kot je videti iz ostrega besednega dvoboja med liberalnim časnikom Slovenski narod in klerikalnim Slovencem, je bila pri odločanju, kateri konzorcij bo prevzel gradnjo proge, pomembna tudi politična barva sodelujočih. Traso so naposled določili leta 1907, otvoritveno slovesnost z velikim ljudskim rajanjem pa so v Metliki pripravili 26. maja 1914.

Resnicoljubje kranjskih klerikalcev in belokranjska železnica.

Ker so vrli naši klerikalci vedeli, da s svojimi lastnimi močmi ne ubijejo koncesije Plantanove in njegovega konzorcija za trasovanje normalnotirne belokranjske železnice, skovala sta bratca Šuklje-Šusteršič peklensko zlobni načrt, da prosita v imenu lastnega novega konzorcija, katerega sta čez noč med zasedanjem deželnega zbora sestavila, za novo predkoncesijo za trasovanje ravno iste proge, kakor je Plantan koncesijo že imel z edino razliko, da se je njina prošnja za progo do hrvaške meje pri Metliki glasila.

Akoravno je Šuklje dne 21. novembra 1905 županu Hribarju pisal: »Občutek, da bi akcija dveh konzorcijev mogla škodovati podjetju, nikakor pa ne koristiti, je v meni krepkejši nego osebni pomisleki,« je vendar šel 8 dni kasneje z mirno vestjo in hladnokrvno na limanice Šusteršiču in pomagal mu sestaviti konkurenčni konzorcij proti onemu naprednjakov in to samo radi tega, ker je Šusteršič izrecno zahteval, da mora Plantan Njegovemu Veličanstvu dr. Šusteršiču se ponižno podvreči in da mora Šusteršič vrhovni poveljnik novega konzorcija postati. (…)

Stari konzorcij res ni mogel samega sebe osmešiti in se podvreči svojemu najhujšemu sovražniku oholemu dr. Šusteršiču, ki je hotel vodstvo konzorcija s prozornim namenom v svoje roke dobiti, da bi se kasneje mogel bahati, Belokranjci zahvaliti se imajo le njemu za železnico, kajti on kot general konzorcija ga je izvoljeval, njemu gre vsa slava in vsa hvala. (…)

Konzorciju so pa na zunaj preskrbeli premeteni klerikalci poseben sijaj in zapletli so v svojo mrežo odličnega in nedolžnega magnata grofa Harracha, čigar blesteče ime in nepoznanje naših razmer so brezvestno izkoristili, in ga pred vsem slovenskim svetom v jako čudno luč postavili. Ko je vodja železniškega ministrstva Wrba bil v parlamentu Plantanu povedal, da je Šusteršič za novo koncesijo prosil, šel je Plantan dne 7. decembra 1905. k grofu Harrachu in mu predložil na upogled svojo koncesijo z dne 13. junija 1905, iz katere je razvidno, da je Šusteršičev konzorcij pravi pravcati konkurenčni konzorcij za ravno isto progo. (…)

Skrajna predrznost je torej, če »Slovenec« laže in trdi, da so klerikalci ves čas vstrajno in požrtvovalno delali za belokranjsko železnico in humbug najgrše vrste je, če trdi ta list, da se je edino klerikalcu Šusteršiču in Šukljetu zahvaliti, da se je belokranjska železnica vsprejela v nagodbeno poravnavo z Ogri. Tako znajo le še cigani lagati. (...)

Slovenski narod, 2. novembra 1907

Tedenski pregled.

Naporno delo opravlja »Slovenski Narod«, ko skuša »dokazovati«, da »S.L.S.« nima zaslug za Belokranjsko železnico. Smešno! Ker morajo liberalci priznati, da pri tej železnici nimajo mrvice, ki bi se z njo ponašali, hočejo kratiti zasluge »S.L.S.« Na misel nam hodi bajka o kameli, ki je videla v čisti vodi svojo grbo, pa je vodo skalila, da bi svojega »pukla« ne videla... Je pač nepotrebno delo, izbrisavati dejstvo, da je »S.L.S.« mojstrsko vodila stvar belokranjske železnice. Za deželo in ljudstvo je pa glavna stvar, da se železnica res zgradi. Gospodje v liberalni stranki naj se pa uče stvarnega dela namesto da se potapljajo v obrabljeno »farško gonjo«.

Bela Krajina z oztrom na novo železnico.

(…) Govorilo in pisalo, obljubovalo in zabavljalo, na vse načine hvalno in zasmehovalno kritikovalo se je o tej železnici že dokaj let. Kdor je bil že kdaj v Metliki ali Črnomlju in je prišel z meščani v družbi v pogovor o železnici, je bil vedni refren samo: Tavčar in Plantan, ta dva sta kampeljca, ki nam gotovo dobita železnico; kaj klerikalci! Ti samo lažejo in farbajo. Prezirali nasprotno in zaničevali pa so se Šuklje, Šusteršič, Krek itd. sploh vsi, ki so bili ljudski poslanci.

In danes?

Znano je v slovenski politiki in ravno tako tudi v splošni avstrijski politiki ime Šuklje, Šusteršič. Šuklje je bil že po svojem rodnem kraju, ki je Lokvica v metliški župniji, dolžan in vezan, da deluje z vsemi močmi in s celo njemu lastno energijo za uresničenje svoje lastne goreče želje, kakor tudi cele Bele Krajine. Saj je on kot rojak že od svojih mladih nog najbolje poznal in čutil usodo zapuščene dežele in to tem bolje še potem, ko je kot profesor in politik prihajal v rodne kraje. Ko se je po njegovem trudu izpeljala železnica do Rudolfovega, že takrat je on želel in prilika je bila, da se proga potegne do Metlike in čez ali čez Črnomelj do Vinice. (…)

Oba moža, bi rekel, sta si dala roko in v stranki vsi poslanci, da zmagajo vse zapreke. Koliko krivico so delali pri tem in v tem času liberalci obeh belokranjskih mest tema dvema politikoma in stranki, mora vedeti samo tisti, ki je bil dalje časa v Beli Krajini. Ponavljati nečemo ker nečemo žaliti. Obožavali smo samo zaletelega Tavčarja in politično ničlo Plantana, jih hodili v Ljubljano gledat in sprejemat poklone in izpraševat, kedaj bode železnica gotova. Pri tem jih je v pisarjenju podpirala Ljubljana in Novo mesto, kamor so sami pošiljali psovke in laži čez Gorjance za »Narod«. Pri vsem tem pa so Plantani spali in vodili svoje volivce in vso Belo Krajino za nos. »Zaničevani in tolikokrat ožlindrani« Šusteršič in »izdajalec« Šuklje pa sta ne meneč se za vse bevskanje delala naprej, prepričana, da delata za vse – tudi za nehvaležne liberalce in celo Dolenjsko, da tudi za Ljubljano.

Slovenec, 2. novembra 1907