Kdo si ti, da jim ne verjameš? sem se v dvomu vprašal jaz, ko sem bral besedilo urednika časopisa, ki se, naj spomnim, imenuje The Independent, prevedeno v slovenščino »Neodvisni«.

»Tudi mi smo dobili te dokumente, toda vlada nas je opozorila, da ne bi bilo v nacionalnem interesu, da jih objavimo,« je pojasnil Blackhurst malo nižje. »Če varnostno-obveščevalne službe menijo, da nekaj ni v javnem interesu in da bi lahko ogrozilo njihove operacije, kdo sem jaz, da jim ne bi verjel?«

Kdo si ti, da ne verjameš tajnim službam? sem ponovil in resno podvomil v svojo angleščino. Novinar, za božjo voljo!

Novinar ima verjetno najkrajši opis delovnega mesta – vse njegovo delo je pravzaprav, da ne verjame. Verjamejo verniki: novinarji dvomijo. Še več, pravico imajo dvomiti v vse in vsakogar, morajo pa dvomiti v samo eno stvar: v vlado in njene tajne službe. Vprašanje kolega iz The Independenta »Kdo sem jaz, da ne bi verjel tajnim službam?« je zato Glenn Greenwald v svoji naslednji kolumni eksaktno poimenoval »perfekten epitaf novinarstvu«.

»Novinarstvo je objavljanje stvari, ki jih drugi ne želijo objaviti, vse drugo so odnosi z javnostjo,« je neki anonimni komentator pod Blachurstovo kolumno spomnil na slavno trditev svojega rojaka Georgea Orwella. Pa vendar smo danes priča globalnemu pojavu, da dovčerajšnje trdnjave pogumnega, svobodnega in neodvisnega novinarstva pristajajo na golo služenje oblasti, na klasične odnose z javnostjo torej.

»Dober večer, Glenn. Najprej, kdo ste vi, da odločate, kaj je v interesu javnosti in kaj v interesu nacionalne varnosti?« je tako pred kratkim, takoj na začetku petnajstminutnega intervjuja, Glenna Greenwalda vprašala izkušena voditeljica BBC-jeve Newsnight Kirsty Wark.

»Nisem jaz arbiter za te stvari,« je odgovoril šokirani Glenn in začel pojasnjevati, zakaj je pomembno, da državljani vedo, kaj jim prikriva vlada, namesto da bi na kratko dogovoril »Novinar, za božjo voljo!«, ne da bi zamudil priložnost, da se Kirsty kljub vsemu zahvali za precizno vprašanje po vseh pravilih obrti. Potem pa njej, gledalcem in poklicu zaželel lahko noč ter zapustil studio.

Vprašanje »Kdo ste vi, da odločate, kaj je v javnem interesu?« vsekakor ni novejšega datuma. Novinarji to poslušajo, odkar obstajajo časopisi in tajne službe, le da so za mizo v kletni sobici za lučjo, ki jim je bleščala v obraz, običajno stali strogi tipi v usnjenih plaščih. Daleč so tisti časi: novinarje še naprej zaslišujejo pod močno lučjo, a danes to počno kolegi za reflektorji v televizijskih studiih.

»Kdo ste vi, da ne verjamete tajnim službam?« je verjetno takrat, februarja 1898, francoski javni tožilec na klopi za obtožence vprašal velikega pisatelja Émila Zolaja, ki je mesec dni prej v L'Aurori objavil svoj znameniti »J'accuse!«, odprto pismo predsedniku Félixu Faureju, ter protiobveščevalne službe javno obtožil zarote, v kateri je bil alzaški Jud Alfred Dreyfus, stotnik francoske vojske, obsojen zaradi vohunjenja in nedolžen deportiran na Hudičev otok v Francoski Gvajani. Émile Zola je resda zastavil malo večji vložek, bil je na vrhuncu svetovne slave, najvidnejši pisatelj svojega časa, a je imel ravno toliko razlogov, da verjame tajnim službam, kot sto let pozneje Chris Blackhurst ali Kirsty Wark.

»Nocoj je z nami Émile Zola, kolumnist L'Aurore in avtor odprtega pisma predsedniku, ki je prejšnji teden razdelilo svetovno javnost. Gospod Zola, najprej, kdo ste vi, da odločate, kaj je v interesu javnosti in kaj v interesu nacionalne varnosti?« bi danes velikega pisatelja vprašala Kirsty Wark.

Kajti ne gre zanemariti čisto racionalnih pomislekov, da so Zola in ostali Dreyfusovi zagovorniki resno ogrozili »nacionalni interes«. Potem ko je tretja republika v vsega nekaj letih zamenjala pet premierjev in tri predsednike, jim je končno uspelo vzpostaviti stabilno vlado: sklenjeno je bilo zavezništvo z mogočno Rusijo, bogati industrialci pomirjeni s programom gospodarskega protekcionizma, revne množice – vsaka podobnost je zgolj naključna – pa so si dale duška z nacionalistično in antisemitsko histerijo, zadnjo evropsko politično modo.

Če bi torej Émile Zola, ali ključna priča, podpolkovnik Georges Picquart z drugega oddelka francoske protiobveščevalne službe pri vojnem ministrstvu – Edward Snowden svojega časa – prišel v današnji The Independent, BBC ali katero drugo slavno redakcijo in pokazal originalne dokumente, ki bi dokazovali, da je slavni Dreyfusov memorandum nemškemu veleposlaništvu v resnici falsifikat, bi imeli uredniki zanj samo eno vprašanje: »Kdo ste vi, da ne verjamete protiobveščevalni službi?« In seveda vse tiste razloge, da verjamejo vladi, da bi objava Picquartovih dokumentov resno ogrozila operacije vojaške tajne službe in francoske nacionalne interese. Vse razloge torej, da goreče služijo vladi in vojnemu ministrstvu.

Zaman je torej veliki Zola polagal glavo na tnalo. Danes, celih sto petnajst let po njegovem zgodovinskem »Obtožujem!« Zolaji naših dni pripravno spuščajo hlače in poslušno kimajo z glavami, potem pa sedajo za pisalne mize in ponosno pišejo svoj zgodovinski – »Služim!«