Barbera iz Piemonta

Poklicali smo Marzio Pinotti, enologinjo in pisateljico, ki je svoja najpomembnejša dela napisala ravno o barberi. V pogovoru smo poskušali odkriti povezave med originalno italijansko barbero in našimi barberami. Osnovni podatki so podobni kot pri mnogih drugih sortah. Barbera naj bi bila doma na Kavkazu in zagotovo je v Piemontu od petnajstega, če ne celo od trinajstega stoletja. Prej stvari niso povsem jasne, zato Pinottijeva noče ugibati o tem, kako je bilo z barbero na ozemlju Italije v rimskih časih. Je pa dejstvo, da gre za sorto, ki je ni težko vzgajati in ki bogato obrodi kljub temu, da jo je mogoče vzgajati v suhem podnebju in na suhih apnenčastih tleh. V Italiji barbero trgajo sredi oktobra, znana pa je po močni barvi, visoki ravni sladkorja, visokih kislinah in nizkih taninih. Dejstvo je, da ima barbera v Italiji velik kakovostni razpon: od vin, ki zapustijo klet za 4 evre, do takšnih, ki stanejo 40 evrov. Zaradi svojega sladko-kiselkastega okusa se veliko meša z drugimi sortami. V Piemontu, kjer je je daleč največ, jo mešajo z nebbiolom, v sosednji Lombardiji in Emiliji-Romanji pa s croatino.

Marzia Pinotti ni ravno navdušena nad tem, da je sorta v zadnjih letih postala priljubljena v mnogih delih sveta; s severa Italije se je najprej širila proti jugu, potem pa na mnoge kontinente. »Sorte in zemlja, v kateri rastejo, morajo postati eno, dihati morajo isti zrak, vzajemno z živimi bitji. Koliko let? Težko je reči, v vsakem primeru pa dolgo,« pravi Pinottijeva. Čeprav po njenih besedah ni dvoma, da je mogoče tehnično neoporečna vina pridelati v vsaki regiji ali celo v novem svetu, pa po drugi strani ne verjame, da je takšno početje smiselno, še posebej ne z nebbiolom, ki je v Piemontu glavna sestavina za (izjemno draga) vina barolo, barbaresco pa tudi za gattinaro ali ghemme.

Kaj pa o barberi v Sloveniji pravi enologinja in pisateljica? »V tem primeru je vseeno drugače, saj se zdi, da bi lahko slovenska zemlja v sozvočju s trto ponudila neko novo melodijo,« meni Pinottijeva in dokazuje, da so v Italiji vseeno bolj ljubosumni na svoje najbolj prefinjene sorte in ne toliko na barbero, ki bi jo lahko primerjali bolj z množičnimi in cenejšimi vini v naših krajih… A se zdi, da se naši vinarji z barbero niti približno ne želijo ukvarjati kot z vinom povprečnosti.

Barbera iz Vipavske doline

Najprej malce zgodovine, o kateri smo se pogovarjali z Darjo Marc, svetovalko iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda v Novi Gorici. »Barbera je prišla v Slovenijo iz Piemonta v Italiji. Prvi vinogradi barbere so bili zasajeni v začetku šestdesetih let na Biljenskih gričih, kjer so se takrat lotevali kompleksne obnove dvesto hektarjev vinogradov.« Marčeva ugotavlja, da so v tistih časih naši strokovnjaki iskali primerno rdečo sorto, ki ji ustrezajo glinasto-peščena, lapornata tla in sončne južne lege. Barbero so posadili na terase na južni strani gričev. V sedemdesetih letih so strokovnjaki iz Kmetijske zadruge Vipava začeli saditi barbero tudi v manjših zasebnih vinogradih. Mimogrede, po ustnem izročilu naj bi posamezne trte barbere sadili že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so jih domov v Vipavsko dolino prinesli fantje, ki so se vrnili s služenja vojaščine v Piemontu v Italiji. Tudi če bi to držalo, pa je vsekakor ni bilo dovolj za množično pridelavo.

Danes je v Vipavski dolini z barbero zasajenih kakih 140 hektarov oziroma 5 odstotkov vseh vinogradov v tem delu Slovenije. Je pa barbera prilagodljiva sorta, iz njenega grozdja lahko pridelujemo vse tipe vin – od penečega do starane barbere v barik sodčkih ali v velikih hrastovih sodih. »Za tip vina, ki ga bodo pridelali, se odločajo vinarji že spomladi pri rezu trte in nato skozi celotno vegetacijo. Barbera je lahko zelo rodna sorta in nam ob preveliki obremenitvi daje namizno ali največ kakovostno vino, kar se je dogajalo predvsem v preteklosti, ko sorti nismo posvečali toliko pozornosti kot danes,« pravi Darja Marc. Pri tem ugotavlja, da v zadnjem času trta daje tudi vrhunska vina z visokim ekstraktom in bogatimi aromami, a se je treba za takšno kakovost potruditi že v vinogradu, tako da vinar pravočasno opravi vsa zelena dela in po potrebi z odstranjevanjem grozdja skrči pridelek na trti.

S tem se strinja tudi Matej Tomažič, ki ima v svoji gostilni Majerija v Slapu vinsko klet z lokalno vinsko ponudbo. Po njegovem mnenju je velika priložnost za slovensko barbero v tem, da se je spremenil način konzumiranja in sprejemanja vina, zato se je spremenila tudi logika vzgoje trte in pridelovanja grozdja ter predelovanja v vino. Tomažič pravi, da je mogoče iz barbere napraviti veliko vino: »Osnova sta manjša količina in zato boljša kakovost. In tudi pri nas imamo nekatere proizvajalce, ki jim je to že uspelo.« Toda Tomažič dvomi, da bodo kdaj ujeli italijanske zgodbe. Bolj se mu zdi, da bo barbera v Vipavski dolini vino, ki bo občasno prijetno presenečalo.

Vinarka Ingrid Saksida je večja optimistka. Po njeni oceni je barbera ob pametnem delu eno najperspektivnejših vin pri nas. »Veliko se je spremenilo pri vzgoji vinske trte in posledično obremenitvi trsov ter kvaliteti grozdja. Hkrati velja večji poudarek pravilni izbiri lege, in pri barberi je to ključnega pomena. Podaljšale so se maceracije in vina so s tem postala bogatejša in polnejša. Ugotovili so tudi, da je biološki razkis nujen za dobra rdeča vina, pri barberi, kjer je nekoliko višja kislina sortna lastnost, pa je to ključni pogoj za pravo, dobro vino. Kislina, ki jo je mogoče obvladovati, je v bistvu barberina prednost, saj poudarja sadnost,« razlagajo pri Saksidi, kjer se zavedajo, da je bila sorta v preteklosti dana na trg predvsem zato, da ob mešanju z merlotom poskrbi za močnejšo barvo. Zdaj vidijo v barberi velik potencial, ali kot pravi Ingrid Saksida: »Ob pravilno izbrani legi, ki mora biti sončna in zračna, majhni obremenitvi trt, pravilni vinifikaciji in staranju v kleti je iz barbere mogoče narediti veliko vino.«

Degustacija barbere

Leta 2008 so Američani posneli film z naslovom Bottle Shock, ki pripoveduje o ocenjevanju vin v Parizu leta 1976 (Jugement de Paris), ko so vina iz Kalifornije na slepem ocenjevanju porazila favorizirana francoska vina. Najeminentnejši ocenjevalci so ameriške chardonnayje in kabernet sauvignone postavili pred burgundska in bordojska vina. Veselju ni bilo ne konca ne kraja, in čeprav je mnogim jasno, da pri pitju najboljših francoskih vin nekaj pomeni tudi pogled na steklenico in občutek, da človek pije kapljico, ki je skozi zgodovino krojila tudi mnoge usode sveta, je zmaga Američanov odprla nov pogled na vina iz dežel novega sveta. Pa tudi na vina, katerih trte niso doma iz natančno določnega vinograda, ampak so jih na različne načine prenesli na nove lokacije.

Igor Premzl iz Goč v Vipavski dolini se že nekaj časa trudi, da bi v tej dolini organiziral degustacijo najboljših naših in italijanskih barber. Po njegovem mnenju so naše barbere dovolj dobre, da lahko konkurirajo tudi italijanskim. Dogodek naj bi se zgodil konec letošnjega leta, čeprav se tudi Premzl zaveda, da prave primerjave še ne more biti. Konec koncev nam marsikaj pove že podatek, da je bila leta 1844, ko so v Castagnole d'Asti v Piemontu odprli prvo vinoteko v Italiji, med 2500 steklenicami več kot polovica barber. Marsikatera steklenica med njimi je bila polnjena z vrhunskim vinom. Pri nas pa so jo začeli saditi šele pred petdesetimi leti kot množično vino. »Zdaj, ko so tudi pri nas začeli upoštevati, da sorta potrebuje sončne lege, majhno obremenitev in ustrezno kletarjenje brez prevladujočega novega lesa, je postala barbera zanimivo vino,« pravi Premzl, ki meni, da je treba potegniti vzporednico s pinelo in rebulo, ki imata obe, podobno kot barbera, višjo kislino. Rebula je s pravim pristopom pri nekaterih vinarjih dosegla skorajda kultni status. Sicer pa bomo še videli. Degustacija vin bo lahko pokazala, kje so naši vinarji, ko gre za barbero. Saksida, Krapež, Marc, Stegovec, Vidus, Štekar, Frlanova kmetija in še nekateri ponujajo zanimive zgodbe in vina, ki so daleč od množične proizvodnje šestdesetih.