Leta 2008 je bila Alpine za koncernom Strabag drugo najmočnejše gradbeno podjetje v Avstriji, ki je s 15.350 sodelavci ustvarilo 3,5 milijarde evrov prometa. Iz družinskega podjetja, ki sta ga leta 1965 ustanovila brata Georg in Dimitri Pappas, je v naslednjih desetletjih nastal eden največjih evropskih gradbenih koncernov, ki je razširil svoje delovanje v druge države srednje, južne in vzhodne Evrope pa tudi na Kitajsko, v Singapur, Indijo, ZDA in Arabske emirate. Dolga leta je koncern kupoval gradbena podjetja kot za malo malico, danes strokovnjaki ugotavljajo, da je v tej hitri rasti tudi del odgovora na to, zakaj je propadel. Svoje so dodale še letošnja dolga zima in zakasnitve pri izvedbi velikih projektov.

Največji stečaj po vojni

Leta 2006 je španska skupina Fomento de Construcciones y Contratas (FCC) prevzela delež ustanoviteljev podjetja in večinski delež koncerna, leta 2012 so Španci postali 100-odstotni lastnik Alpine. Že oktobra lani se je razvedelo, da je podjetje v likvidnostnih težavah, v začetku novembra so se vodilni koncerna z bankami dogovorili o moratoriju odplačevanja kreditov. Okoli 50 avstrijskih in tujih bank upnic je nato aprila letos Alpine odpisalo okoli 150 milijonov evrov dolgov, španski lastnik pa je v svoje hčerinsko podjetje vložil še 246 milijonov evrov.

Ko je 18. junija zjutraj v javnosti še zaokrožila novica, da so banke pripravljene odpisati še nekaj dolgov, je bila zvečer že vložena zahteva za stečaj podjetja. Premoženje Alpine Bau je tedaj znašalo okoli 660 milijonov evrov, dolgove se najprej ocenili na nekaj več kot 2,5 milijarde evrov, kasneje se je izkazalo, da v stečaju prijavljene terjatve znašajo nekaj čez 4 milijarde evrov. Gre za največji stečaj v povojni zgodovini Avstrije, a kljub temu se mnogi strahovi iz poletja niso uresničili. Združenje za zaščito upnikov KSV 1870 je v prvi analizi junija ocenilo, da bo stečaj koncerna potegnil za seboj še propad okoli 80 njegovih dobaviteljev in povezanih manjših podjetij, a se to na srečo ni zgodilo. Sredi oktobra je omenjeno združenje javnosti sporočilo, da je moralo stečaj prijaviti le 13 podjetij.

Johannes Nejedlik, direktor omenjenega združenja, je povedal, da se je večina ogroženih podjetij izognila najhujšemu, ker so obstoječe gradbene projekte zelo hitro prevzela druga avstrijska podjetja, s tem pa je bilo mogoče ohraniti tudi večino od 4900 delovnih mest v Avstriji. Mnoga hčerinska podjetja Alpine so tako prevzela lokalna gradbena podjetja, res pa je, da so potrebe po gradbenih dejavnostih v Avstriji ostale nespremenjene, kar pomeni, da so imela ta podjetja tudi dovolj dela.

Če ne da država, se je treba znajti

Nejedlik je pojasnil, da je šlo pri 13 propadlih podjetjih za majhna podjetja, ki so bila zelo odvisna od Alpine Bau, in pričakuje, da se bo drugim podjetjem tudi v prihodnjih mesecih uspelo obdržati nad gladino. Gradbeništvo je namreč tradicionalni steber avstrijskega gospodarstva, ki ustvari od 6 do 8 odstotkov bruto družbenega proizvoda in neposredno zaposluje, odvisno od sezone, od 60.000 do 90.000 ljudi. Neposredno zato, ker študije ugotavljajo, da so od vsakega delovnega mesta v gradbeništvu odvisna še tri do štiri delovna mesta v povezanih panogah.

Kar dve tretjini avstrijskih gradbenih podjetij je majhnih in zaposluje manj kot 10 oseb, le 69 podjetij zaposluje več kot 250 oseb. Tretjina avstrijske gradbene proizvodnje je na osnovi javnih naročil. To v primerjavi z drugimi evropskimi državami ni veliko, je pa ta delež strukturnega značaja, kar pomeni, da bi ga bilo mogoče spremeniti le dolgoročno. Zato je ob varčevalnih programih vlade gradbena industrija tudi močno pod udarom: lani je država v gradnjo javnih objektov vložila 400 milijonov evrov manj kot leto prej. Zanimivo pa je, da si najboljša gradbena podjetja od države ne želijo posebnih konjunkturnih paketov, saj menijo, da bi to le pospešilo začetek projektov, ki bi jih sicer izpeljali kasneje – zdaj bi z njimi morda imeli več dela, zato pa bi ga bilo manj v prihodnje. Projekte, ki so predvsem v nizki gradnji, torej gradnja cestne infrastrukture, tunelov, so gradbeniki zamenjali s projekti visoke gradnje in uspešno poiskali niše na trgu, kot so na primer sanacije stanovanjskih objektov in podobno.

Nejedlik ugotavlja, da v gradbeništvu sedaj preživijo le najboljši, in raziskave kažejo, da so bili ti lani uspešni kljub varčevanju države. Avstrijski gospodarski dnevnik Wirtschaftsblatt je podjetja ocenjeval po izkušenosti (kako dolgo že obstaja podjetje), prometu na zaposlenega, likvidnosti in kapitalski ustreznosti. Zanimivo je, da so se med prvimi tremi znašla družinska gradbena podjetja, ki stavijo predvsem na zanesljivost, kvaliteto in kompetence ter zagotavljajo servis tudi po končani gradnji.

Ob tem avstrijski gradbeniki opozarjajo na nevarnost cenovnega dumpinga, ki se po eni strani dogaja med avstrijskimi podjetji samimi, hkrati pa na avstrijski trg vstopajo tudi tuja gradbena podjetja. To prinaša več nevarnosti. Ena je zagotovo ta, da podjetja na javne razpise prihajajo z nerealnimi ponudbami le zato, da bi projekt pridobila. Tako se podobno, kot se dogaja tudi v Sloveniji, javni projekti po pravilu podražijo za najmanj toliko, kot je bila ovrednotena prvotna ponudba. Pred tujo »nelojalno« konkurenco so se Avstrijci zaščitili z zakonodajo, ki pravi, da morajo biti tuji delavci, ki delajo na avstrijskih tleh, enako plačani kot njihovi avstrijski kolegi in uživati tudi vse enake socialne pravice. Hkrati so gospodarska zbornica in socialni partnerji sprožili propagandno kampanjo »Bau auf A«, ki želi graditelje prepričati, da sta pomembnejši kvaliteta in zanesljivost in da se pri izbiri ne smejo ozirati le na ceno.