Makedonsko in slovensko vinogradništvo nimata prav veliko skupnega. O razkoraku najzgovorneje pričajo številke: če ima pri nas dovoljenje za stekleničenje vina približno 1700 pravnih in fizičnih oseb, je v Makedoniji registriranih vinarjev le 77. Najpomembnejše igralce na trgu vina pa lahko naštejemo na prste obeh rok.

V Makedoniji se je vinogradništvo že od nekdaj poudarjeno usmerjalo v količino pridelka, saj je v Jugoslaviji poskrbela za pridelavo kar dveh tretjin vina. Na najpomembnejših izvoznih trgih so makedonska vina še zmeraj večinsko navzoča v svojih cenenih polnitvah. Za prihodnost pa imajo vinarji mnogo bolj ambiciozne načrte, v katere bogatim makedonskim poslovnežem ni težko vložiti na desetine milijonov evrov.

Temeljita preobrazba

Vinarstvo Tikveš je po marsičem številka ena. Je najstarejša vinska klet v tej državi; njena zgodovina sega v leto 1885, ko je Panel Velkov zagnal naložbo v gradnjo prve vinske kleti na ozemlju Makedonije. Njegove velikopotezne načrte je po drugi svetovni vojni udejanjala Jugoslavija, ki je nacionalizirala njegovo podjetje in dokončala klet, s katero je Tikveš v 80. letih prejšnjega stoletja postal največje vinarstvo na območju jugovzhodne Evrope. Na leto je pridelal kar 50 milijonov litrov vina.

Sprehod po deset hektarjev velikem industrijskem kompleksu v Kavadarcih jugovzhodno od Skopja je približno tako romantičen kot obisk livarne. Da se tukaj ne predeluje kovina, temveč grozdje, obiskovalca opominja značilni vonj po vinskem moštu, ki se je usedel nad dvoriščem. Privlačnejši postane obisk vinarstva Tikveš šele, ko sestopimo v podzemlje, kjer vino zorijo v lesenih sodih, nad katerimi bdi skupina kletarjev pod vodstvom uglednega francoskega enologa Philippa Cambieja.

Še pred desetimi leti je Tikveš 75 odstotkov vina prodal kot odprto vino, zdaj pa vseh 20 milijonov litrov vina, kolikor znaša povprečni letni pridelek, dosledno stekleniči. Takšna temeljita preobrazba ni izvedljiva brez debele finančne injekcije. V sistem Tikveša je 25 milijonov evrov vbrizgala šesterica makedonskih podjetnikov, ki so leta 2003 kupili 76-odstotni lastniški delež sistema.

»Smo edina klet iz Makedonije, ki ji je Robert Parker podelil odlične ocene,« nam je ponosno razlagal Aleksandar Ristovski iz vinarstva Tikveš. Parker je eden najvplivnejših in najbolj kontroverznih ocenjevalcev vina na svetu. Tikveš je očitno zmogel zadeti okus omenjenega pravnika iz ZDA, ki čisla alkoholna, bogata, zelo ekstraktna rdeča vina. Vrancu Special Selection 2011 iz Tikveša je podelil 90 točk, rdeči zvrsti Bele vode 2010 pa štiri točke več.

Brez namakanja ne bi šlo

V istem vinorodnem okolju posluje tudi nekdaj prva zasebna vinska klet Bovin. Kako ambiciozni so načrti Bovina, ne kažejo zgolj imena vin (Imperator, Kleopatra...), temveč tudi nastop enologa Borisa Nečeva. Makedonec govori o svojem kletarskem poslu strastno in samozavestno, z velikim poudarkom na strokovnem enološkem izrazoslovju.

Čeprav se lahko Makedonija pohvali z avtohtonimi sortami, kot so vranec, tamjanika, stanušina in kratošija, so agronomi v preteklosti raje stavili na sajenje francoskih sort. V Bovinu so še bolj razširili svoj trsni izbor, med drugim na italijanski sangiovese in španski tempranillo. »Pri nas je dovoljeno saditi vse,« trdi Nečev, »zato je tudi prav, da ne silimo v Evropsko unijo. Od nje bi dobivali samo prepovedi.«

Kjer se v Vardar zliva Crna reka, leži veliko arheološko najdišče Stobi. Po tem antičnem kraju si je ime sposodila ultramoderna vinska klet, v kateri je glavna zvezda sivolasec z vzdevkom Hermes. Djordje Jovanov - Hermes je prvo ime makedonskega vinarstva, nekoč je bil glavni kletar v Bovinu, nato je pred nekaj leti prestopil v Stobi zato, da bi kot tehnični direktor bdel nad izvedbo naložbe, za katero je lastnik Minče Jordanov odštel 22 milijonov evrov.

V tej novi kleti v Gradskem ta čas ustekleničijo 4,5 milijona litrov vina na leto, grozdje pa pridelajo na 600 hektarjih vinogradov, ki so v celoti opremljeni z namakalnim sistemom. »Toliko padavin, kot jih je tukaj, imajo v Sahari. Brez namakanja bi se trte posušile,« je prepričan Hermes.

Še vedno nizka izvozna cena

Skopski Skovin je morda najbolj odgovoren za to, kakšno mnenje ima povprečen slovenski potrošnik o makedonskem vinu. Klet, v kateri se na leto pridela okoli 17 milijonov litrov vina, je namreč največji izvoznik vina v Slovenijo, predvsem litrskega refoška.

»V Makedoniji vinska kultura še ni razvita. Ljudje na družabnih dogodkih večinoma pijejo pivo in žganje,« nam je razložila Nataša Bresliska iz Skovina. To vinarstvo je samoupravna oblast v 70. letih zgradila z načrtom, da bi v njem pridelovali izključno odprto vino. Novi zasebni lastniki družbo preusmerjajo v prodajo stekleničenega vina, s katerim je mogoče doseči višjo ceno. Za makedonska vina je ta še zmeraj smešno nizka. Povprečna izvozna cena litra stekleničenega vina znaša komaj 1,01 evra, razkrije Elena Miloševska iz interesnega združenja Vina Makedonije.

Strumica, mesto na jugovzhodu Makedonije, je morda najbolj znano po lubenicah in papriki. Sredi ogromnega polja, na katerem se prideluje vse, kar rodi zemlja, se po 370 hektarjev veliki parceli vozi več kot 260.000 evrov drag kombajn. V vinarski kleti Dalvina, ustanovljeni leta 2008, so zelo ponosni na napravo za strojno branje grozdja, ki zmore v eni uri prečesati kar hektar vinograda. Tudi v kleti je vse »high-tech«, sodi iz nerjavečega jekla so visoki kot štirinadstropna stavba.

Obstajajo pa v Makedoniji tudi »butične« kleti, ki so svojo cenovno politiko zastavile mnogo bolj ambiciozno in za svoje najbolj čislane polnitve od kupcev pričakujejo tudi več kot 15 evrov. Lastnik posesti Kamnik je stavil predvsem na nabavo novih francoskih sodov barrique, ki naj bi poskrbeli za mednarodni stil vina, znan od Čila do Avstralije. Sodeč po številnih nagradah, ki so jih njegova vina prejela na mednarodnih ocenjevanjih, je usmeritev prava, hvalnice tem makedonskim vinom pa so kar na sode zabeležili nekateri ugledni gosti. Eden izmed njih je tudi Slovenec – Bojan Križaj.