Iz razlogov, ki mi niso najbolj jasni, populizem praviloma velja za pojav na desnem robu političnega prostora. To pripelje do grotesknih situacij, v katerih tako imenovani politični center poseže po političnem besednjaku levice. Grotesknost je večplastna. Ker je politični center v teh naših časih lociran nekje tam, kjer bi v bolj treznih političnih obdobjih videli solidno, trdo desnico, zaradi česar redke povsem spodobne levičarske stranke danes figurirajo kot »skrajna levica«, trda desnica govori kot skrajna levica, levica, ki ni povsem absorbirana v trdo desnico, ki se ima za politični center, pa stopi v skupno fronto s političnimi silami, ki jo sicer malo manj kot kriminalizirajo, in nastopi proti izražanju politične volje, ki je ušlo izpod nadzora desne centrale.

V preteklih tednih smo na obeh straneh Atlantika lahko slišali ali brali marsikatero tirado proti populizmu. V ZDA so tako imenovani populisti – zloglasna Tea Party – pritegnili pozornost nase, ker so igrali glavno vlogo pri blokiranju delovanja vlade. Težko je reči, koliko je Tea Party izraz globokega, radikalnega nezadovoljstva dobršnega dela ljudstva s politično elito in koliko je instrument protivladnih mahinacij dela poslovne elite, ki ne prenaša nobenih državnih regulacij (zlasti in predvsem tistih ne, ki skušajo vsaj malo zaščititi okolje) in ne tolerira nobenih izdatkov za socialno varnost. Izkušnja preteklih tednov je pokazala, da »svoboda«, na katero prisega del aktivistov Tea Party, in »svoboda«, ki jo terjajo veliki poslovni interesi tudi skozi Tea Party, nista nujno identični. Škoda, ki jo je že nekaj tednov vladne blokade prizadejalo tako imenovani finančni industriji in drugemu velikemu biznisu, je bila dovolj občutna, da se je tudi tem beticam posvetilo, da se svoboda, ki jo vežejo na »svobodni trg«, brez politične oblasti, ki stoji za njo, sesede. In stvari niso prišle niti približno tako daleč, da bi dosegle zadnje okope ameriške gospodarske moči: vojsko in obveščevalne službe. To nepričakovano spoznanje, da delujočo vlado potrebujejo tudi bogati, ne le revni, je bilo dovolj močno, da so veliki poslovni interesi, ki so investirali v Tea Party, promptno sklenili, da bodo tej pomoči naredili konec.

Komaj smo slišali napoved, da bo populistom v ZDA začela zdaj trda presti, so se pojavila opozorila, da se utegne neke vrste Tea Party razbohotiti po Evropi. Evrokratom so pognale strah v kosti raziskave javnega mnenja, ki napovedujejo uspeh na prihajajočih volitvah v evropski parlament populističnim »anti-EU« strankam. Če bi bile volitve zdaj, bi v Franciji zmagala Nacionalna fronta. V primerjavi z volitvami pred štirimi leti je podpora Stranki svobode na Nizozemskem poskočila za več kot štirikrat, sorodni stranki na Finskem skoraj za petkrat. Tudi Neodvisnim (Independence Party) v Veliki Britaniji dobro kaže.

V ozadju vsega tega je zasuk v javnem mnenju. Evrobarometer je pokazal, da je tako imenovanih evroskeptikov zdaj več od »evrooptimistov«. Odstotek anketiranih, ki menijo, da je članstvo v EU nekaj dobrega, pada skoraj v vseh državah, pozitivno mnenje o EU v vseh. Gallupove raziskave kažejo, da 45 odstotkov vprašanih meni, da je Evropa na napačni poti, medtem ko je »optimističnih« 26 odstotkov. Večina Evropejcev je prepričana, da bo prihodnost slabša od sedanjosti. Raziskava Rdečega križa je pokazala, da je Evropa v klinični – ne le gospodarski – depresiji. Logičen odgovor na tako percepcijo položaja je, da bi morale države vzeti več odločanja v svoje roke, Bruslju pa dajati manj denarja in avtoritete. In ker se s takim odgovorom strinjajo tudi populistične politične stranke, se strinjajo med sabo in so se zato začele povezovati.

Evrokrati, ki so izrabili sedanjo krizo za to, da so si začeli grabiti še več pooblastil, še bolj koncentrirati oblast v Bruslju, so upravičeno »zaskrbljeni«. Gre za »napad na Evropo«, sovraštvo do tujcev, izolacionizem... Populisti, pravi na primer vodja liberalcev in demokratov v evropskem parlamentu, tako kot vedno izrabljajo ekonomsko krizo v svojo korist, za težave krivijo tujce in ponujajo svoje zavajajoče simplistične lažne rešitve. To šablono poznamo. Zanimivo pri tej zadevi je to, da populistični odgovor na evrofederalistične jeremijade ni šablonski. Voditelj britanske Independence Party je, denimo, odvrnil, da je EU-federalizem nevarna ekstremistična ideologija, ki povzroča veliko revščino in je zdesetkala demokracijo po vsej celini. Slabo premišljen in na hitro zagnan projekt evra je prispeval k vzpostavitvi režima brezposelnosti in brezupa milijonov ljudi v evropskem Sredozemlju. Bruseljska birokracija je neučinkovita in zavira gospodarsko rast. EU je polomija. Namesto da se zapirajo v carinsko unijo, bi se Evropejci morali odpreti za trgovino z Indijo, Kitajsko in Latinsko Ameriko. Gospodu lahko oponesemo vero v svobodno trgovino in dajanje v nič skrbi za okolje, ne pa pavšalne ksenofobije, izolacionizma ipd.

Tudi mene skrbi, da se po Evropi krepi skrajna desnica. Ampak obrniti vse kanone proti populizmu tu ne bo prav veliko pomagalo. Bolj ali manj skrajna desnica je v Evropi na oblasti; in če že ni vedno in povsod na oblasti, je pa zagotovo integralni del političnega esteblišmenta. Ker je levica hudo kolapsirala, ne preseneča, da se nezanemarljivi del nezadovoljstva z dejanskim stanjem artikulira desno od desnice na oblasti. Desnica je tako uspešno hegemonizirala politični jezik, da se lahko pri obračunavanju s populizmom poigrava tudi z multikulturalizmom, denunciranjem ksenofobije ipd.

Glavni problem, ki ga za evrokrate predstavlja populizem, je v tem, da populisti ne izrabljajo krize za valitev krivde na tujce, marveč za krizo krivijo vladajoče evropske elite. Kakor koli že tudi sovražijo tujce, jih to sovraštvo ne zaslepi toliko, da korenin problema ne bi videli v evrokraciji: oddaljeni, nenadzirani, neodgovorni, nesposobni in brezperspektivni centralni evropski oblasti. Rešitev nima nihče; populisti imajo vsaj delno zadeto diagnozo.