Je pa zato naveličano ljudstvo. Ker se mnogi od buč ne morejo niti najesti več, kaj šele da bi jim prinašale kakovostno ali vsaj spodobno življenje. Ljudje, skriti za maskami, namreč na rob potiskajo še kolikor nemočnih se bo pač dalo. Danes je denimo aktualna tale zgodba, ena izmed številnih, ki na dan prihajajo iz dneva v dan in ki so na plan znova privabile »zombije«.

Ob prvi obletnici mariborskih protestov so namreč popoldan napovedane vnovične vstaje v šestih večjih slovenskih mestih, od Murske Sobote do Kopra. Brezposelnost, revščina in beda se vztrajno zažirajo v vsak kotiček dežele na sončni strani Alp. Dolgovi se kopičijo, številnim grozijo deložacije, medtem ko skorumpiranih zamaskirancev na drugi strani ne zaustavi niti pravna država. Nemočno ljudstvo v iskanju pravice zato naravno sili na ulice, a vprašanje je, koliko nemočnih bo resnično vstalo in se uprlo.

Tisti, ki že zdaj nič nimajo, se verjetno za svoje preživetje niti ne utegnejo boriti na ulici, ker nimajo pričakovanj, da jih bo tam čakalo odrešenje in boljše življenje. V njihovem imenu bo zato na ulicah več tistih, ki pravzaprav niso tako zelo nemočni, kot si mislijo. Prav je, da se borimo za spremembe v sistemu, tudi na ulicah in trgih, a hkrati lahko spremembe začnemo tudi sami, v lokalnih mikro skupnostih. Z ustvarjanjem nečesa novega, kar bo morda v prihodnosti odprlo nova delovna mesta, ali za začetek s pomočjo tistim, ki jo ta hip nujno potrebujejo. S hrano, obleko, kakšnim evrom. Tako se bomo veliko bolj (pristno) povezali kot na ulicah in tako bomo spremembe v družbo pričeli vnašati »organsko«. Ali kot je nedavno dejal ekstremni tekač Mitja Duh, ki je odtekel sto kilometrov za zasavske otroke: »Če si sami ne bomo pomagali, nam nihče ne bo pomagal.«