Glede na volilni rezultat bi sklepali, da je največja poraženka izrednih volitev do letošnjega poletja vladajoča konservativna državljanska demokratska stranka Petra Nečasa. Ta je v primerjavi z volitvami leta 2010 izgubila dve tretjini glasov, z nekoliko manj trdim pristankom na realnih tleh pa ji sledi koalicijska partnerica liberalno-konservativna TOP 09 z izgubo dobre tretjine poslancev. Upoštevajoč politično agonijo, v katero je Nečasova vlada skupaj s spomladansko odmevno korupcijsko-vohunsko afero popeljala Češko, je obstanek obeh strank v parlamentu pravzaprav uspeh, ki ga nista bili deležni podporni stranki sedanjega in bivšega predsednika države, Miloša Zemana in Vaclava Klausa. Poraženka je tako nedvomno socialdemokratska stranka Bohuslava Sobotke, ki je z dobrimi dvajsetimi odstotki resda osvojila največ glasov in minimalno zaostala za rezultatom izpred treh let, a je imela visokoleteče načrte o prihodnji vladavini z ne najbolj zaželenimi, a zanjo vendarle prebavljivimi komunisti. Ti so sicer ciljali više od tretjega mesta, a so glede na zgodovinske reminiscence lahko zadovoljni z drugim najboljšim rezultatom v postkomunistični Češki.

V kakšni zagati so se znašli socialdemokrati, najbolje priča poziv dela strankinega vodstva Sobotki, naj zaradi slabega volilnega rezultata odstopi, kar je slednji kategorično zavrnil. Na čelu tistih, ki mu majejo stol, je glavar Južnomoravske regije Michal Hašek, tesno povezan s predsednikom Zemanom, ki je kljub zelo omejenim pristojnostim dodobra mešal parlamentarno-vladne štrene od izsiljenega odstopa Nečasa sem z iskanjem njegovega naslednika, prelaganjem nezaupnic kasnejši tehnični vladi in vse do razpisa izrednih volitev.

Volitve, ki so novi stranki Ano odmerile skoraj enako število glasov kot socialdemokratom (18,6 odstotka), so dejansko postavile češke stranke skupaj s predsednikom države v pat položaj s ponavljanjem potez, ker vsaka nova skorajda nedvoumno pelje akterja v samomat. Socialdemokratom so se sanje o manjšinski vladi s tiho podporo komunistov razblinile kot milni mehurček, tako kot tudi predvolilna pobožna želja po tridesetodstotni podpori volilcev. Andrej Babiš bi glede na presenetljivo podporo moral prevzeti svoj delež nove politične odgovornosti, a je že dejal, da se ne vidi programsko povezanega s Sobotko. Ta zavrača morebitno koalicijo z donedavna vladajočim desnim centrom, vse skupaj pa bo dalo predsedniku Zemanu dodaten zagon, da si po svoje razlaga predsedniške pristojnosti v zakonodajni in izvršni veji oblasti.

Češka, ki se počasi izvija iz recesijskega krča, ima srečo, da finančni trgi na očitno nadaljevanje politične agonije praktično sploh niso reagirali, ocenjujoč, da vladna kriza, ki je že kronična, ni destruktivna. Posledično (še) ni čutiti tovrstnega pritiska za politično stabilno vlado, kar širi polje za še večja medstrankarska in tudi znotrajstrankarska nesoglasja. Četudi bi bila kakršna koli koalicija hitro skovana, bo zagotovo kratkega veka.