To je bomba na štirih kolesih, se James Hunt (Chris Hemsworth) nasmehne Suzy Miller (Olivia Wilde) in skoraj ljubeče pogladi snežno belega hesketha s številko 24. »Takšna majhna krsta, z vseh strani obdana z visokooktanskim gorivom.« Zakaj ga ne naredijo bolj varnega, vpraša lepotica z naslovnic, ki nekaj tednov kasneje postane gospa Hunt. »Bližina smrti ljudi vzburja.« Ne le gledalce, tudi voznike teh krst. Ko se dobro leto kasneje ločujeta, pravi Hunt Millerjevi, ki je na poti, da po (drugi) ločitvi Richarda Burtona in Elizabeth Taylor postane četrta gospa Burton: »Ne druži se z moškimi, ki so se pripravljeni ubiti z vožnjo v krogu, iščoč normalnost.«

Pustolovec in vlagatelj

Piers Courage in Jochen Rindt leta 1970, Roger Williamson in François Cevert leta 1973, Peter Revson in Helmuth Koinnig leta 1974, Mark Donohue leta 1975… Ko sta James Hunt in Niki Lauda leta 1973 oziroma 1971 prišla v formulo 1, je bila smrt (še vedno) njen nepogrešljivi sestavni del.

Film Dirka življenja (Rush) režiserja Rona Howarda (Frost-Nixon, Čudoviti um, Apollo 13, Da Vincijeva šifra) in scenarista Petra Morgana (Frost-Nixon, Kraljica, Zadnji škotski kralj) se kajpak »filmično« osredotoča na osebno rivalstvo med Huntom in Laudo in temu prilagodi tudi nekatera dejstva. Izhodišče za to sta predvsem različna značaja: na eni strani užitkar Hunt, na drugi strani metodični Lauda s suncujevskim pristopom (Moder mož se lahko od sovražnika nauči več kot bedak od prijateljev). Prvi kot predstavnik izumirajoče vrste svojevrstnih pustolovcev, ki bi v nekem prejšnjem življenju lahko bili piloti lovskih letal, revolucionarji, enojni ali dvojni agenti, pionirji Divjega zahoda ali morjeplovci, ki odkrivajo nove celine, drugi kot prototip prihajajočega rodu zmagovalcev, ki ničesar ne prepuščajo naključju. Prvi živijo vsak dan, kot da je njihov zadnji (Huntov osebni sponzor je Marlboro), drugi optimirajo tveganja in vložke z mislijo na pričakovani donos (Lauda ima na začetku kariere na čeladi logotip banke Raiffeisen, ki mu je dala s polico, hm, življenjskega zavarovanja zavarovan kredit, s katerim je financiral vstop v formulo 1).

Takrat še razmeroma neznani dirkač naraščajniške formule 3 se tako v zdravniški čakalnici predstavi kot Hunt, James Hunt. Namiga na agenta 007 ni mogoče preslišati in spregledati, in če bi ga kdo vendarle, je tam zdravnica, ki brez omahovanja zagrne zaveso in odpne haljo. Lauda (sijajni Daniel Brühl) se na drugi strani svoji (bodoči ženi) Marlene (Alexandra Maria Lara) med prvim srečanjem sploh ne predstavi, ona pa ne more verjeti, da je človek, ki jo kot kakšen starec počasi pelje po ozki cesti med italijanskimi vinogradi, nekdo, ki mu Enzo Ferrari verjame, da lahko postane svetovni prvak. Zakaj bi peljal hitreje, reče Lauda, ki mu je Ferrari za podpis pogodbe odplačal bančni kredit in primaknil še (za današnje razmere neverjetno pičlih, inflacijsko preračunanih) 50.000 evrov (po Laudovih besedah iz nekega nedavnega intervjuja): »S hitrostjo se povečuje tveganje, da bi tvegal tukaj, pa nisem plačan.«

Dirka, ki ne bi smela biti odpovedana

A čeprav si je prvi v zgodnjih letih prislužil vzdevek Hunt the Shunt (približni prevod zaletavec), saj njegov dirkaški slog ni ravno v najboljši angleški maniri, občasno pa je znal udariti še kakšnega redarja, tudi njega pred dirko zvije do bruhanja. Vsako dirko, ne le tisto, ko med kvalifikacijami v Watkins Glenu zagleda razbitine Cevertovega tyrella. Lauda pa si, samo 42 dni po nesreči na Nürburgringu, malodane na silo navleče čelado na prevezano ožgano glavo in sede v avto, četudi ve, da je tveganje večje od zanj običajnih in sprejemljivih 20 odstotkov. Kar je navsezadnje storil že na Nürburgringu, po preglasovanju na sestanku dirkačev, ki se tako, kot je predstavljeno v filmu, nikoli ni zgodilo.

In kot v resnici leta 1976, med eno najbolj norih sezon formule 1, ni šlo za tekmo (bi bilo treba reči spopad?) med dvema tako različnima (dirkaškima) značajema. Med dirkačema, ki sta se kot tekmeca spoštovala, se medsebojno navdihovala in drug drugemu malce zavidala. V bistvu je šlo namreč za zadnji spopad oziroma dokončno podreditev formule 1 interesom globalizirajoče se industrije (televizijske) zabave. Zakaj namreč zadnje dirke sezone v Suzuki navzlic monsunskemu nalivu ni bilo mogoče odpovedati? Eh, ker so bile pravice do prenosa, pravice do prvega satelitskega prenosa neke športne prireditve v zgodovini, predobro prodane. Zato, ker so ljudje v Evropi sredi noči čakali na dokončno odločitev. Dirke ni bilo mogoče odpovedati, natančneje, dirka ni smela biti odpovedana.

V njenem razpletu pa je dvojna ironija. Hunt, »zadnji romantik«, si na njej v svojem edinem »velikem« moštvu McLaren (za podpis pogodbe je pred sezono dobil takratnih 200.000 oziroma današnjih približno 820.000 dolarjev) s tretjim mestom vendarle zagotovi naslov prvaka, Laudo, »dirkača računalnik« v strogo organizirani in trdo vodeni ekipi Ferrari, pa izdajo živci in odstopi v drugem krogu. Hunt zmaga, a je pravzaprav že poražen: čez tri leta brez večjih ponovnih uspehov demotiviran konča kariero sredi sezone v moštvu Wolf Racing (da, moštvu Walterja Wolfa), poskusu nekakšne reinkarnacije »neodvisne« ekipe, kakršna je bila tista lorda Hesketha. Dirkača, kakršen je Hunt, nihče ne potrebuje več. Lauda tega leta izgubi naslov, a ga že naslednje leto znova osvoji, nato pa podpiše svojo prvo milijonsko pogodbo za Brabham (da, moštvo despota formule 1 Bernieja Ecclestona) in se po premoru leta 1984 z mclarnom vrne še po tretji pokal.