V zvezi z doktrino oziroma dogmo inkarnacije (slovenski Biblični leksikon imenuje inkarnacijo »učlovečenje«) pa se je v patristiki (spisih cerkvenih očetov) oblikoval še en pojem: »ekonomija sv. Trojice« ali tudi »inkarnacijska ekonomija«. Cerkveni očetje so si sicer veliko izposojali pri Aristotelu, toda njegov pojem oikonomia so razumeli tudi drugače kot le »upravljanje hišnih zadev«. Francoska filozofinja in teologinja Marie-José Mondzain je v imenitni knjigi o »bizantinskih virih sodobnega imaginarija« (Image, icone, économie, 1996) študiozno razgrnila vso polisemijo patrističnega pojma ekonomije inkarnacije. Ta pojem sicer izvira iz teologije, vendar ji je obenem nasproten. Teološki diskurz o božji substanci, o njenem večnem in transcendentnem bistvu, ki presega vsako doumevanje in uhaja vsaki vidnosti, je lahko samo sovražen do vsake figurabilnosti, upodobljivosti Boga in do vsake zgodovinske figure odrešitve. S pojmom ekonomije, temelječim na doktrini inkarnacije, pa so cerkveni očetje naredili prav to – teološkega transcendentnega boga so vpeljali v svet. Kristološka ekonomija postane ime za vodenje božjih operacij v svetu in skozi zgodovino. Kot pove Mondzainova: »Ekonomija pomeni upravljanje vseh vidnosti, katerih prototip je inkarnacija.« Tako je razlika med teologijo in ekonomijo »razlika med verovanjem, ne da bi videli, in verovanjem, povezanim z videnjem«.
Patristični pojem ekonomije pa ima tudi retoričen pomen, kolikor je povezan z razširjanjem krščanstva. Cerkveni očetje si delijo prepričanje, da leži moč resnice (namreč krščanske resnice) v njenem emocionalnem učinkovanju: treba je ganiti, da bi prepričali in dosegli mentalno spremembo; razum ne zadostuje, lahko celo škoduje, ker preobrača argumente. In še nekaj so vedeli cerkveni očetje: da podoba učinkuje bolj neposredno kot beseda, da je prav podoba e-motion, torej emocija, ki množice spravi v gibanje (motion), bolj ali prej kot kakšna ideja. In takšna podoba je tedaj že obstajala – to je bila ikona, ki jo je omogočila prav doktrina inkarnacije, po kateri je božji Sin, Kristus, vidna podoba nevidnega Boga. Inkarnacija ni nič drugega kot to, da nefigurabilno postane podoba, da obraz Boga postane viden. »Kdor zavrača ikono, zavrača inkarnacijo,« je trdil Janez Damaščan in tako ni naključje, trdi Mondzainova, da se je patristični ekonomski diskurz najbolj razvil prav v zagovoru ikone (po ikonoklastičnem cerkvenem zboru leta 754 v Hiereji na maloazijski obali).
Toda krščanska ikonografija ni služila le kot propagandno sredstvo vere in utrjevanja cerkvene oblasti, marveč je imela neko zvezo tudi z »navadno« ekonomijo oziroma z denarjem: Kristusov obraz namreč ni bil upodobljen le na ikonah, marveč je bil odtisnjen tudi na bizantinskih zlatnikih. »Sveta podoba« je torej krožila po cesarstvu na dva načina oziroma s podvojeno simbolno vrednostjo, v kateri se je božja navzočnost povezovala z menjalno vrednostjo. Z zmagoslavjem ikone v 8. stoletju se je tako obenem potrdila tesna zveza med Cerkvijo in posvetno oblastjo. Ikonofilski triumf pa je pomenil še neko zgodovinsko inovacijo – namreč to, da ni oblasti brez podobe.
Zgodovinsko je ta zveza med »božjo« in posvetno ekonomijo propadla z Bizancem, z današnjega vidika – če si dovolimo ta malo nadrealistični preskok – pa morda niti ne bi šlo le za pesniško metaforo, če bi rekli, da je nekdanjo razliko med teologijo in ekonomijo zamenjala ekonomija kot neke vrste »nova teologija«. Navsezadnje je sociolog Pierre Bourdieu že pred 20 leti neoliberalističnemu programu pridiganja o »svobodnem trgu« pripisal teološke razsežnosti, Maurizio Lazzarato pa je v Proizvajanju zadolženega človeka ekonomijo sv. Trojice že direktno prevedel v tri oblike kapitala (industrijskega, trgovskega, finančnega). Ta »prevod« temelji na pojmu dolga: če smo bili v preteklosti dolžniki Boga, smo danes dolžniki Kapitala; in kot nas je krščanstvo postavilo v režim »ponotranjenega dolga«, nas je kapitalizem spravil v proces »neskončnega« finančnega dolga, torej v proces, v katerem je zadolženost dosmrtna.
