NPK je dokument, ki naj bi začrtal strateške smernice državne kulturne politike. In kot tak najbrž mora biti obširen, poln smernic, ki bodo omogočile spremembo kulturne zakonodaje, in poln načelnih opredelitev. Zato se vanj lahko zapiše tudi takšni dve v tem trenutku izključujoči se stvari. Prvo razumem bolj kot gašenje požara, ukrep, izzvan s trenutno ekonomsko situacijo. Zmanjšanje števila premier v prvi vrsti pomeni uzakonjanje zmanjšanja proračunskega denarja za program. Drugo pa kot dobre namene nekoč v boljši prihodnosti.
Menite, da bo na osnovi NPK ministrstvu uspelo zagotoviti ekonomsko neodvisnost ustvarjalca? So ukrepi na področju urejanja trga dela pravi?Ne. In ne. Govorjenje o trgu dela v umetnosti v tako majhni državi, kot je naša, je politično sprenevedanje brez relevantne strategije. Realnost pa je vse večji razkorak med ostanki starega sistema popolnega državnega subvencioniranja umetnosti in nove dogme »če je dobro, bo preživelo na trgu«. Glavnino avtorskih ekip, ki ustvarja predstave v slovenskem gledališkem prostoru, tvorimo svobodnjaki. Mi, torej gledališki ustvarjalci, ki nismo v stalnih delovnih razmerjih, se vsako novo sezono srečujemo z nižjo vsoto denarja, ki je na voljo za posamezno produkcijo. Torej tudi z nižjimi avtorskimi honorarji, saj se ti plačujejo iz programskih sredstev. Da o poziciji kolegov kiparjev ali filmarjev niti ne govorim. O kakem primerljivem statusu z našimi kolegi v stalnih delovnih razmerjih ni govora. Tudi njim se sicer plače že leta ne dvigajo in imajo onemogočeno napredovanje. Farse, ki se v zadnjih letih dogaja s statusom samozaposlenega v kulturi in samozaposlenega s pravico do plačila socialnih prispevkov iz proračuna, pa se mi sploh ne da več komentirati.
Zmanjšanje števila premier pomeni tudi zmanjšanje tveganja, ki je prvi pogoj za to, da so v produkciji tudi vrhunske predstave. Ali to potrjuje tudi zgodovina slovenskega gledališča? Je kakovost višja, ko je produkcije več?Da je naše gledališče vrhunsko, se prepričam vsakič, ko grem delat v tujino. To, da imamo v tej umetniški zvrsti tako ogromno število vrhunskih ustvarjalcev, je posledica razvejene amaterske, institucionalne in izveninstitucionalne mreže ter profesionalnih pogojev v vseh segmentih, ne pa posledica »slovenskega genoma« ali posebnega minerala v vodi, ki jo pijemo in ki, tako kot kultura, kmalu ne bo več sodila v javno dobro.
Kaj lahko v danih javnofinančnih razmerah pričakujemo od ustanovitve inštituta za odrske umetnosti oziroma od njegovega preoblikovanja iz doslej najmanjšega javnega zavoda v kulturi Slovenskega gledališkega muzeja?V Društvu gledaliških režiserjev seveda ne nasprotujemo načrtom za ustanovitev takega inštituta, ocenjujemo pa, da je ustanavljanje inštitucije, ki se ukvarja s postprodukcijo, preprosto nesmotrno v času, ko ni denarja za tekočo produkcijo. Vsaj dokler se ne izvede celovita reforma javnega sektorja in ukine podvajanje dejavnosti, predvidenih za inštitut, v že obstoječih javnih zavodih, dokler se ne uredi zakonodaja o avtorskih pravicah in dokler se ne izdela celovita strategija promoviranja nacionalne kulture v mednarodnem prostoru.
Tudi z novim NPK ni predvidena samostojna postavka za neodvisno umetnost v proračunu ministrstva po vzoru zagotavljanja sredstev javnim zavodom, ki bi preprečevala, da se z vsakim rebalansom sredstva najbolj skrčijo prav za projekte in programe neodvisnih producentov.Sama sem globoko razočarana nad kompletno kulturno politiko naše samostojne države. Nikoli se ni celovito premislilo in redefiniralo kulture kot javne dobrine, nikoli se ni relevantno ocenilo pomena umetnosti v naši mali skupnosti, nikoli se ni pogumno ugriznilo v kislo jabolko reorganiziranja javnih zavodov. Edina boleča konstanta kulturnih politik različnih vlad je zmanjševanje proračunskega denarja za kulturo. In zmanjševanje se najprej izvaja tam, kjer bo potegnilo za sabo najmanj konfliktov oziroma organiziranega negodovanja ter zakonskih sprememb. Če zelo zbanaliziram – to sta vreči za investicije in programska sredstva. In iz vreče programskih sredstev se najlažje vzame nevladnim organizacijam, saj njihovo ustvarjanje ni tako družbeno etablirano in nimajo zaposlenih javnih uslužbencev, ki jim je treba zagotoviti tudi delo, če že imajo z zakonom zagotovljene in iztožljive plače. Zato se mi zdi tako ravnanje logična posledica vsega naštetega in nimam kakega posebnega upanja, da bo kmalu kaj drugače.