Avtor je romaneskno zgodbo zajel iz resnične zgodovinske izkušnje in resničnih likov ter jo v fiktivni preobleki osredotočil na družino Jana Nedome, bolnega in umirajočega zdravnika ter do nedavnega nesporne moralne avtoritete svoje družine. Ob njegovem počasnem, hotenem odhajanju – ko se ob samodiagnosticirani odpovedi ledvic odloči imeti zgolj navadno oskrbo v bolnišnici – se v članih družine vrti življenje polpretekle zgodovine. Ne le neizrečeno v medsebojnih odnosih, pred otroke Hansa, Emila in Katerino je postavljena dilema načelne in etične drže, ki se v tem, tako rekoč dvakrat razpadajočem času, lušči vsakršne iluzije. Razen težke življenjske izkušnje, ki jo prinaša poslavljanje od ljubljene osebe, gre za specifični zgodovinski trenutek, v katerem se reflektira življenje za železno zaveso in se moralno-etična vprašanja prečiščujejo tudi na javni ravni. Slednje je imelo v češkem javnem življenju precejšnjo vlogo pri določanju posameznikove prihodnosti. Medtem ko se bodoča vdova umika v zatemnitev spomina, se njuni otroci na nevralgični točki samoizpraševanja osredotočajo predvsem na odnos med vztrajanjem pri etičnih načelih in konformizmom. Kje je meja med enim in drugim, kdo jo določa in predvsem, koliko je zdrava pragmatičnost v določenem (političnem) sistemu zares zdrava, sprejemljiva (in nujna za zaščito sebe ter bližnjih) in kdaj se sprevrže v svoje nasprotje? Ko družinska moralna instanca pred njihovimi očmi ponika, ko ni več ene in edine odločitve, ene točke, kamor se usmerjajo vprašanja, in ene resnice, ki bi narekovala dejanja njenih članov, so ti prvič soočeni z odgovornostjo do svojih stališč in dejanj. Toliko bolj, ker jim tla spodnašajo mrzlična obsodilna pisma očetovega nekdanjega prijatelja Petra Wolfa o njegovi domnevni koruptivni drži, polni zla in prikritega nasilja, skrivajočega se za eleganco priznanega zdravnika. Protestantski fanatik Wolf v romanu nastopa kot glas skrajno brezkompromisne drže, ki si, pretirano zazrt v biblijske nauke, odlepljajoče ga od realnosti, jemlje pravico do sojenja drugih. Da bralčeva odločitev ni enosmerna, Balabán poskrbi na način, da ne ponuja odgovorov, za nameček pa sum o morebitni resničnosti Wolfovih navedb podčrtuje tudi očetova odločitev za – glede na njegovo bolezen – nezadostno oskrbo v bolnišnici, s katero se sam zapiše smrti.
Vendar namen avtorja ni sodba v imenu bralca, pač pa na ozadju intimne izkušnje neke družine spretno združuje kompleksnost zgodovinskega trenutka in osebnih dilem, v katere je bil pahnjen posameznik. Trk dveh časov in dveh političnih sistemov nujno s seboj prinaša vprašanje o tem, ali je mogoče iz perspektive drugega sistema soditi o prvem. Pogled nazaj si prizadeva najti pravo lego, v katero bo novi čas umestil posameznika, zaznamovanega z diktaturo preteklega režima, pri tem pa protagoniste in z njim bralce pušča v precepu ter jih sili v lastno razmišljanje. Notranje sodbe preteklih dejanj, padec iluzije, razžirajoča ugibanja med tem, kaj je res in kaj ne, ter iskanje pomiritve s preteklostjo in bližnjimi so teme Balabánovega romana, s katerimi pretresa in osvetljuje ne le postkomunistični čas Češke, ampak v širšem smislu sodobni čas nasploh.
Slog pripovedi je skop, realistično-dokumentaren, takšen, ki bo literarne umetnosti željnega bralca prej odbijal kot privlačil. Vendar, kot v pismu svoji pisateljski kolegici Blanki Kostricovi zapiše avtor, »... bolj kot za literaturo v smislu umetnostnovednega lepodušnega biznisa mi gre za osebno sporočilo, namenjeno prej človeškemu srcu kot analitičnemu umu«. Jezik romana, ki ga je avtor zaključil na smrtni postelji, njegovega izida pa ni dočakal, je prav tako okleščen, »zgolj« sporočilen, pri čemer se rad zateka v pogovorno obliko. Slednje je predstavljalo izziv slovenskemu prevajalcu, saj se je pogosto moral odločati med sledenjem izvirniku na eni strani in posebnostmi slovenske pogovorne rabe na drugi. Kot pravi, smo Slovenci v tem smislu še vedno precej manj sproščeni kot Čehi.