Kljub izvrstnemu dosežku se moštvo, ki je letos nastopalo predvsem v italijanskem prvenstvu, ni izognilo težavam, ki pestijo večino novincev. Poleg problemov, povezanih z dirkanjem, so jim spanec kratile tudi finančne nevšečnosti. Tako je ekipa prav zaradi tega izgubila enega voznika in sezono končala s tremi motociklisti. »Letos smo imeli nekaj sponzorjev, a večinoma se financiramo iz lastnega žepa. Nekaterim pomagajo starši, spet drugi delamo, da si lahko to privoščimo,« pogovor začne Marko Ukota in pravi, da so stroški od voznika do voznika drugačni. Sezono je tako mogoče odvoziti že za štiri tisoč evrov, a lahko ta znesek hitro naraste tudi na deset tisočakov. »Ker je ekipa nova, iskanje sponzorjev ni bilo lahko, saj jim nismo imeli kaj za pokazati. Vse je odvisno od tega, koliko motociklov ima voznik, koliko trenira...«

Po besedah Ukote daleč največji strošek predstavljajo pnevmatike, seveda pa je treba upoštevati še potne stroške in nakup ter vzdrževanje motocikla. Ta je povsem drugačen od tistih, ki jih gledamo na prvenstvih v motokrosu ali na tekmovanjih motoGP, saj dirka v supermotu poteka tako na asfaltu kot makadamu. »Dirkači moramo obvladati tako cestnohitrostne kot motokrosistične veščine. Če vozim zgolj na asfaltu, mi hitro postane dolgčas, če vozim samo kros, začnem pogrešati asfalt. Supermoto je zato zame perfektna kombinacija,« razloge za nastopanje v tej disciplini našteje Koprčan, ki se s tekmovalnim motociklizmom ukvarja vsega pet let. »Za razliko od večine sem začel dirkati relativno pozno, saj se v družini pred tem z motociklizmom nihče ni ukvarjal. Tega športa sem se lotil povsem v lastni režiji in sem večinoma samouk. Trenerje je treba drago plačati, a v veliko pomoč so mi nasveti izkušenejših tekmovalcev in tudi mehanikov,« pove dirkač, ki najhujše motociklistične nesreče, zanimivo, ni imel na progi. »To sem doživel z mopedom na cesti pri hitrosti 50 kilometrov na uro. Na račun tega še vedno pade marsikatera šala. Sicer pa bi bilo dobro, da bi v Sloveniji imeli več dirkališč, kamor bi se mladi lahko prišli v miru zdivjat. Dirkanje na progi je ne nazadnje precej varna zadeva,« trdi Ukota.

Poleg dirkanja Primorec v ekipi opravlja tudi vlogo menedžerja. Na tem položaju se je pravzaprav znašel po sili razmer, saj je ustanovitelj Bogdan Zidar ekipo iz osebnih razlogov zapustil in vajeti prepustil Ukoti ter moštvenemu kolegu Andrei Tullu. »V bistvu gre za nujno zlo. Seveda bi veliko raje videl, da bi moštvo imelo lastnega menedžerja, sam pa bi se posvetil dirkanju. Vendar je funkcija po svoje tudi zanimiva in ti zna dati neko zadovoljstvo, še posebej ko ti uspe pridobiti sponzorja, ali ekipa doseže dober rezultat.«

Cilji tako ekipe kot Ukote so z letošnjimi uspehi močno narasli. Pri GetLow Racing že kujejo načrte za prihodnjo sezono, ki bo bistveno bolj pestra in zahtevnejša, saj se želijo udeležiti tekmovanj drugod po Evropi, medtem ko se Ukota po osvojenem naslovu pripravlja na prehod v zahtevnejšo kategorijo, kar pomeni še manj prostega časa in še več treningov. »Da zdržiš celotno dirko, moraš trdo trenirati. Na splošno ljudje mislijo, da se na motorju le sedi, vendar je samo za fizično pripravljenost treba trenirati vsak dan. Ko smo med treningom merili srčni utrip, je ta konstantno znašal med 170 in 180 utripi na minuto. Mislim, da je to kar dober kazalnik, za kako naporen šport gre.«