Kje se bolje počutite: v vodi ali na kopnem?

Zelo sem zadovoljen s tem, da sem lahko na kopnem. To, da sem se sposoben globoko potapljati, pa je dodana vrednost v mojem življenju in me zelo osrečuje. Ne bi pa nikoli zamenjal tega, da sem kopenska žival. Na kopnem je veliko lepih stvari, medtem ko je morje ogromen neraziskan prostor. Ko se potapljaš, doživiš ogromno različnih občutkov. Vidiš spreminjanje barv, spreminjanje plovnosti, na neki točki se začne prosti pad. Tlak te tako stisne, da začneš le še padati v globino. To so neverjetni občutki, v katerih lahko uživaš določen čas. Bolj ko si izurjen, lepše je.

Ste tam spodaj svobodni?

Pri potapljanju v globino se počutim svobodnega. Sam sebi sem omejitev, kar mi predstavlja izziv. Premaguješ samega sebe, ob tem pa doživljaš vse te neverjetne stvari, ki se dogajajo v morju. Po drugi strani se moraš umiriti, če se želiš tako globoko potopiti. Moraš se psihično pripraviti. Ta zadeva je zelo povezana z doseganjem stanja zavesti, ki je po eni strani zelo sproščeno, po drugi pa zelo osredotočeno. Ta kombinacija mi predstavlja velik izziv.

Kako dosežete to stanje zavesti?

O tem sem veliko razmišljal in se pogovarjal z ljudmi, tudi takrat, ko sem še treniral plavanje. Pred tekmo so mi govorili, naj se sprostim in da bo vse v redu. Po drugi strani si rečem: »Kako naj se sprostim v trenutku, v katerem bom doživel vse, za kar sem treniral zadnjega pol leta.« Doseči stanje, v katerem si stoodstotno osredotočen, po drugi strani pa neobremenjen in s praznimi mislimi, je zelo velik izziv. Obstajajo tehnike, s katerimi lahko dosežeš to stanje. Zelo pomembno je, da počneš stvari, ki te veselijo. Podvig ti ne sme predstavljati bremena. Potem se lahko lažje sprostiš, uživaš v trenutku. Ko stvari postanejo preveč resne, preveč naporne, strast izgine. Jaz stanje sproščenosti dosegam tako, da počnem stvari, ki me veselijo, v družbi ljudi, ob katerih sem sproščen, po drugi strani pa pazim na tehnične stvari s stališča tehnik sproščanja. Teorije je veliko. Precej težje je to prenesti v prakso.

Kaj vas potemtakem vleče v ta šport: doseganje popolne mirnosti ali rezultati?

Če si ne bi želel dosegati športnih rezultatov, ne bi tekmoval. Lahko bi se potapljal v globino sam. Velik izziv mi predstavlja raziskovanje svojih zmožnosti. Želim videti, kam gredo stvari, če delaš pravilno. Tekma pokaže, kako dober si v primerjavi z drugimi oziroma kaj lahko popraviš, da boš boljši. V vodi zelo uživam, zato ti dve stvari združujem.

Vas je med potapljanjem kdaj strah?

Možno je, da ko se pripravljaš na potop, zadnjič zajameš zrak. Podajaš se v neraziskana območja, v velike globine. Voda je tak medij, da če se v določenem času ne vrneš na površino, se zadušiš. Zato določeno strahospoštovanje mora biti. Delamo tako, da se izobražujemo, delujemo preventivno. Sodelujem z ljudmi, ki jim povsem zaupam oziroma so fizično na isti ravni kot jaz. Na tak način veliko lažje poskrbimo za varnost drugega. Potapljanje je zagotovo šport, pri katerem je treba poskrbeti za varnost. Ne smemo se potapljati sami in ne smemo podcenjevati moči morja. Potop lahko nadziraš, vedno pa obstaja določen odstotek, ki ga nimaš pod nadzorom. Lahko pride do težave z opremo, lahko se zapleteš. Bog ne daj, da se zapleteš v mreže. Po drugi strani imaš sam stvari pod nadzorom, sam odločaš. Nisi odvisen od tehničnih aparatov, kot je potapljanje s potapljaško opremo. Če se obnašaš razumno, lahko veliko narediš za varnost.

Se je že dogodila kakšna tragična nesreča?

Na srečo se to v tekmovalnem potapljanju na vdih še nikoli ni zgodilo. Tragične nesreče se dogajajo pri podvodnem ribolovu, kjer večinoma ljudje to počnejo sami, poleg tega te zamoti riba, zaradi katere poskušaš ostati dlje pod vodo. Nesreče se dogajajo tudi v ekshibicijskih disciplinah, kjer se ljudje potapljajo s pomočjo raznih naprav. To sta disciplini »no limits« in »variable wave«. Potopiš se z utežmi, vrneš se z napravo. V teh disciplinah je zelo veliko nesreč. Med tremi, ki so se potopili najgloblje, je živ le še eden. Tudi tisti, ki je živ, pa okreva po zelo hudi nesreči in se verjetno nikoli ne bo mogel vrniti na tekmovanja. To so ekstremne discipline.

Ste že bili kdaj predolgo časa pod vodo?

To se mi je zgodilo v bazenu, v morju ne. Na tekmovanju sem želel doseči določeno dolžino. Precenil sem svoje sposobnosti. Nisem upošteval vseh opozorilnih znakov in nisem prišel iz vode v pravem času.

Kakšne so bile posledice?

Izgubil sem zavest. V takšnem primeru je treba tekmovalca potegniti na suho. Če ni prehudo, človek zadiha v desetih sekundah. K sreči je bilo pri meni tako. V nasprotnem primeru ti dajo kisik.

Koliko znaša vaš rekord v dolžini?

Brez plavutke 175 metrov, s plavutko pa 214.

Koliko znaša svetovni rekord?

Brez plavutke 218, s plavutko pa 281 metrov.

Kdaj boste postavili svetovni rekord?

Ko bom imel pogoje za profesionalno treniranje v daljšem časovnem obdobju. Rekorde so postavljali ljudje, ki se s tem športom lahko ukvarjajo profesionalno. Govorim o Hrvatu Goranu Čolaku. Imajo podporo države, da to lahko počnejo profesionalno. Jaz sem študent. Moram početi še druge stvari za preživetje, zato se ne morem v popolnosti posvetiti temu športu.

Kaj še počnete?

Sem absolvent fakultete za strojništvo. Da lahko potujem po svetu in treniram, poučujem prosto potapljanje. Sem mednarodni inštruktor.

Je potapljanje za vas hobi ali poklic?

Lahko bi rekel, da sem profesionalni volonter. Temu športu se skušam posvečati profesionalno, kolikor se da, a od tega ne morem živeti.

Tudi če bi bili najboljši na svetu, ne bi mogli živeti od potapljanja na vdih?

Lahko bi imel določen način življenja. Vprašanje je le, ali bi mi bilo takšno življenje všeč. To je zadeva, o kateri vsak sanja. Ko jo dosežeš, pa je vprašanje, ali te osrečuje.

Nameravate še veliko let vztrajati v tem športu?

Želim si, da bi potapljanje na vdih ostalo moj način življenja. To me neizmerno osrečuje. Koliko časa bo trajalo na vrhunski ravni, bo pokazal čas.

Kakšna je potapljaška scena ali subkultura?

Zasvojeni smo s potapljanjem. Hrepenimo po neomejeni svobodi. Ne počutimo se dobro, kadar nas kaj omejuje. Ni nas veliko na svetu, ki bi se bili sposobni potapljati do tako ekstremnih globin, zato se med seboj poznamo. Tekmujemo in treniramo skupaj. Med tekmovalci ni napetosti, ampak smo prijatelji. Gre za sožitje ljudi, ki uživajo v okolju, ki ga mnogi ne razumejo. Glede glasbe lahko rečem, da naš stil najbolj povzema pevec Moby.

Potapljanje se dogaja ne odmaknjenem, samotnem kraju. Ste samotar?

Mislim, da si nihče ne želi, da mu nekdo reče, da je samotar. Toda ko se enkrat začneš poglabljati v ta šport, se začneš poglabljati vase. Okolica, ki nima istih interesov in ne stremi k osebnemu napredku, te moti. Nismo samotarji, ampak se želimo družiti z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjamo o teh stvareh. Teh ljudi pa je malo. Morda zaradi tega deluješ kot samotar. Želim si živeti na otoku, kjer bi se potapljal in lovil ribe, ampak bi ob sebi rad imel dobro družbo.

Ste se, preden ste se začeli ukvarjati s potapljanjem, počutili utesnjeno?

Zelo uživam v vodi. Odkar vem zase, treniram plavanje, želim gledati pod vodo, ostati pod vodo... Šlo je za spontan potek dogodkov. Voda me je pritegnila in sem pri tem vztrajal. Nikoli nisem razmišljal, da bi se kjer koli počutil utesnjenega. Sem pa večkrat, medtem ko sem se v Ljubljani učil za izpite, hrepenel po potapljanju.

Zakaj ste prenehali trenirati plavanje?

Imel sem težave s poškodbami. Nisem mogel zdržati ritma treningov, ki bi bil potreben za vrhunske rezultate. Bilo je preveč naporno, zdelo se mi je, da gre za izgubo energije, kajti obstaja še veliko drugih lepih športov.

Slovenski olimpijski komite vašega športa še ni priznal, kajne?

Žal ne. Mislim, da do pred kratkim nismo izpolnjevali pogojev. Letos jih izpolnjujemo. Upam, da nas bodo priznali. Sicer me nikjer ne obravnavajo kot športnika. Na fakulteti nisem mogel dobiti statusa športnika. Profesorji so mi pomagali, a statusa športnika nisem mogel dobiti, ker potapljanje na vdih v Sloveniji še ni šport.

Kako velika je bila največja riba, ki ste jo ulovili?

Pred štirinajstimi dnevi sva s kolegom Veljanom Zankijem, s katerim trenirava skupaj na Visu, ujela 18 kilogramov težkega gofa.

Na kakšen način sta lovila?

Obstaja več tehnik. Lahko se ribi poskušaš približati čim manj slišno. Jaz se raje potopim globoko, se skrijem za skalo in počakam, da riba sama pride k meni.

Da vam to uspe, morate veliko časa zdržati pod vodo. Koliko časa zdržite?

Na mestu sem najdlje zdržal sedem minut in 28 sekund.

Kakšno imate kapaciteto pljuč?

Lahko se pohvalim, da sem postavil rekord ljubljanskega kličnega centra, ljubljanske fakultete in zagrebških fakultet. »Pihnil« sem točno deset litrov, moje povprečje pa je 9,75 litra. Obstaja posebna tehnika dihanja, s katero sem zajel 12,75 litra zraka.

Verjetno govorite o »pakiranju« zraka. Kako poteka takšna tehnika dihanja?

Ja. Zajameš maksimalno količino zraka, ki gre lahko v pljuča. Potem odpiraš usta in zrak goltaš. Tehnika je nevarna, ni primerna za začetnike, ker lahko pride do hudih poškodb. Uporabljam jo le ob tekmovalnih potopih.

Kaj pa, če bi kadili? Kako bi to vplivalo na kapaciteto pljuč in potapljanje?

Ne kadim, zato se s tem nikoli nisem ukvarjal. Ampak kolikor vem, kajenje ne vpliva zelo na maksimalni vdih. Zelo pa vpliva na čas regeneracije po maksimalnem vdihu. Vpliva pa na fleksibilnost pljuč, zato se težje globoko potapljaš.

Kako globoko ciljate na bližnjem tekmovanju Vertical Blue na Bahamih?

O mestih ne bi govoril. Želim se le potopiti čim globlje. Rad bi se potopil sto metrov globoko. Moj rekord znaša 80 metrov. Na treningu sem ga pred dnevi izenačil, kar mi je uspelo brez pakiranja zraka. To pomeni, da imam še ogromno rezerv, tako pri številu treningov, ki jih bom opravil do tekmovanja, kot načinu dihanja.

Koliko znaša svetovni rekord v tej disciplini?

S plavutko je 128 metrov.

V eni disciplini ste pa že postavili svetovni rekord, kajne?

To mi je uspelo v vzdržljivostnem potapljanju na vdih, ki je ekshibicijska disciplina. Naloga potapljača je, da v čim krajšem času pod vodo preplava 800 metrov, pri čemer lahko zadiha le vsakih 50 metrov. To je izredno naporno in kasneje nisem več tekmoval v tej disciplini.