Časi se spreminjajo. Če si je bilo na začetku novega tisočletja praktično nemogoče predstavljati elitnega evropskega košarkarskega klubskega tekmovanja brez Uniona Olimpije, je današnja slika povsem drugačna. Evroliga je za Ljubljančane le še sanje, realnost pa je evropski pokal, pa še ta morda le v letošnji sezoni. Zmaji so namreč s katastrofalnim uvodom v ligo ABA, ki od lani odloča o potnikih v evropska tekmovanja, močno na kocko postavili tudi nadaljnje sodelovanje v drugokakovostnem evropskem tekmovanju. Tega si po rezultatski plati z osmim mestom v jadranskem tekmovanju niso zaslužili niti v lanski sezoni, a je Uleb Olimpiji podelil posebno povabilo. Ni namreč skrivnost, da imajo vodilni možje evrolige in evropskega pokala do ljubljanskega kluba določeno spoštovanje, saj je bil ta navsezadnje med ustanovitelji tekmovanja, ko se je leta 2000 odcepil od Fibe, poleg tega ima bogato evropsko tradicijo in zaradi imena privablja gledalce v dvorane tudi na gostovanjih.

Prav tako ni skrivnost, da isti možje podpirajo sanacijski načrt kluba, ki predstavlja prioriteto, in bo tako vsaj še v naslednji sezoni, dokler vsi upniki in dolgovi ne bodo dokončno poplačani. A po drugi strani v nedogled ne bodo trpeli rezultatske krize, ki ji pri Olimpiji ni videti konca. Po katastrofalnem začetku se namreč peto mesto v jadranskem tekmovanju, ki še zagotavlja nastopanje v evropskem pokalu (ali ga bo tudi šesto, bo znano v prihodnjih mesecih), zdi oddaljeno kot vesolje, prav tako ne obstaja veliko možnosti, da bi zmaji še drugič prejeli posebno povabilo. Izguba stika z Evropo bi lahko imela za klub velike posledice, saj je vprašanje, kako bi se nato odzvali sponzorji. Tem trenutno verjetno ni mar, ali je Olimpija državni prvak, a če k vsemu dodamo še neizpodbitno dejstvo, da klub že štiri leta nima primata niti v Sloveniji, hitro postane jasno, da na tako nizki točki v času samostojne države še ni bil.

Denar ne zmaguje, zmagujejo igralci

Še nedolgo nazaj je Olimpija kazala povsem drugačno podobo. Časi naveze direktorja Radovana Lorbka in trenerja Zmaga Sagadina so bili posebni, saj je klub uspešno gradil ime v Evropi. Leta 1994 so tako zmaji osvojili evropski pokal v Luzani, leta 1997 se uvrstili na zaključni turnir evrolige v Rimu in osvojili tretje mesto. Dvojna lovorika v Sloveniji je bila takrat samoumevna. »S pravo politiko smo našli tržno nišo in držali korak z Evropo. To danes dela Partizan, ki je praktično prekopiral naš model. Z velikim uspehom ga nadaljuje,« se je za trenutek v preteklost uzrl Zmago Sagadin. A se v tistem obdobju nista cedila le med in mleko. Revizija leta 2001 je pokazala, da Olimpija državi dolguje okoli milijon evrov oziroma dva milijona takratnih nemških mark, številka je zaradi zamudnih obresti skokovito rasla. »Zadnjih šest mesecev sezone 2001/02 nas je davčna uprava blokirala, bili smo brez plač. Pa smo vseeno osvojili državno prvenstvo, pokal in bili prvaki lige ABA. Denar je problem v večini klubov, sploh v teh težkih časih. Toda denar ne zmaguje. Zmagujejo igralci na terenu in stroka ob njem, vodstvo kluba pa mora voditi konsistentno politiko,« razlaga Sagadin, ki ne skriva, da ga ob trenutnem stanju Olimpije boli srce. »Vse skupaj je zelo žalostno. Tako žalostno, da sem tudi sam žalosten. Sedemnajst let mojega truda, da smo se prebili na neko raven, da smo pridobili ugled v Evropi in določen status, je šel v nič. Osebno sem zelo prizadet. Ne vem, kdaj, kje in kako se bodo našli ljudje, ki bodo to razpadanje zaustavili in krivuljo obrnili navzgor. Trenutno ne kaže, da bi bil to koncept, ki bi kaj obetal za naprej in kratkoročno se ne obeta nič dobrega.«

Zaradi dolgov niso imeli za vodo

Olimpija je bila v Sagadinovih časih znana predvsem po tem, da so pri njej talentirani igralci odlično trenirali, dobili priložnost za igro in se kasneje bogato prodali v evropske velikane. Razen nekaj izjem temu pri zmajih že dolgo ni več tako. »Talenti trenutno ne želijo v Olimpijo, ker se pri njej ne razvijajo. Poglejte Rupnika in Omića, ki nista nič boljša kot lani. Blažič in Prepelič sta pobegnila, ker ne vidita napredka. Potrebno bo najti ljudi, ki imajo košarkarsko znanje in znanje vodenja kluba ter konsistentne strokovne politike. Korak za korakom je potrebno postaviti vizijo in koncept ter skušati v parih letih priti na visoko evropsko raven,« je rešitev navedel Sagadin.

Po odhodu Sagadina in Lorbka je na direktorsko mesto sedel Gregor Fric, nato je prišel Modul Group, za njimi Matjaž Tavčar. Dolg se je spuščal in dvigal, 1. aprila 2007 pa je ob prihodu Janeza Rajglja znašal vrtoglavih 5,5 milijona evrov. »Dolgov je bilo po Modul Groupu in ostalih kolobocijah toliko, da ko sem prišel v klub, nismo imeli dobesedno za vodo. Niso se plačevali najemi za stanovanja, restavracije, kjer so igralci jedli, avtobusni prevozi, bili so dolgovi do igralcev in trenerjev... Spisek dolžnikov je obsegal čez 100 dejavnikov. Takrat smo delali poravnave na trideset odstotkov. Bili smo izjemno uspešni. Tisto leto smo vse obveznosti redno poravnavali in plačali igralce. Sam sem bil v klubu le do aprila 2008. Zelo dobro smo postavili stvari, sponzorji so bili zadovoljni. Med sezono je oblast v klubu prevzel predsednik Dušan Mitič in ostali, sam sem moral iti, stvar se je znova ponovila,« se prvega direktorskega obdobja pri Olimpiji spominja Rajgelj.

S predsednikom Mitičem je prišel direktor Igor Dolenc, skupaj sta februarja 2010 ob odhodu pustila dolg v višini 4,5 milijona evrov. Nastopilo je drugo Rajgljevo obdobje. Pravi, da je bilo stanje ob prihodu znova katastrofalno, a je prišlo do ključne zadeve za obstoj kluba. Vsi sponzorji so namreč podpisali štiriletne pogodbe, na osnovi katerih je Olimpija vzela kredit in začela z odplačevanjem dolgov. »Morate vedeti, da je bil za prvo sezono porabljen denar nekaterih pogodb iz preteklosti za naprej. Od treh močnih sponzorjev je bil za eno leto vnaprej porabljen denar v višini 80 odstotkov. Čakal nas je izjemno majhen finančen priliv. Tisto sezono smo malo tvegali, sestavili solidno ekipo in naredili odmeven uspeh. Prišli smo v Top 16 evrolige, prodali izjemno veliko število vstopnic in s tem preživeli večino sezone.« Rajgelj razkriva, da so se sočasno začeli postavljati temelji za naprej, a se je nato znova začel sestajati in sprejemati odločitve upravni odbor. »Pred tem ga nekaj let sploh ni bilo!« je poudaril Rajgelj in dodal, da ni dvoma, kdaj je začela krivulja Olimpije znova padati. »Ko se je za trenerja pripeljalo Saša Filipovskega. Bil sem proti, a tako je odločil upravni odbor. To je bil začetek nove poti navzdol. Danny Green, ki je igral v finalu lige NBA, ni pri njem pokazal niti 50 odstotkov znanja. Enako Damir Markota. Aleksandar Ćapin ni mogel doseči koša, po odhodu pa je doživel preporod. To niso bila naključja. Takrat so plače zamujale mesec in pol, potem se je vse poravnalo in normalno teklo naprej. Mislite, da je Davis Bertans odšel zaradi denarja? Igralci niso odhajali zaradi tega.«

Kar se dogaja sedaj, se mu zdi normalna posledica dela v zadnjih dveh letih. Največja škoda se mu zdi, da dvorana v Stožicah ob tekmah Olimpije sameva. Ob tem je izpostavil nekatere napake trenutnega vodstva kluba. »Blazna škoda je, da je odšel Emir Sulejmanović. Pripeljan je bil, da dolga leta ostane v Olimpiji, ne da hitro gre. Preverjeno vem, da bi ostal, če bi se drugače delalo ali pristopalo. Škoda je, da je šel Luka Dončič. Šel je po mojem odhodu. Ni se do konca napelo moči, da bi le ostal. Z očetom in mamo sem se pogovarjal in bil optimist. Lahko postane vrhunski igralec in bi bil eden tistih, ki so kot mladi imeli pomembno vlogo v svojem moštvu. Kot na primer Milič, Nachbar, Bečirovič, Smodiš, Lakovič, Dragić, Maravić... Zakaj se Blažiču po prvi sezoni ni podaljšalo pogodbe? Dali bi malo več, a bi Blažič pri Olimpiji še ostal. In bi imeli z njim in Salinom pozicijo številka dve prekleto dobro pokrito. Še Prepelič, ki ni kaliber Blažiča in verjetno nikoli ne bo, je odšel.«

Malo upanja v boljši jutri

Maja 2012 je Rajgelj moral znova zapustiti direktorsko mesto, prišel je Slobodan Subotić, ki je zdržal vsega 40 dni. Vršilec dolžnosti je postal Matevž Zupančič, ki je v klubu od leta 2005 deloval na področju komunikacij, trženja in organizacije, sedaj pa je direktor s polnimi pooblastili, a mu za tako pomembno funkcijo primanjkuje nekaj izkušenj. 31. maja 2013 so dolgovi kluba znašali dobre tri milijone evrov (1,693.532 evrov do igralcev, trenerjev in dobaviteljev ter 1,448.135 evrov obveznosti do odplačevanja najetih kreditov).

Sagadin in Rajgelj nimata pretiranega upanja v boljši jutri Olimpije, vseeno pa pozdravljata potezo, da je na trenersko klop na začetku sezone sedel Aleš Pipan. »Gre za dobrega trenerja. V tej ihti in konceptu se morda tudi on ne znajde najbolje. Priletel je v situacijo, ki ni lahko izvedljiva. Zagotovo mu ni lahko. Upam, da bo v kakem mesecu obrnil krivuljo navzgor, nisem pa ravno prepričan, če je s trenutnim igralskim kadrom to izvedljivo,« meni Sagadin, nekoliko bolj optimistično naravnan pa je Rajgelj, ki je želel Pipana za trenerja pred prihodom Filipovskega. »Iz te ekipe bo nekaj naredil. Zagotovo. Že recimo pri centru Alexu Stephesonu se vidi velik napredek. Upam le, da ne bo na koncu on odgovarjal za zgrešene poteze drugih.«