Posodobitev opreme je bila namreč nujno potrebna. Najstarejši filmski standard, to je 35-milimetrski filmski trak, je namreč postal že zgodovina, čeprav nekateri ljubitelji filma prisegajo, da je dajal najtoplejšo in najprijetnejšo sliko. Toda člani Filtra so prepričani, da bodo obiskovalci kina z novostjo zadovoljni. Slika na platnu bo namreč ostrejša, še pomembnejše pa je, da na ogled filmov ne bo več treba čakati več mesecev, ampak jih bodo lahko vsi slovenski art kinematografi začeli predvajati hkrati oziroma takoj, ko bodo prišli v Slovenijo.
Gremo mi po svoje
Marsikdo si namreč ne predstavlja, da je film na 35-milimetrskem filmskem traku težek kar dvajset kilogramov. Ker se je ponavadi za art kine naredila samo ena kopija, ki je bila za nameček še zelo draga, se filma seveda ni dalo predvajati v vseh slovenskih mestnih kinih naenkrat. Tisti, ki so bili na repu seznama, so ponavadi dobili že izrabljen material, ki je dajal slabo sliko. »Z digitalizacijo bomo lahko začeli predvajati filme vsi naenkrat. Ker bomo s tem projektom začeli pisati novo poglavje, smo se odločili, da bomo najprej zavrteli film Gremo mi po svoje. Obiskovalci, ki jih seveda toplo vabimo na premierno projekcijo, si bodo film lahko ogledali v družbi filmske ekipe,« pravi programski vodja v društvu Filter Samo Seničar.
Film bo na ogled 9. novembra ob 18. uri, za vstopnico pa bo treba odšteti 5 evrov. Cena bo enaka za vse in bo nekoliko višja, kot je običajno, vendar bodo vsi, ki bodo prišli takrat v Metropol na ogled filma, na simboličen način podprli društvo Filter. Odločitev, da najamejo posojilo za nakup nove opreme, namreč še zdaleč ni bila lahka in je zahtevala precej poguma.
Denacionalizacijski postopek še vedno ni končan
Problem namreč ni samo v denarju, ampak tudi v dvajset let trajajočem denacionalizacijskem postopku znamenite Plečnikove zgradbe, v kateri je kino Metropol. Člani društva so precej tvegali, ko so se odločili za naložbo, saj bi se lahko v najslabšem primeru zgodilo, da bi jih lastnik postavil na cesto. Zanašali so se na obljubo Mestne občine Celje, ki upravlja zgradbo in jim je letos na začetku leta obljubila, da bo poskušala čim prej rešiti status dvorane. Tako bi jim omogočila, da bi se lahko prijavili na evropske razpise ter dobili denar za obnovo dvorane in straniščnih prostorov. Zaradi denacionalizacije lahko namreč zdaj samo sanjajo o tem, da bi prepleskali stene in stari dvorani z zelo udobnimi sedeži vdahnili nekaj svežine.
Lani privabili 15.000 obiskovalcev
»Na začetku letošnjega leta res nismo vedeli, ali bomo sploh še lahko nadaljevali dejavnost. Ker pa smo bili zelo uspešni na razpisu na slovenskem filmskem centru, smo se vendarle odločili, da uresničimo projekt. Dobili bomo namreč 22.500 evrov, s katerimi bomo lahko pokrili tretjino najetega posojila,« nam je pojasnil Seničar, ki je navdušen nad novo sodobno opremo in je prepričan, da bodo tudi obiskovalci zelo zadovoljni s sliko. Ravno v teh dneh mrzlično čistijo zgornje prostore, v katerih so doslej na roke vrteli filme. Najhuje je bilo poleti, ko se je včasih temperatura dvignila na 50 stopinj Celzija, zato jim sedaj, ko so staro opremo metali skozi vrata in se poslavljali od preteklosti, ni bilo prav nič hudo. Lani so s 465 filmskimi projekcijami in različnimi koncerti v staro mestno dvorano privabili skoraj 15.000 obiskovalcev, zelo uspešni pa so tudi letos. Samo prejšnji teden jih je obiskalo 1200 dijakov, ki so si prišli ogledat v Benetkah nagrajeni celovečerni prvenec Roka Bička Razredni sovražnik. Dijaki so bili navdušeni, ker so lahko režiserja vprašali vse, kar jih je zanimalo. Člani društva Filter namreč vztrajajo, da dijaki prihajajo na ogled takšnih filmov, ki se lahko uvrstijo v pedagoški učni načrt in ob katerih začnejo poglobljeno razmišljati o njihovi vsebini.
