Politika ostrih rezov v prihodke bolnišnic je skrb za bolnike spodjedala več let zapored. V bolnišnicah so ugotovili, da si, če jih zdravijo več, kot predvidevajo plačila iz zdravstvene blagajne, nakopljejo še večjo izgubo. Marsikje so začeli varčevati tudi pri materialu za zdravljenje, so letos pokazale zgodbe bolnikov, zaposlenih v zdravstvu, in zastopnikov pacientovih pravic. Podaljševalo se je tudi čakanje na preglede in operacije. Prvega oktobra lani je dlje od uradno dopustne čakalne dobe na operacije in preglede čakalo 4287 bolnikov, 1. oktobra letos pa 9426 bolnikov (lani so čakalno dobo merili pri 46, letos pri 47 posegih in pregledih). Več kot podvojene vrste bolnikov, ki čakajo predolgo, dokazujejo, kako uničujoče je zategovanje pasu.

Ne glede na to so politiki v minulih dneh že ugotavljali, kam zavrtati dodatne luknje, preden se povišajo prispevki za skupine, ki za zdravstvo prispevajo precej manj od zaposlenih posameznikov. Od interventnega zakona, ki ga je na začetku vodilo geslo vsak dohodek šteje, je na koncu ostalo bore malo. Ljudje, ki velik del prihodkov prejemajo na račun dividend in najemnin, bodo za zdravstveno zavarovanje še naprej prispevali sorazmerno bistveno manj kot tisti, ki živijo le od svojih plač. Če živijo zgolj od tako imenovanih kapitalskih dohodkov, bodo namesto zdajšnjih 15 plačevali 23 evrov na mesec. Res je, da so lahko med temi samozavarovanimi, ki plačujejo najnižje prispevke, tudi ljudje s precej nižjimi dohodki, na primer študenti po 26. letu, vendarle pa socialno ogroženi oziroma iskalci zaposlitve, ki so prijavljeni na zavodu, prispevkov načeloma ne plačujejo sami. Opozorila o dodatnem obremenjevanju najšibkejših v družbi so bila zato precejšnja manipulacija.

Interventni zakon je najnujnejša pomoč zdravstvu, ki pa prihaja prepozno in karseda okleščena. Tudi krediti za bolnišnice so zgolj kratkoročna rešitev za poplačila dobaviteljem, ki so največjim dolžnikom napovedovali blokade računov in ustavitve dobav. V zdravstveni blagajni naj bi s prihodnjim letom zmanjkalo okoli 50 milijonov evrov, med možnostmi varčevanja, ki jih pri tem omenjajo, pa so znova zniževanja cen in s tem še nižji prihodki bolnišnic ali celo rezi v pravice, potem ko se je že nekaj časa zniževal standard za bolnike. Opozicijske in koalicijske stranke, ki so v takšnih in drugačnih vladnih kombinacijah blokirale dosedanje poskuse globljih sprememb v zdravstvu, so ministru za zdravje Tomažu Gantarju ob sprejemanju interventnega zakona soglasno sporočile, da od njega v kratkem pričakujejo reformo. Če ga želimo ohraniti na spodobni ravni, bo zdravstvo tako ali drugače potrebovalo več denarja. A dolgotrajno in mukotrpno odločanje o prvi pomoči je znova pokazalo, da še vedno ni med prioritetami. Odziv na krizo, ki ga spodjeda, res ni nekaj, s čimer bi se smeli hvaliti.