Z Jovankino generacijo odhajajo ljudje močnih prepričanj, ki niso potrebovali psihiatrične pomoči. Ljudje močnih svetovnih nazorov. Ki so jim znesli in jih nesli. Ki so jih držali. Kot konzervans v dandanašnjem mleku, ki ga lahko pustiš odprtega pet dni, pa še ne bo ciknilo. Privrženci in nasprotniki so se ljubili in sovražili na polno. Male mirnodobsko civilistične travme so obiskale zanjimce. Kanček metaforično rečeno, so odživeli v času, ko je bila sociologija »pomembnejša« od psihologije. Ta je prevzela vodilno mesto z zatonom njihove generacije, kar se na vzhodu veže na propad socializma, na zahodu pa na propad staromodne države blagostanja. Povsod je nastopil nov sistem, ki je namesto velikih ideologij človeku ponudil programe samouresničitve, osebnostni razvoj, egomanijo, frustracije, takšne in drugačne droge, terapije vseh vrst ter posledično mirnodobsko agresijo, s kakršno smo se lahko v zadnjih dneh sploh izrazito seznanjali v črnih kronikah. Kot z nečim novim? Odvisno, kako gledaš. Če prebereš le par strani kakšnega Dostojevskega, tovrstni delikti niso nič novega. Novost so le, v kolikor se sklicuješ na obdobje, ko jih je morda bilo kanček manj ali pa (še bolj) ga kot takega vidiš in si ga slikaš danes.

Problem zaenkrat vendarle niti ni kruh, temveč izostanek filozofskega smisla, ki proizvaja betežno jamraštvo. Zato ne more biti nič čudnega, da sva se s partnerjem v soboto uteho odpravila poiskat v Žiri. V kraje, kamor so se pred tridesetimi leti podajali iskat zabavo samo nori. Kajti nekoč je tam deloval disko Uran, o katerem so svoje čase krožile strahobalno brutalne zgodbe o skrajnih grobostih. Danes lahko slišiš le še zabavne prigode o spolnih odnosih pod toplo gredo na bližnji njivi. O malem dvodnevnem, glasbenem festivalu na Zavratcu nad Žirmi je govor. Oktoberfest 2013. Prireditev se je zgodila sredi grungersko smrekovega gozda (grunge, jeleni in smrečje gredo nekako skupaj, mar ne?), na 720 metrih nadmorske višine, v bivši italijanski karavli iz časa rapalske meje oziroma ob ozki gorski cesti, ob kateri so bili parkirani avtomobili z registracijami iz malodane vseh koncev. Bivša Italija torej. »Mi iz Žirov smo toliko Gorenjci, kot so Idrijčani Primorci,« je med drugim navrgel gospod Arizona, pomemben žirovski svobodnjak, izrazit nejamrač in pozitivec na robu šestdesetih. Skrajno ugodno doživetje je bil ta Oktoberfest. Brez histerije, slepomišenja, neutemeljenih izpadov, agresije. Zabava lokalne mularije ob prisotnosti nekaj staršev. Tudi ravnatelja lokalne osnovne šole (v spektakularnih Alpininih supergah), katerega potomka je nastopila kot del osupljivo dobre ženske zasedbe Jar of Flies, medtem ko so sploh silovit vtis pustili D' Zombies, žirovska funk zasedba, ki je pretežno odzvenela tako, da bi se zavistnežu v publiki čeljust povesila kjer koli na tem planetu.

Toliko torej o smislu. Obstaja. Samo rit je treba premakniti. Lahko junaško ugotoviš po tem, ko te je nekdo izbezal ven.