Protislovje, v katerem so se na konkretni ravni znašli načelni privrženci fiskalne uravnoteženosti, je seveda očitno – brez kakršne koli zadrege v imenu nujnosti in zdravega razuma negirajo natanko tisto ekonomsko logiko, ki so jo uveljavili v svojem ponesrečenem mandatu. Pa vendar, če je protislovje očitno, to še ne pomeni, da je povsem jasno, kaj nam sporoča. Po prvi razlagi gre za izraz tipične opozicijske demagogije in lahkomiselnosti, ki pa je konec koncev vendarle nekako razumljiva – kot je na sami seji namignil poslanec SD Matjaž Han, ki je kritiko tega početja sklenil z ugotovitvijo, češ, »to je delo opozicije in pomembno je, da se sliši, ni pa pomembno, kaj lahko narediš«.

Medtem ko je v opoziciji dovoljeno početi, kar se ti zljubi, pa se v trenutku, ko prevzameš oblast, soočiš z realnimi omejitvami in prevzameš realistično pozicijo. Torej, ko imamo koalicijo in opozicijo, imamo dve poziciji, pri čemer prva, »realistična« pozicija, velja za pravilno, druga, »demagoška« pozicija, pa za napačno oziroma lažno. Različne koalicijske politike se v detajlih morda razlikujejo, a vsaka koalicija je po definiciji »realistična« – v dobro državljanov deluje toliko, kolikor je realno mogoče. In obrnjeno, različne opozicijske politike se v detajlih morda razlikujejo, a vsaka opozicija je po definiciji demagoška (oziroma, da se lepše sliši, »idealistična«) – in edino vprašanje je v tem, koliko se je sposobna konstruktivno brzdati.

Skratka, ko se (trenutna) opozicija spušča v protislovja, naj bi šlo le za zavestno igro ob polnem zavedanju tega, kaj je v danem trenutku dejansko edino mogoče in prav. A tu trčimo na problem. Sedanja koalicija je očitno pozabila na to, da koordinate, v katerih se gibljemo, torej koordinate zlatega pravila, niso preprosto nujne, temveč so bile v nekem trenutku pridobljene in sprejete z odločitvijo, ki bi lahko bila tudi drugačna. Sprejem fiskalnega pravila je bil kompromis, ki se ga del trenutne oblasti (vsaj »nezavedno«) sramuje in ga želi čim prej naturalizirati. Prav to pa je tudi razlog, da celotno breme protislovja, ki ga zaznajo pri sedanji opoziciji, pade na »demagoške« izjave, ki v konkretnih primerih nasprotujejo varčevanju – namesto da bi v tem zaznali znamenje dejanskega in realno obstoječega problema.

Še enkrat, problem ni v demagoški maski, ki si jo je nadela aktualna desna opozicija, temveč v tem, da tudi pod masko ni nič bolje – da torej tudi desnica v trenutni situaciji nima pojma, kaj bi bilo treba storiti (pa naj je na oblasti ali v opoziciji). Protislovje, ki se je v teh izjavah manifestiralo, ni posledica odhoda v opozicijo, temveč osnovno stanje, struktura zmedene miselne pozicije, skupne tako etablirani desnici kot etablirani levici. Bi gradili, a bi varčevali, bi zagnali gospodarstvo, a ne bi trošili – in v tem pogledu ni čudno, da se vseskozi opirajo na elemente, ki v kompleksno političnoekonomsko situacijo vnašajo zdravorazumske elemente (od gospodinjskih metafor, kjer je zadolževanje razumljeno kot apriorno zgrešeno, do izumljanj »naravnih«, predekonomskih elementov ekonomije, ki jih, če nič drugega, ne smemo obdavčiti – takšne so tipično slovenske nepremičnine, ki so ekonomsko gledano zrasle iz nič in so jih pričarale pridne žuljave roke, odrekanje in medsosedska pomoč).

To pa je tudi točka, kjer se ustavi vsaka pomisel, da bi Nova Slovenija (in znotraj nje skoraj konsenzualno oh-in-sploh-fejst-fant Matej Tonin, ki se je tudi najbolj izpostavil pri vlaganju zapravljivih amandmajev) ta hip utegnila predstavljati kakšno bistveno razliko v primerjavi z bolj neposredno antipatičnimi figurami iz SDS. Če izbiramo z izbiro in ne z izločanjem, so Ljudmila Novak, Matej Tonin in Jožef Horvat ta hip vredni prav toliko kot Janez Janša, Romana Tomc in Vinko Gorenak – torej nič.

A brez skrbi, to še ni vse – državljanom z desnice se ponuja še ena opcija politične participacije, namreč vključitev v Civilno družbo za pravično Slovenijo, ki jo uteleša nekdanji direktor TV Slovenija Jože Možina. Jože Možina je globoko verna figura z maziljenim glasom, obsijana s svetlim zgledom Pedra Opeke, torej kot nalašč, da na desnici nastopi kot konkurent estetsko prijetnejše Nove Slovenije. A če ste si prejšnji teden ogledali njegov nastop v oddaji Odkrito, ste lahko v podobi strpnega kristjana (spet) zaznali vse kaj drugega.

Možina tako kot Janša meni, da je kriza, ki je v svojem bistvenem delu opredeljena kot kriza vrednot, v zadnji instanci posledica »energije nepokopanih trupel«. Tako kot Janša se je zmožen takoj v naslednjem trenutku – kot da ne bi govoril o nadvse tragični stvari – spustiti v besedni spopad in se veselo muzati ob svojem sofističnem zmagoslavju. In ne nazadnje, tako kot Janša tudi Možina sovraži vsako obliko civilne družbe, ki ni njegova – a z dodatkom. »A veste, da sem šel celo dvakrat pogledat to slovensko vstajo v Ljubljani, dvakrat ali trikrat, in je bilo zelo zanimivo, tudi poučno zame,« začne. Oh, poglejte, povedal bo nekaj spravljivega, a po kratkem suspenzu nadaljuje: »Bilo je veliko nasilja, ki je bilo popolnoma nesimpatično, bilo je tudi veliko alkohola, ampak se kamere niso spustile nekoliko nižje, da bi ta alkohol videle...«

Torej, ljudje na desnici, ki pijete pivo in cviček, pa tudi tisti, ki pijete vročo čokolado in jeste tortice, pomislite malo. Se vam resnično zdi, da potrebujemo takšno civilno družbo? Se vam resnično zdi, da potrebujemo Janšo v talarju? Bi ne bil čas, da bi vsaj vi zaostrili kriterije in od politikov zahtevali inteligentno soočenje s situacijo? Morda se nekoč dejansko srečamo – konec koncev je prav desnica tista, ki že dolgo pridiga o tem, da je resnica ena sama.