Po desetih festivalskih dneh, ki so jih poleg številnih predstav tekmovalnega, spremljevalnega in mednarodnega programa zapolnjevali tudi drugi dogodki, kot so strokovni pogovori, simpoziji, razstave in okrogle mize, se je sinoči spustila zavesa nad 48. festivalom Borštnikovo srečanje. Finale v veliki dvorani SNG Maribor, ki ga je navdahnjeno povezoval Gašper Tič, je bil v znamenju podelitve festivalskih nagrad in Borštnikovega prstana, najvišjega igralskega priznanja za življenjsko delo, igralki Olgi Kacjan, ki ji ga je prisodila žirija v sestavi Silva Čušin, Jernej Lorenci, Dušan Mlakar, Ivo Svetina in Alja Predan. »Nepopisno sem počaščena. Ker sem prva iz Slovenskega mladinskega gledališča, ki ima čast prejeti to priznanje, upam, da sem prebila led,« je dejala Kacjanova pred podelitvijo. Z veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev je strokovna žirija festivala okronala Ponorelo lokomotivo Stanislawa I. Witkiewicza, ki jo je v SNG Drama Ljubljana zrežiral Jernej Lorenci.
Lepo razporejene nagrade
Strokovna žirija, ki so jo sestavljali teoretičarka Barbara Orel (predsednica), dramaturginja Tea Rogelj, publicistka in kritičarka Petra Vidali, teatrolog Jasen Boko iz Hrvaške ter teatrolog Tomasz Kubikowski iz Poljske, je dobitnike nagrad izbirala med desetimi predstavami tekmovalnega programa, ki ga je oblikoval selektor Primož Jesenko, in – kot omenjeno zgoraj – za najboljšo festivalsko uprizoritev v celoti razglasila Ponorelo lokomotivo v Lorencijevi režiji; po mnenju žirije gre pri predstavi za izjemen ustvarjalni dosežek, v katerem »vsi gledališki elementi 'igrajo' skupaj in tako v gledalcu puščajo močan, globok in pomemben pečat«. Nagrado za režijo so namenili Mateji Koležnik za režijo uprizoritve John Gabriel Borkman v izvedbi Drame SNG Maribor, kjer »vsak segment produkcije, od premične scenografije do filmskega kadriranja prizorov in izčiščene igre, izraža natančno premišljen režijski pristop, dodelan v vseh podrobnostih izvedbe«, kot je zapisala žirija.
Letos so podelili kar štiri igralske nagrade. Nataša Barbara Gračner jo je prejela za vlogo Matere v uprizoritvi Mati Bertolta Brechta v režiji Sebastijana Horvata in izvedbi SNG Drama Ljubljana, v kateri se je po besedah žirije izkazala kot »igralka minimalistične igre, ki zna na odru zgolj tiho sedeti in na videz ničesar početi, a to napravi s takšno notranjo silovitostjo, da je atmosfera ves čas naelektrena«; Polona Juh jo je dobila za vlogo Ofelije v Shakespearovem Hamletu, ki ga je v SNG Drama Ljubljana zrežiral Eduard Miler, v kateri »črpa Ofelijino blaznost iz občutka determiniranosti, nepremakljivosti vloge, ki ji je namenjena, hkrati pa iz pretanjenega, občutljivega zaznavanja sveta in odnosov«; Nataša Matjašec Rošker jo je dobila za vlogo Elle Rentheim v uprizoritvi John Gabriel Borkman, kjer ponudi »popolno podobo lomljivega, steklenega obupa«, za naslovno vlogo v isti predstavi mariborske Drame pa je bil nagrajen tudi Igor Samobor, ki kot John Gabriel Borkman oblikuje »klinični portret osebe, ki v odsotnosti moralnih standardov in empatije ne more razumeti človeških razsežnosti tragedije«, niti tuje niti lastne. Nagrado za mlado igralko je prejela Tina Gunzek za vlogo Dekleta v uprizoritvi Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja v izvedbi SSG Trst, v kateri je »pokazala izjemno igralsko občutljivost«.
Festival tudi letos uspešen
Predstava Vaje za tesnobo, ki jo je zrežiral Jaka Andrej Vojevec, je zaradi »izjemne umetniške usklajenosti vseh elementov uprizoritve« prejela tudi posebno nagrado za kolektivno stvaritev po presoji žirije, nagrado za scenografijo sta prejela Numen in Ivana Radenović za scenografiji v uprizoritvah Črna žival žalost v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega (režija Ivica Buljan) in Mojster in Margareta v izvedbi Drame SNG Maribor (režija Janusz Kica), nagrado za glasbo pa je dobil Branko Rožman za glasbo v Ponoreli lokomotivi. Nagrado za prevod je dobil Srečko Fišer za sveže, »prizemljeno in jedrnato« poslovenjenje Shakespearovega Hamleta; nagrajena je bila tudi Marinka Poštrak za umetniško vodstvo uprizoritve 25.671 v režiji Oliverja Frljića in izvedbi Prešernovega gledališča Kranj, provokativne in angažirane predstave, ki pa je po mnenju žirije »logično nadaljevanje dolgoletne premišljene repertoarne politike«. Prav projektu 25.671 je svojo – zdaj že tradicionalno – nagrado za najboljšo uprizoritev v minuli sezoni podelilo tudi Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.
»Festival je bil nadvse uspešen, o čemer pričajo tudi številke,« je bila včeraj zadovoljna umetniška direktorica FBS Alja Predan. »Ker pa so te lahko nekoliko suhoparne, mislim, da nemara še več od golih podatkov o letošnjem festivalu pove neka anekdota: pred dnevi sem se pomenkovala s starejšim mariborskim igralcem, ki mi je dejal, da je Borštnikovo srečanje tokrat res nekaj posebnega. Seveda sem bila radovedna, zakaj tako misli, in povedal mi je, da je pri sprehodu čez park slišal skupino klošarjev, kako se pogovarjajo: 'Le zakaj v našem teatru vse večere igrajo nekakšnega Borštnika? Zdaj je vendar pravi čas za Cankarja, njega bi morali uprizarjati!' Mislim, da je ta prigoda znamenje, da smo kot festival segli do marsikaterega srca.« kul