Denar je prihajal in odhajal
Podjetje Reparo je namreč načrtovalo, da bo prostore po končani gradnji prodalo zobozdravnikom, zdravnikom in drugim zasebnikom z zdravstveno dejavnostjo, vendar se je zgodba končala s stečajem in ogromnimi dolgovi. Upniki so v stečajnem postopku podjetja Reparo prijavili skoraj 16 milijonov evrov terjatev, vendar jih je stečajni upravitelj priznal samo nekaj več kot 9 milijonov. Včeraj nam je povedal, da bosta iz stečajne mase poplačani samo Banka Celje in Hypo Alpe-Adria Bank Slovenija, pa še ti ne v celoti.
Medicinski center Glazija stoji na Ljubljanski cesti tik pred vhodom v mestno središče in je v četrti gradbeni fazi. Lastnik in takratni direktor podjetja Reparo Boštjan Brenčič je aprila 2010 ob začetku gradnje velikopotezno napovedoval, da bo objekt, ki se razteza na kar 3500 kvadratnih metrih, končan v šestnajstih mesecih, vendar se mu načrt ni izšel, čeprav si je denar izposojal na različnih koncih in krajih ter je tako s sumljivimi posojilnimi pogodbami lani pritegnil tudi pozornost celjskih kriminalistov. Podjetje CM Celje, ki je bilo pred propadom oziroma stečajem izvajalec del, je Reparu »posodilo« skoraj pol milijona evrov, lastniku Brenčiču pa 1,2 milijona evrov, in to kljub temu, da je imel Reparo že konec leta 2011 kar 46 milijonov evrov negativnega kapitala. CM Celje je posojilo sicer zavaroval s hipoteko nad objektom, vendar se je kasneje izkazalo, da je bila to za gradbeno podjetje zelo slaba poteza, ker je bila kot prvi hipotekarni upnik vpisana Hypo Alpe-Adria Bank Slovenija, ki je v projekt vložila več kot 8 milijonov evrov in bo imela pri poplačilu terjatev prednost pred drugimi.
Končno nekdo dvignil roko
Sicer pa se je v stečajnem postopku razkrilo, da je Boštjan Brenčič s posojanjem denarja oziroma dajanjem posojil, ki jih ni bilo mogoče izterjati, podjetje spravil v bankrot. Stečajni upravitelj je letošnjo pomlad upnike obvestil, da lahko založijo denar za stroške sodnih postopkov, povezanih z ugotovitvijo neobstoja terjatve oziroma ločitvene pravice. Nihče od upnikov se ni odzval, saj so očitno vsi po vrsti presodili, da bi tudi v primeru zmage na sodišču ostali praznih rok in da se jim torej ne splača pravdati, ker tam, kjer ni nič, tudi nič ne moreš vzeti.
Kontarščak je zemljišče z objektom poskušal prodati že na prvi javni dražbi junija letos, vendar ni bilo nobenega kupca. Izklicna cena je bila takrat nekaj več kot 5,7 milijona evrov. V sredo je v prostorih svoje pisarne v Mariboru izvedel drugo javno dražbo z zniževanjem izklicne cene. To pomeni, da je med dražbo ceno zniževal za 10.000 evrov toliko časa, da je predstavnik podjetja, ki je plačalo varščino, dvignil roko. Kupec mora s stečajnim upraviteljem pogodbo podpisati najkasneje v treh dneh po dražbi, celotno kupnino pa plačati v roku treh mesecev. Ime podjetja in višino kupnine bo stečajni upravitelj razkril šele v svojem rednem poročilu sodišču, ki bo po njegovih besedah na straneh Ajpesa objavljeno še ta teden. mg