Ste pred prihodom v Slovenijo sploh vedeli, kam prihajate?

Seveda, pa ne le to, tu sem bil že nekajkrat prej. Rodil sem se leta 1966 in kot otrok sem živel na Dunaju, kjer so delali moji starši. Ko sem bil star devet let, smo obiskali tudi Ljubljano. Ponovno sem jo obiskal, ko sem dobil zaposlitev pri Sumitomu; leta 1993 smo ustanovili Summit motors, sedem let kasneje sem bil tu, ko smo ustanovili Summit leasing, naključje pa je hotelo, da sem zdaj tudi predsednik skupine Summit Slovenija. Lahko bi se torej reklo, da imam s Slovenijo kar nekaj izkušenj.

Na omenjenem delovnem mestu ste že skoraj pet mesecev. Kakšne vtise ste zbrali v tem času?

Podjetje ima že kar bogato zgodovino, po zaslugi mojih predhodnikov, mislim, da jih je bilo šest, in vseh mojih zdajšnjih sodelavcev pa sem prišel v urejeno okolje, s katerim sem zelo zadovoljen. Ponavadi je mandat dolg tri do štiri leta in menim, da bom v tem času precej užival.

Kaj lahko s svojega stališča poveste o delovnih navadah Slovencev?

So precej delavni, opravijo veliko nadur, veliko jih dela tudi ob koncih tedna. Nimam nikakršnih težav, z njimi sem zadovoljen.

Sprašujem zato, ker imamo o Japoncih včasih občutek, da delajo 24 ur na dan, 7 dni na teden. Bo to držalo?

To je zelo odvisno od posla, s katerim se posameznik ukvarja. Če je kdo vpleten v kakšne tržne izmenjave, se mora prilagajati tudi časovni razdalji med Japonsko in preostalim svetom in tako dejansko nima pravega urnika ter je tako rekoč vseskozi v službi. Rekel bi, da smo zelo delavni, časovno pa je marsikaj odvisno od narave dela.

Za vas pravijo, da ste deloholik. Pa to drži le za slovenske standarde?

Mogoče sem pa res malo deloholika. (smeh) Da, bi kar rekel, da sem deloholik. Pa ne samo za slovenske, tudi za japonske standarde.

Kaj to pomeni, recimo v časovnih okvirih?

To pomeni, da sem na Japonskem sicer delo začenjal malo kasneje, okoli devetih zjutraj, pa delal do devetih, desetih zvečer, kdaj tudi še kaj dlje. Tu pa začnem prej, ob osmih zjutraj, in delam do večera, recimo do sedmih zvečer. V času, ko imamo gnečo, kot je na primer te dni, pa tudi dlje, do devetih, desetih.

Verjetno isto pričakujete tudi od zaposlenih. Ali menite, da imate sami višja pričakovanja, kot bi jih imel na vašem mestu kakšen Slovenec?

Zagotovo bo držalo, da imamo Japonci, sploh na takšnih položajih, vselej visoka pričakovanja. Rekel bom tako: od zaposlenih pričakujem, da opravijo svoje delo. Sicer pa je tako, da se delo od države do države pač razlikuje. V prvi vrsti si tako vselej želim spoznati okolje, v katerem delujem, želim si spoznati kulturo, navade in podobno. Povsem jasno mi je, da Slovencu ne morem vsiliti japonskega načina dela in razmišljanja. Predvsem na začetku sta komunikacija in spoznavanje zaposlenih izrednega pomena. Lokalnim značilnostim pa nato skušam dodati in v njih vključiti čim več »japonskega«, tako da ustvarimo pravo mešanico, s katero smo vsi zadovoljni.

Kje vse ste doslej že delali?

Pri Sumitomu sem že več kot 20 let, vselej v tistem delu korporacije, ki se ukvarja z avtomobili. Prvih deset let sem se ukvarjal z izvozom, ko smo ustanovili nekaj hčerinskih podjetij, med drugim na Češkem, pa sem bil tam vodja znamke Nissan, pri čemer je bila služba podobna zdajšnji. V Jordaniji sem deloval v podjetju za financiranje nakupov avtomobilov, kar je nekaj podobnega, kot je tukaj Summit leasing.

Kakšna se vam zdita standard in kakovost življenja v Sloveniji?

Ne bi rekel, da je standard kaj nižji kot na primer na Japonskem, rekel bi, da je drugačen. Na Japonskem je vse tako zelo stisnjeno skupaj, predvsem v mestih je vselej gneča in ogromno ljudi, pa tudi podnebje je v Sloveniji precej prijaznejše, manj je vlage... Sam sem ob tem tako in tako veliko časa preživel v tujini in v Sloveniji mi je zelo všeč.

Koliko imate dopusta in koliko bi ga imeli na enakem položaju na Japonskem?

Približno enako: v enem letu imam 14, 15 dni dopusta, enako bi bilo tudi na Japonskem, razlika je le ta, da si ga tam ne bi mogel toliko privoščiti, morda največ en teden. Toliko sem si ga tukaj že privoščil, zagotovo pa si ga bomo z družino tudi pozimi.

Omenili ste družino. Imate ženo in dve šoloobvezni hčerki – je japonski družini težko vzgajati dva otroka v državi s povsem drugačnimi običaji in kulturo?

Meni je verjetno lažje, ker sem imel kot otrok tudi sam izkušnje s tem, ko sem pet let živel na Dunaju in odraščal v tujem okolju. A imel sem se dobro in bil za to staršem vselej hvaležen. Upam, da vse skupaj podobno doživljata tudi moja otroka, ki sta bila z menoj že v Jordaniji in sta tudi zdaj v Sloveniji. Mislim, da jim je všeč.

Kaj japonskega v Sloveniji najbolj pogrešate?

(dolg razmislek) Rekel bi, da še najbolj japonski jezik in Japonce same. Tu jih namreč živi zelo malo. Po drugi strani pa so zaradi tega odnosi v družini tesnejši, bolj smo povezani, otroka pa imata možnost spoznati vrstnike različnih narodnosti in se z njimi družiti.

Pa hrana? Mimogrede, vam je všeč slovenska kuhinja?

Rekel bi, da mi je hrana v Sloveniji všeč. Za zdaj sem okušal bolj mednarodne jedi, zdi se mi, da pojeste veliko rib, ki so Japoncem zelo blizu. Doma pa pripravimo tudi kakšne japonske jedi, tudi nekaj japonskih restavracij je pri vas, tako da ne bi rekel, da kaj posebej pogrešam japonsko kuhinjo.

Kolikokrat ste med službovanjem v Sloveniji potovali na Japonsko oziroma to nameravate?

Enkrat, morda dvakrat na leto, pa še to poslovno. Japonska je daleč in zato bomo tudi počitnice z družino raje preživeli kje v Sloveniji ali v Evropi.

Kateri avto vozite?

Vozim forda mondea in z njim sem precej zadovoljen. Nimam pa posebnih želja. Preizkusil sem že veliko avtomobilov, tu v Sloveniji kar nekaj fordov in so zelo prijetni avtomobili.

Kateri avto pa je trenutno najboljši na svetu?

Ford, kaj pa drugega! (smeh)

Zadnji vprašanji se seveda navezujeta na to, da je Summit v Sloveniji zastopnik za vozila znamke Ford, zanima pa me, kako se počuti Japonec, človek iz države z dolgo, bogato in slavno zgodovino na področju avtomobilske industrije, ko se ukvarja z zastopstvom za Fordove avtomobile?

Tega ne gledam tako. Sam namreč ne prihajam iz avtomobilske industrije, sem predstavnik trgovskega podjetja, ki v Sloveniji prodaja forde, in moja naloga je pač prodati določen izdelek, v tem primeru Fordova vozila. S tega vidika nimam nobenih »čustvenih težav«. Če bi prodajali japonske avtomobile, bi se pač potrudil, da bi prodali čim več japonskih avtomobilov, zdaj pa se trudim prodati čim več fordov.

Mimogrede, kaj se je zgodilo z Volvom, zakaj jih pri Summitu ne prodajate več?

Ocenili smo, da je v Ljubljani že dovolj ponudnikov teh avtomobilov, zato se je moj predhodnik odločil, da se osredotočimo na ponudbo servisnih storitev Volvovih avtomobilov, prodajamo pa jih ne več, saj imamo že dovolj vozil drugih znamk (poleg Forda še Land Rover in Jaguar, op. p.).

Skupina Summit Slovenija v teh dneh praznuje 20 let delovanja v Sloveniji. Kako uspešna so bila ta leta?

Morda se bo komu zdelo malo, a mi smo na ta dosežek ponosni, saj smo vseskozi beležili stabilno rast in bili uspešni. Za to gre zahvala vsem mojim predhodnikom in vsem zaposlenim, moja naloga pa je to nadaljevati.

Bo pa verjetno težko, saj krizi pri nas ni videti konca. Kako pomemben je za ogromno korporacijo, kakršna je Sumitomo, tako majhen trg, kot je slovenski, in kako težko je dandanes tu prodati avto?

Že mogoče, da je slovenski trg majhen, a v njem še vedno vidimo potencial in še vedno se nam vse skupaj izplača. Menim, da se odpira še kar nekaj možnosti, tudi na področju financiranja, Summit leasing je na primer že eden največjih ponudnikov na svojem področju v Sloveniji. Se je pa trg resnično skrčil in časi niso lahki, a naredili bomo vse, da naša tri podjetja nadaljujejo pozitivno poslovanje.

Ali sami občutite, da je Slovenija v krizi, čutite pesimizem pri ljudeh?

Niti ne preveč, morda se čuti le, da so ljudje zaskrbljeni glede prihodnosti. Sam pa ne želim biti preveč pesimističen in prepričan sem, da je v takšnih trenutkih potreben optimizem.

Pri korporaciji Sumitomo ste zaposleni 23 let. Ste v tem času pomislili, da bi odšli kam drugam, ali je na Japonskem običaj, da so ljudje vso kariero zvesti enemu podjetju?

Rekel bi, da je to precej značilno za našo generacijo in tudi starejše, dandanes pa se je to že precej spremenilo. Razlog, da sem sam zvest istemu podjetju, pa je, da sem dal tu skozi že kar nekaj različnih ciklov, ki so mi vselej ponujali nove izzive in so si bili med seboj precej različni. Nikdar se nisem čutil omejenega in vedno sem bil izredno motiviran. Tudi slovenska izkušnja mi predstavlja ogromen izziv.

Morda je še malce zgodaj, pa vendar: že veste, kakšen bo vaš naslednji korak?

Ne vem, morda se bom vrnil na Japonsko, nato pa zagotovo še kdaj delal kje drugje v tujini. Eden izmed razlogov, da sem se priključil korporaciji Sumitomo, je namreč prav ta, da lahko delam v tujini. To je bila moja želja in morda je nanjo vplivala prav izkušnja iz otroštva. V vsakem primeru si želim videti še več sveta, nikakor si ne predstavljam, da bi se po slovenski izkušnji vrnil na Japonsko in tam ostal do pokoja.