Vedno iščemo zgornje meje možnega

Ko stojiš na startu, seveda misliš le na dirko in na nič drugega. Imam neki cilj, ki se mi skozi možgane vleče celo sezono. Dirkač lahko že kaj kmalu začuti, ali se bo to sezono kolikor toliko konkurenčno boril za naslov prvaka ali ne. Svetovno prvenstvo ima na koncu dneva seveda večjo težo kot posamezna zmaga, a zmagati na dirki in proslavljati tisti trenutek na stezi, to je nekaj enkratnega. Naslova prvaka ne moreš osvojiti le na eni dirki, zmago pa. Lahko imaš slab dan in recimo s sedmim mestom še vedno postaneš prvak. Uspeh ob tem ne more biti tako sladek, kot če zmagaš, to sem mislil.

Seveda, a takrat je bilo presneto težko. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem vse skupaj zares dojel. Ko postaneš prvak, je, kot da bi se zaletel v zid: nenadoma je vsega konec, zadane te z vso silo in nenadoma ti z ramen pade ogromno breme.

Na prvem testiranju dirkalnika formule 1 sem se res skoraj podelal v hlače, tako strašljivo je bilo, tako novo zame. Zdaj ne bi mogel govoriti o strahu, kajti občutki in tudi pričakovanja so po vseh teh letih drugačni kot prvi dan. Ko sedaj sedem v dirkalnik, vem, kaj me čaka, vem, kaj zmore tehnika in kaj jaz, vem, kako hitro lahko speljem določen ovinek. Vse je postalo bolj preračunano, že skoraj rutina, a povsem brez skrbi nikoli ne sedem v dirkalnik. To lahko imenujete skrb, koncentracija, neke vrste spoštovanje do dirkalnika in tekmecev, kakor koli želite. A so ovinki, kot na primer prvi sektor v Suzuki, ko moraš res premagati samega sebe in se spraviti v neko stanje, da greš lahko malce dlje. Če se vse izide dobro, je občutek lep. Vedno pa smo v dirkanju zato, da iščemo zgornje meje možnega.

Ne vem, za to bi morali vprašati druge. V osnovi potrebuješ dirkalnik, ki ti res leži, da lahko zmaguješ na dirkah. A vseeno se za tem skriva še veliko več, saj ti mora ustrezati cel paket, od tehnike do ljudi v ekipi, s katerimi delaš. V prvi polovici sezone smo bili zelo dobri v razumevanju dirkalnika in smo lahko hitro reagirali in iskali nove nastavitve. V nadaljevanju smo postali le še bolj osredotočeni, vsak dan je bil dirkalnik boljši. Na koncu o vsem odločajo na videz nepomembne podrobnosti.

Seveda ni prijetno, če te za zmago nagradijo z žvižgi. Sicer nisem na stezi zato, da bi me imeli ljudje radi, je pa bolj prijetno, če dobiš pozitivne odzive na rezultate. Če jih od stotih navijačev deset žvižga, se jih 90 veseli s teboj. A vsi seveda govorijo o tistih desetih. Če imaš sam pri sebi urejene stvari, potem te to ne more prizadeti. Vem, kaj sem moral narediti in koliko vložiti v zmago, to mi največ pomeni, tisti žvižgi me niso prizadeli. Po svoje jih razumem, ali so navijači druge ekipe ali pa ne vidijo radi, da vedno znova zmaguje en in isti dirkač. A vseeno je potrebno vedeti, kako je ta dirkač odpeljal dirko, na kateri je zmagal. Če bi recimo na naslednjih 30 dirkah zmagoval Fernando Alonso, bi se tudi našli navijači v Red Bullovih majicah, ki bi žvižgali.

Res ne vem, vsekakor ne kupujem torbic, ker se bojim, da bi kupil napačno. Šalo na stran, ne kupujem dragih stvari samo zato, ker so drage. Rad si privoščim kakšno orodje, nekaj, s čimer lahko sam delam. Recimo, moj zadnji nakup je bila verižna žaga za les. Ni bila draga, a te se v tem trenutku spomnim. O denarju pa tudi ne bi vedel. Če bi 26-letnika vprašali, koliko denarja ima, verjetno ne bi dobili iskrenega odgovora. Lahko si približno predstavljam, a lahko rečem le, da sem zadovoljen s tem, kar imam in da sem zadovoljen v razmerah, v katerih sem. Ker je pred menoj še kar nekaj aktivnih let, upam, da bodo tako uspešna kot nekaj zadnjih let moje kariere.