Vedno nova razkritja o početju ameriške Nacionalne varnostne agencije (NSA), ki jih prinašajo dokumenti Edwarda Snowdna, so v tem smislu dobrodošlo razgaljenje početja tudi zato, ker termine prijateljstva in zavezništva postavljajo na bolj trdna tla in realnost naredijo bolj transparentno. ZDA in Evropa imajo veliko zgodovinskih, kulturnih, gospodarskih, civilizacijskih in drugih vzporednic, iz katerih se je razvil termin transatlantskega zavezništva. Vendar slednje ne pomeni, da je to zavezništvo imuno za dejavnosti obveščevalnih služb. Razumevanje transatlantskega partnerstva, kakor se predstavlja javnosti (v resnici gre obenem za precej tekmovalen odnos), ne gre skupaj s početjem, ki ga razkriva Snowden. Evropska javnost je bila upravičeno kritična ob razkritjih, da NSA kopiči velikanske baze podatkov o običajnih komunikacijah. In če se je sprva zdelo, da vsaj del evropske politike kritizira ZDA, ker to mora storiti, je zdaj Guardian razkril, da je NSA neposredno prisluškovala najmanj 35 svetovnim voditeljem, med njimi očitno nemški kanclerki Angeli Merkel. To pa je politične voditelje postavilo v položaj, da so afero neposredno občutili na lastni koži, ker je okrnjena njihova intima.

Burne reakcije v evropskih prestolnicah, kamor morajo zdaj hoditi ameriški veleposlaniki, so zato še bolj razumljive in verjetno še bolj pristne. Prvi odzivi nanje pa so zanimivi. Francija in Nemčija zdaj želita do konca leta skleniti sporazum oziroma nekakšen memorandum o razumevanju z ZDA, ki naj bi, sodeč po prvih napovedih, opredelil pravila vohunjenja. Res je, da najmanj en podoben sporazum obstaja – gre za tako imenovano skupino petih očes, v kateri so ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. Sporazum govori o sodelovanju na področju signalne obveščevalne dejavnosti, v okviru katerega je nastal tudi razvpiti sistem Echelon za prestrezanje spletne in telefonske komunikacije. Francija in Nemčija naj bi imeli v mislih mogoč pristop k sporazumu. Vendar ker je za obveščevalno sodelovanje nujno zaupanje med državami in zaupanje v varnost podatkov, se zdi trenutek neposrečen. Poleg tega je vohunjenje med državami načeloma že nedovoljena dejavnost – kadar tujega diplomata ujamejo, da vohuni, sledita izgon iz države in poslabšanje odnosov (kaj več pa ne, ker nobena država ne ve, kdaj bodo ujeli njenega vohuna). Takšen sporazum bi torej moral določiti sankcije za zbiranje podatkov mimo strogih omejitev in posebej za zbiranje podatkov o »navadnih ljudeh«. To bi bil korak v pravo smer, veliko vprašanje pa je, ali in kako ga je mogoče doseči. Drugo veliko vprašanje je, kako se bo vedelo, da se sporazum spoštuje, če je vohunjenje v svoji osnovi tajno. Morda bi odgovor nekoč dal le kak novi Edward Snowden.