Povsem blizu kraja diktatorjeve smrti je v letih po združitvi obeh Nemčij na Potsdamer Platzu tudi zraslo eno najsodobnejših evropskih velemestnih središč, spojilo desetletja razdeljeni vzhodni in zahodni del mesta in z nebotičniki iz stekla, jekla in betona ustvarilo sodobno srce mesta za 21. stoletje. Na Potsdamer Platz se je že pred leti preselil tudi prestižni filmski festival Berlinale, tam se v magičnem ambientu v drobovje zemlje spušča filmski muzej, v katerem je poseben razdelek posvečen Marlene Dietrich, eni največjih ikon nemškega, ameriškega in svetovnega filma; ampak, bolj kot po filmih je danes v množični kulturi verjetno znana po pesmi iz časov druge svetovne vojne, Lili Marleen. S svojim glasom padajočega jesenskega listja v otožen snop svetlobe okrog ulične svetilke jo je v slovenščino prepesnil in jo všil na vlažne stene srčnih prekatov naš Vlado Kreslin.

Nič manj kot Dietrichova ni z Lili Marleen povezana Hanna Schygulla, ženska, brez katere si ne moremo zamisliti filmov Fassbinderja, med katerimi se je vsaj televizijskim gledalcem najbolj vtisnila v spomin nadaljevanka Berlin-Alexanderplatz. Fassbinder je s svojo divjo, neposredno energijo in ranljivo senzibilnostjo v nemški film vtihotapil tradicijo velike nemške (čeprav radikalno posodobljene in trde) romantične kulture. V nizu dvanajstih let sta skupaj z njegovo muzo Schygullo zarisala nov horizont nad pokrajino nemškega filma; zadnji film, ki sta ga skupaj posnela pred Fassbinderjevo prezgodnjo smrtjo, je bil leta 1981 Lili Marleen.

Leta 1981 je bil Berlin še ranjeno, razdeljeno mesto. Danes je močna prestolnica, evropski multikulti laboratorij, v katerem na eni strani posledično dijaki povprečno dosegajo najslabše rezultate v nemškem izobraževalnem sistemu, na prestižnih ali turistično pretočnih ulicah pa pod okriljem organiziranih multikulti kriminalnih združb že ob prvem mraku pohaja na desetine prostitutk različnih ras in narodnosti. Po drugi strani je Berlin že več kot dvajset let ponovno scela mesto odprte kulture, kakršno je bilo v času Weimarske republike do vzpona nacizma in Hitlerjevega prevzema oblasti leta 1933, ko so se vanj pred purizmom in vsakovrstnimi ožinami domačih okolij zatekali veliki in manj veliki evropski avtorji, umetniki in boemi od Becketta naprej in navzdol. Wendersovo s potmi angelov prepredeno nebo nad Berlinom, tla mesta in kar je med njima so tudi danes še vedno nekaj najboljšega, kar lahko ponudi evropska kultura. In ta lahko ponuja in konzumira zelo različne stvari.

Recimo, v dneh, ko v berlinski Ritz Charlton pompozno pred večstoglavo množico oboževalcev paradira Lady Gaga, na policah knjigarne na Savigny Platzu diskretno leži avtobiografija Hanne Schygulla. Njen naslov: Zbudi se in sanjaj. Igralka se je pri sedemdesetih letih odločila, da zgodbe njenega življenja ne bodo zaznamovale samo podobe na filmu, ampak jo bodo povzele tudi njene besede. Neposredne, občutene, poetične. V knjigi piše seveda tudi o Lili Marleen, o prijateljstvu in sodelovanju s Fassbinderjem, o zgodnjem otroštvu v Katovicah in kasnejšem v Nemčiji, o karieri velike evropske filmske zvezde, ki je delala z režiserji od Godarda, Wajde in Ferrerija do Akina in Sokurova; pa s ponosom o tem, kako je veliki Gabriel Garcia Marquez napisal dve vlogi povsem zanjo. Pripoveduje predvsem o času od šestdesetih let naprej, ko je bil za nekaj generacij Evropejcev stari kontinent dober, odprt, vsaj v njegovem osrednjem delu svoboden dom. Ko je kazalo, da je iz evropske kulture dokončno izginila dediščina poškodovanih avtokratov, kot je bil Hitler, »brat, kakršnega se sramujemo«, kot je o njem pred vojno zapisal Thomas Mann.

Je ta čas v svoji širini dokončno minil? So mogoče prizori iz Schygulline Zbudi se in sanjaj le labodji spev pred zatonom neke raznovrstne, odprte kulture, kakršne kmalu ne bo več? Ker se Evropa sama odpoveduje bogastvu različnih kultur, jezikov, mentalitet, življenjskih in vedenjskih stilov, ker njeni birokrati ne razumejo, da se lahko evropska kultura napaja samo iz takšnih vsestranskih različnosti in jo vsakršno avtokratsko zoževanje lahko pripelje samo do slepe ulice, v kateri je pod Hitlerjem, Stalinom ali Mussolinijem že bila. Ne vodijo na trdih tleh v to smer tudi poteze finančnih inštitucij, njihovih komisarjev in celih vlad, ne počne tega iz zraka po satelitih in bog ve kakšnih posrednikih veliki ameriški brat, ki lahko vsakega od nas, tudi in celo nemško predsednico, gleda in posluša, kadar se mu zljubi. Smo za kratkovidne evropske finančnike kaj več kot strošek ali profit in v očeh ameriških vsevidnih vohunskih in vojaških analitikov kaj bistveno drugačni, kot so bili za njihove prednike staroselci Severne Amerike; zgolj plemena, ki izumirajo? Bo ob pomoči malih evropskih bratov ameriškim velikim bratom čez nekaj generacij od kultur evropskih narodov ostalo kaj več, kot je danes po muzejih in rezervatih ostalo od številnih bogatih kultur ameriških Indijancev? In bo vsakršno pisanje o evropski kulturi le še nostalgičen spomin?