Začnimo pri cliu. Uspešnež je na najboljši poti, da preseže sloves predhodnih modelov, kar je vse prej kot lahka naloga, a z zanimivim dizajnom in še bolj zanimivo tehniko mu to dobro uspeva. V prvi vrsti seveda kratica GT ne pomeni nikakršne večje »športnosti« v smislu konjičev ali milimetrov, pač pa dejstvo, da je bolj športno olepšan, ima športne sedeže, da sedi na cesti nekoliko bolj samozavestno, in to kljub dejstvu, da dobre štiri metre dolg avto poganja 1,2-litrski turbobencinski motor s 120 konjiči (88 kW). Avtomobila torej ne razganja od moči, a se zna oddolžiti za zaupano mu nalogo. Peugeot 208 pa je avto iz malce drugačnega testa. Še bolj uporaben v vsakodnevnih opravkih in še bolj poskočen, do česar mu pomaga 1,6-litrski bencinski motor s turbopuhalom in lepo živahnimi 156 konji (115 kW). To je več kot dobra zaloga, ki tistega, ki dela zadevo na pol, premakne še korak bližje k tistemu, kar ni več na pol.

Vsakdo, ki se bo lotil tega clia, se bo moral zavedati, da oblika in okolje obljubljata več, kot potem ponudi tehnika, da ne sedi v športnem avtomobilu, ampak v polovičarju, ki se na daleč spogleduje s športnostjo, a ne razočara. Pri peugeotu pa je ravno obrnjeno: voznik ne pričakuje preveč, le lepotne dodatke in ozaljšano notranjost, zahvaljujoč paketu opreme XY, a dobi precej več, kot avto obljublja. Sicer nekaj časa traja, da se voznik navadi drugačno nameščene armaturne plošče (ob klasičnem sedenju volanski obroč lepo pokrije ravno merilnike), a kdor ima raje nekoliko nižje nameščen volan, bo hitro »spregledal«. Peugeotova filozofija oblikovanja zahteva pač nekaj privajanja. To v cliu ni potrebno, saj se nanj voznik takoj navadi, s svojim polovičarstvom pa hitro opravi tudi na račun samodejnega menjalnika EDC. Kdor ga enkrat preskusi in spozna njegove prednosti, ne želi več drugega. Svoje dodata še že omenjeni odzivni motor in dejstvo, da je vsej drugačnosti navkljub to še vedno 4,06 metra dolg avtomobil s petimi vrati in 300-litrskim prtljažnikom, avtomobil, ki doseže zavidljivih 199 kilometrov na uro. Mala Renaultova raketica, ob kateri se vozniku hitro na obraz prikrade nasmešek. A na vsa usta se smeji tudi vozniku peugeota. 3,96 metra dolg avtomobil, ki je sicer s to opremo na voljo le kot trivratnik, še vedno premore še večji prtljažnik (311 litrov), njegove zmogljivosti pa prepričajo na celi črti: 215 kilometrov na uro in 7,2 sekunde do 100 kilometrov na uro (clio do stotice pospeši v 9,9 sekunde) sta menda dovolj prepričljivi številki?

Živahnost je seveda tudi stvar goriva. Za oba lahko rečemo, da sta ob vsem, kar ponujata, zmerna, pri čemer je močnejši 208 porabil na testu 8,9, nekoliko šibkejši renault pa 8,3 litra bencina na 100 kilometrov. Ni veliko, a prava »šparovčka« seveda tudi nista, to navsezadnje niti nočeta biti. Prepričati pa znata tudi z drugimi podrobnostmi: clio na primer s sistemom oponašanja zvoka motorja v notranjosti, kar pa zna biti čez čas nadležno, njegov motor tako in tako sam po sebi povsem dobro prede.

To žlahtno polovičarstvo pa je tudi cenovno dosegljivo. Clio GT z bogato opremo in predvsem samodejnim menjalnikom stane 18.290 evrov, kar sicer ni malo, a če upoštevate, kaj dobite, tudi ne preveč. Peugeot XY je še za dobrih 600 evrov dražji in stane 18.951 evrov, a zato pri njem dobite res dober »kos avtomobila«, z zajetno zalogo moči in uglajenostjo ter prav tako dobro opremo (pri obeh ABS, ESP, blazine in zavese, klimatska naprava, tempomat in še mnogo drugega, predvsem veliko oblikovnih dodatkov in »okraskov«). To, da ne prvi ne drugi ne gresta do konca, pa jima lahko štejemo v velik plus.