Spomini na Tita in nekdanjo skupno državo Jugoslavijo postajajo vse močnejši, saj tisoči žalostno ugotavljajo, kako so nekoč bolje in predvsem brezskrbno živeli. Tako smo se pred dnevi zasedeli pred televizijskim ekranom in spremljali glasbeni spot, ki v nekaj minutah prikazuje reakcije (žalostnih) ljudi v dneh po 4. maju 1980, ko je umrl Tito. Dokumentarna zgodba je zgolj podlaga pesmi Lep dan za smrt, v kateri njeni avtorji Niet med drugim tudi zapojejo: »Pa tako lep dan je bil, preveč lep za smrt.«

Z njimi bi se gotovo strinjali tudi bližnji vseh 25 milijonov ljudi, ki so doslej izgubili življenje v prometnih nesrečah. Prav ste prebrali, 25 milijonov! To pa je celo več, kot je vzela življenj krvava prva svetovna vojna. Zato je težko razumeti umetnike, ki smrt praviloma upodabljajo kot okostnjaka s koso. Primernejša bi bila upodobitev škatle na štirih kolesih. Vozniško dovoljenje je pravzaprav neuradna licenca za ubijanje. In medtem ko tovrstno licenco dnevno dobivajo tisoči po vsem svetu, se na drugi strani strokovnjaki trudijo, podjetja pa vlagajo milijarde, da bi bili avtomobili varnejši. V pomoč so jim že desetletja »ljudje, ki ne dihajo«. Lutke, bolj znane kot »crash test dummy«, namreč ne poznajo strahu in bolečine, s pomočjo številnih senzorjev pa merijo učinke, ki jih imajo prometne nesreče na človeško telo. Kako smo pri tem ranljivi, bi znali gotovo povedati številni zdravniki in kirurgi, ki razmesarjena telesa na operacijskih mizah sestavljajo in jim poskušajo ohraniti življenje.

Pri trčenju zabeležijo 35.000 podatkov

Da cesta ni igrišče, je kot prva uradno zapisana žrtev prometne nesreče občutila Mary Ward, ki jo je 31. avgusta 1869 povozil avtomobil na paro. Resnična potreba po analiziranju prometnih nesreč se je pojavila v 30. letih minulega stoletja, ko so avtomobile začeli množično uporabljati. Biomehanika je bila še v povojih, zato so pri prvih testiranjih uporabljali kar – trupla. Učinke so merili tako, da so na lobanje spuščali jeklene krogle, telesa pa metali v jaške dvigal, na dnu katerih so bile jeklene plošče. Na pomoč so priskočili tudi nekateri prostovoljci. Poročnik John Paul Stapp se je tako s pomočjo raketnega motorja izstrelil s hitrostjo 1000 kilometrov na uro in nato ustavil v vsega 1,4 sekunde, univerzitetni profesor Lawrence Patrick pa je podobne teste prestal kar 400-krat, saj je meril učinke hitrega pojemka na človeško telo. Skupaj s študenti so se celo udarjali po prsih z jeklenimi nihali, po obrazu pa s kladivi in razpršenim steklom kot simulacijo implozije stekla na oknih. »Bilo je boleče,« je med drugim v spominih zapisal profesor.

A vse to ni bilo dovolj. Do leta 1964 so našteli več kot milijon smrti zaradi močnega udarca volana v prsni koš, rešitve pa niso našli. Začeli so razmišljati o lutki, ki bi merila učinke nesreče na človeško telo, in ugotovili, da podobne lutke že uporabljajo v vojaški industriji, ko testirajo sedeže pri izstrelitvi iz letala. Tako je raziskovalec Samuel W. Alderson posebej za General Motors in Ford razvil lutko VIP-50, ki pa ni zadovoljila potreb avtomobilske industrije. Leta 1971 se je zgodila revolucija – lutka hybrid 1, ki je tudi po merah spominjala na odraslega človeka. Njena nadgradnja leto dni pozneje je že merila učinke na ramena, hrbtenico in kolena, primerna pa je bila za testiranje varnostnih pasov. Leta 1976 je sledila družina: hybrid 3 (v višino je meril 1,68 metra, bila je težka 77 kilogramov) je dobil večjega brata, partnerico in celo tri otroke, ki so po merah odigrali vlogo triletnega, šestletnega in desetletnega otroka. Lutke so sicer oblečene v rumeno, s posebno barvo imajo označene glavo in kolena, pred začetkom testa kalibrirajo instrumente v glavi, z udarci v prsi in kolena pa preizkusijo, ali se sklopi pravilno upogibajo. Na vseh delih telesa je 44 podatkovnih kanalov, ki pri trčenju – v povprečju traja od 100 do 150 milisekund – zabeležijo do 35.000 podatkov, ki jih pozneje vnesejo v računalnik.

Vrednost lutke več kot 100.000 evrov

Posamezno lutko lahko večkrat uporabijo, poškodovane dele pa preprosto zamenjajo. Njena vrednost je več kot 100.000 evrov. Najnovejši lutki je ime THOR, hrbtenica še bolj spominja na človeško, senzorjev, ki so zelo občutljivi, je še več. Novost je tudi lutka, ki igra vlogo noseče ženske. Toda težave ostajajo. Vozilo se pri trku uniči in je zato uporabno le enkrat, ne glede na natančnost testiranja pa je do potankosti enaka ponovitev nemogoča. Lutka pa kljub številnim senzorjem ne pojasnjuje, kaj natančno se dogaja z mehkejšimi (notranjimi) organi, zato pri testiranjih občasno uporabljajo trupla in celo živali. Testna trčenja še vedno potekajo s pravimi avtomobili in lutkami, ki pa naj bi jih v (še nedoločeni) prihodnosti zamenjali virtualni. Reševanje usod ljudi med prometno nesrečo bo tako potekalo kar prek zaslona računalnika.