Sprva se mi je to zdelo logično, saj jih voditelji oddaje Obzorja duha ponavadi niso spraševali o neporavnanih računih mariborske nadškofije, o sumih pedofilije ali nezakonskih sinovih tega ali onega duhovnika. Igralo se je pač na domačem igrišču pred domačim občinstvom.
A s časom sta mi ravno ti dve, medsebojno neskladni podobi cerkvenih mož začeli razkrivati pravo naravo njihovega nelagodja pri soočanju z nevernim delom družbe, njihov pritajen strah pred množico, ki verske voditelje pa tudi vernike rada žali, omalovažuje in ponižuje. Bilo je nelagodje, ki sem ga še predobro poznal, da bi ga ne zmogel prepoznati tudi tam, kjer ga, priznam, nisem pričakoval.
Bilo je to namreč nelagodje drugega, drugačnega, bilo je nelagodje, ki sem ga kmalu zatem začel zaznavati tudi pri svojih vernih prijateljih, ko bi se ti znašli v družbi nevernih, nelagodje, ki izvira iz strahu pred nenaklonjeno ti večino, nelagodje, ki ga pri katolikih naša družba povečini še vedno ne želi zaznati.
A kar je še huje, v redkih primerih, ko ga morda le zazna, na površje običajno privre njeno zmotno in do marsikoga zelo krivično prepričanje, da so si katoliki za svojo namišljeno obrobnost krivi izključno sami in da so za njihovo nelagodje in občutek nepripadnosti v prvi vrsti odgovorni njihovi verski voditelji.
Nazoren primer tovrstne nestrpnosti strpnih je Jani Möderndorfer in njegov boj zoper preglasne cerkvene zvonove. Gre namreč za enega tistih liberalnih genijev, ki bi vam najverjetneje znal pojasniti razliko med pogubnim vplivom glasnosti zvonjenja ljubljanske stolnice na zdravje Ljubljančanov na eni in blagodejnim vplivom jutrišnjih ezanov iz minareta nezgrajene ljubljanske džamije na življenje naše prestolnice na drugi strani.
On je pač strpen človek in kot vidni politik vodilne leve stranke je po poklicni dolžnosti naklonjen različnim družbenim obrobnežem, zato v službi vsakodnevno zagovarja muslimane, izbrisane, istospolno usmerjene in druge predstavnike tukajšnjih manjšin. A kot pri večini pripadnikov naše uradne levice se njegova strpnost zaključi v trenutku, ko pridemo do katoliške cerkve (no, pri predsedniku DZ Janku Vebru, kot vemo, še kje drugje).
Naša uradna levica se namreč še vedno ni sposobna odpovedati dojemanju katoliške cerkve kot naravnega sovražnika in v katolikih vsaj občasno prepoznati največje manjšine v državi, ampak se s prav nasladnim veseljem ob vsaki najmanjši priložnosti spušča v ideološki boj z njihovo krovno ustanovo.
Seveda je razumljivo, da se levica in cerkev znajdeta na nasprotnih bregovih, ko gre za vprašanje pravic istospolnih družin, verouka v šolah, pravico do splava in še mnoga družbena vprašanja, a ravno zato bi se morali levi politiki vzdržati obračunavanj s cerkvijo takrat, ko to za družbo nima nikakršnega višjega smisla in ko prepiri zgolj dražijo že tako razdražene občutke vernikov.
Ko levica namreč odreka spomeniško vrednost cerkvenih objektov ali se pritožuje nad glasnim zvonjenjem cerkvenih zvonov, se lepo vidi, da ima pred očmi le peščico medijsko najbolj izpostavljenih klerikov, Ivana Štuheca ali Tadeja Strehovca, in da ob svojem brezglavem jurišanju na mline na veter le redko pomisli na anonimno množico svojih vernih sodržavljanov, ki jih morda s svojimi besedami in dejanji najbolj prizadene. Kdo jim je pa kriv, če se strinjajo z mnenji Ivana Štuheca in Tadeja Strehovca, a ne?
Če bi bila Jani Möderndorfer in slovenska levica resnično strpna, bi morala početi ravno nasprotno od tega, kar trenutno počneta. Ali bolje rečeno zganjata. Za družbo namreč nikakor ne more biti dobro, če se njena najštevilčnejša manjšina počuti ogroženo. In tudi če nekdo za takšno počutje ljudi ne vidi prav nobenega razloga, to še ne pomeni, da mu teh čustev ni treba priznati in da jih ne bi moral, če mu je res kaj do družbe, ki jo sooblikuje, po svojih najboljših močeh blažiti.
In če bi bila Jani Möderndorfer in slovenska levica vsaj politično modra, bi prav tako morala početi ravno nasprotno od tega, kar trenutno počneta. Z najmanjšim zrnom politične soli v glavi bi namreč vedela, da je z ljudmi, ki se v družbi počutijo nelagodno ali celo ogroženo, veliko lažje manipulirati in jih izrabljati za dosego nizkotnih političnih ciljev.
Ko bo Jani Möderndorfer (ali kdorkoli iz plejade njemu podobnih levičarjev) naslednjič javno tožil, da ljudje nasedajo Janševim cenenim provokacijam in da njegovi volilci podlegajo njegovim zavestnim manipulacijam z resnico, naj se zato spomni svoje cenene provokacije in zavestne manipulacije z ogroženim zdravjem nevernikov. Naj se spomni tega, ko mu bo zaradi takšnih neumnosti dokončno odzvonilo.