Karl Erjavec se je na kozerijo odzval na najbolj neverjeten in najbolj pameten način. Sklical je novinarsko konferenco, na njej je prizadeto potožil, da je izmišljeno neresnično, za objavo izmišljenih neresničnosti je zahteval opravičilo in zagrozil z novinarskim častnim razsodiščem. Ali drugače: iz našega cirkusa je naredil še večji cirkus. Posel se mu je, kot zmeraj, splačal, saj se je v tistem avgustovskem mrtvilu s tem svojim cirkusantstvom za en dan zrinil v vse medije.
Erjavčeva aktualna predstava, ki mu omogoča, da ima že štirinajst dni v zakupu medijski prostor in si s tem zvišuje ratinge popularnosti, je še bolj neverjetna. Predsednika upokojenske stranke načrtovana obdavčitev nepremičnin ni skrbela, dokler se ni ob nastajajoči zakon spotaknila zveza društev upokojencev. Ko je ona povzdignila svoj glas, je Erjavec nemudoma pristavil svoj lonček z zahtevo, naj se zakon o obdavčitvi nepremičnin uskladi z zvezo društev upokojencev, kar je »pogoj, da bomo zakon podprli«. Upravni odbor zveze je nato zakon podprl, Erjavec pa – kot da ni nič rekel – lonček še kar naprej drži nad ognjem. V njem kuha državo. Počne torej natančno to, nad čimer se je tudi sam zmrdoval pred štirinajstimi dnevi, ko se je cela država ukvarjala z vprašanjem, ali bo Zoran Janković kandidiral za predsednika Pozitivne Slovenije. Kajpada se gospod Erjavec tudi tega več ne spomni. Bilanca te kuharije pa je zaskrbljujoča: če vanjo vključimo še Janšev veliki come-back s konca septembra, ko je vladi svetoval, naj čimprej zaprosi za mednarodno pomoč, se pod črto naberejo dokazi, da nekateri politiki iz nas prav zares brijejo norce. Neumen bi bil, kdor bi jih volil.
V nasprotju s priliznjenostjo politikov, ki modrujejo, da imajo volilci vedno prav, je treba reči, da se volilci mnogokrat motijo. Ničkolikokrat v zgodovini s(m)o se že odločali napačno, tudi v Sloveniji. Prepričevanju ljudi v zmoto, temu torej, da so v preteklosti nekaj videli narobe tedaj, ko so videli prav, so konec koncev namenjene tudi volilne kampanje. Tukaj se ne da veliko storiti, pravica do napačne volilne izbire je demokratična pravica. Problem pa je, da so se vedno znova motile stranke, ki so se namenile sestaviti vlado. Karl Erjavec je v teh vladah bil že obrambni, okoljski in zunanji minister, a vedno, ko govori, govori kot minister za upokojence. Kar mu upokojenci vključno z njim samim štejejo za največji dosežek, saj je vendar »naša stranka v vladi zato, da zaščitimo interese upokojencev«. Erjavec torej vlado razume kot orodje za zagotavljanje moči in vpliva posameznim družbenim skupinam, sam sebe pa kot lobista, ki ima sistemski privilegij, da lahko – čeprav se kot lobist ni prijavil pri protikorupcijski komisiji – streže interesom ene od teh družbenih skupin, dejanskim ali namišljenim. Ali drugače: on še zmeraj živi v delegatskem sistemu.
Seveda je ta njegov korporativistični pristop k upravljanju družbe nevzdržen, tudi zato, ker je generator stalnih, tudi sfabriciranih, medgeneracijskih napetosti in konfliktov (najmanj od pokojninske reforme naprej). Pa vendar za to, da lahko Erjavec vedno znova izsiljuje, niso odgovorni volilci, ki nasedajo njegovemu populizmu in volijo njegovo stranko, pač pa tisti, ki tega notoričnega izsiljevalca in samopromotorja iz parlamenta vedno znova povabijo v vlado. Pač zato, ker jim je več do oblasti za vsako ceno kot do lastnih programov. In zato, ker se je o delitvi oblasti ter programu dela vlade vedno lažje sporazumeti s politično brezbarvno kot obarvano stranko: v prvem primeru zadošča dogovor o odstotkih (pokojnin, regresov in drugih upokojenskih dodatkov), ki se bodo ali se ne bodo znižali, v drugem primeru se je treba sporazumeti o vseh političnih, ekonomskih in socialnih ukrepih vlade. Karl Erjavec se tako na koncu Janši, Pahorju, Bratuškovi ali komurkoli že naslednjemu v vrsti vedno vrne kot božja kazen za njihov lastni konformizem. Ravno v primeru davka na nepremičnine, kakor ga je pač uobličila aktualna vlada, to postaja najbolj očitno, saj gre za dajatev, katere edini namen je polnjenje proračuna za vsako ceno tukaj in zdaj, brez kakršnegakoli strateškega premisleka o tem, kako ta davek podpira ali ne podpira ekonomsko-razvojnih ali socialnih ciljev vlade, njene prostorske ali demografske politike. Predlog tega zakona je dokaz, da državo upravljajo računovodje in ne vladarji, gospod Erjavec pa se v tem mešetarjenju z odstotki le najbolje znajde, saj je na tem terenu že od nekdaj najbolj doma.
