V svojem začetku meja, ki je pred tem nikoli ni bilo, niti ne predstavlja kakšne velike ovire. Je bolj ali manj administrativna. Prebivalci, živeči ob njej na Goričkem, so še zmeraj hodili v njim bližnji Monošter. Prav tako so bile »prekomejne« poroke nekaj povsem običajnega, kot tudi trgovanje in blagovna menjava. Druga svetovna vojna obe pokrajini pod Madžari ponovno združi, njen konec pa razdruži. V luči novega socialističnega sistema se ni kaj dosti spremenilo, vsaj ne v prvih treh letih. Vse je nekoliko spominjalo na mejni režim pred vojno. Sicer kar odprta in pretočna meja pa je imela moški značaj.

»Takrat sem bila carinik za ženske. Moške so imeli preko vojaki,« se je tistih časov rada iskrivo spominjala Ana Preininger iz vasi Čepinci. »Edina sem bila. Ni mi bilo treba biti cel dan. Ženske so lahko šle preko samo v dveh urah dopoldan, in potem sem zopet šla na mejo dve uri popoldan. Ja, moški so lahko hodili cel dan, ker je vojska pač na delu dan in noč. To ni bila služba, danes bi temu rekli dopolnilna dejavnost.«

Tako si je Ana prislužila kak priboljšek, saj gostilna njenega moža ni več delovala. Preuredili so jo v stanovanjsko hišo, vanjo pa je meja in oblast naselila nižjega oficirja, poveljnika graničarjev. Ana pa za razliko od vojske ni nikoli oblekla službenega oblačila oziroma uniforme.

»Takrat je bila to celodnevna pot v Maribor in nazaj. Bila sem tam, da mi vzamejo mero, in potem sem čakala, da dobim dve uniformi. Ena bo za mrzle, druga za toplejše dni. Pa ni bilo ne ene ne druge. So mi preko vojakov javili, naj ne hodim v Maribor, ker sta se Tito in Stalin skregala in je meja zaprta,« je končevala pripoved o svoji kratki karieri državne uslužbenke Ana.

* * *

Leta 1948 oziroma po zdaj že famozni resoluciji Informbiroja se je meja dobesedno hermetično zaprla. Tako stanje je trajalo skoraj do začetka sprememb madžarskega političnega sistema. Ob meji so postavljali opazovalne stolpe, množile so se obmejne žične ograje in čistili ter orali so se široki pasovi zemlje. Vse samo zaradi kontrole meje in ljudi ob njej. Zaradi že prave paranoje so v Andovcih zgradili verigo mitraljezkih bunkerjev. Cevi so bile obrnjene proti meji z Jugoslavijo, če bi jih slučajno napadli titoisti. Zgodb pri naših rojakih v Porabju iz tega časa je ogromno. Mnogo je seveda tudi tragičnih. Eno takšnih tragičnih zgodb o smrti na meji v romanu Črnošolec opisuje tudi imenitni Francek Mukič. Tiste z ne najbolj tragičnim koncem pa s časom pridobivajo prav mitske razsežnosti.

»Po revoluciji v Budimpešti so prišli ruski tanki, in takrat je bilo tukaj ob meji še huje, mnogo huje,« mi je svoje zgodbe o mejah v zimskih večerih pripovedoval Ladislav Gašpar iz Gornjega Senika, največje porabske vasi. »Niti ohišnice nismo smeli imeti, kar naenkrat smo vsi z eno gredico ob hiši postali kulaki. Za staro hišo smo imeli slive, mnogo sliv, palinke pa niti kaplje. Če pa smo slive morali oddati. Ja, tam preko pa je živel moj stric, tako tam za staro karavlo v Čepincih. In on je imel palinko, zmeraj jo je imel. Seveda so se mi cedile sline po njej. Samo, kako preko?« je na tem mestu nekoliko počakal, verjetno zaradi dramatičnega učinka. Potem je srknil zajeten požirek palinke, kot bi vse skupaj podoživljal in si nabiral junaštvo za prehod preko meje. »In sem se spomnil, kar je vsakemu znano. To, da zemlja v mrazu zmrzne. Tako se koraki v sveže zorani zemlji ne bodo videli. Ampak, kaj, če zemlja pod mojo težo poči?« Ladislav vstane v zares mogočno postavo, naj bo čim bolj nazorno. »Če je teža na dveh nogah, se to lahko zgodi, če pa težo razprostreš, potem je drugače, se na zemlji nič ne vidi,« mi je že hitel kazati, kako se je z dvema starima odejama pod sabo kobalil na slovensko stran in potem z nekaj steklenicami palinke nazaj. Seveda sem ga vprašal, če ga je bilo kaj strah, saj je takšno dejanje veljalo za hud prekršek, že kar za zločin. »Strah? Še kako me je bilo strah. Ampak, pajdaš moj mladi, meja je zato, da greš preko.«

Prva dva mejna prehoda med Slovenijo in Madžarsko v Dolgi vasi in na Hodošu sta bila vzpostavljena v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja. Prehoda v Martinju in Čepincih, ki sta ponovno omogočila neposredno vez med rojaki, pa smo dobili šele trideset let pozneje. Vse do preloma sistema so imeli radarje v očeh in ušesih vojaki. In izkušenj z madžarskimi vojaki smo bili deležni vsi tujci, ki smo prihajali na njihovo stran. Z uperjenimi kalašniki v rokah so nas ustavljali na vsakih nekaj kilometrov in pregledovali, če smo v avtu še zmeraj vsi tisti, kot smo bili pet minut nazaj. Posmehovali smo se takšnemu početju in bili ponosni na naš bistveno bolj svoboden socializem. Se pa niti slučajno nisem smejal nekega oktobrskega večera leta 1985. Z gledališčem smo prvič gostovali po porabskih vaseh. V soboto smo navdušili gledalce na Gornjem Seniku, ki so nas družno povabili v legendarno krčmo Cifer. Po slabi uri ugotovim, da sem v garderobi pozabil pulover. Takrat novi znanec, kasneje pa prijatelj Alojz, mi pravi, naj kar grem nazaj, ker ženske še pospravljajo po dvorani. Na izhodu me je zapustil smisel za orientacijo. Namesto na desno sem zavil v smeri proti štiri kilometre oddaljeni meji. Po petnajstih metrih iz obcestnega jarka skoči predme mladec z že imenovano rusko brzostrelko. V meni povsem nerazumnem kričanju sem ob pogledu na tri metre oddaljeno črno luknjo v cevi postal ves trd in mrzlo moker. Še dobro, da me je Alojz videl skozi okno, kam me nesejo zablodele noge. Je bil že ob meni in na hitro referiral, kdo in kaj da sem, ter me že vlekel v pravo smer. Pulover je bil še zmeraj v garderobi, njegova žena pa se je ob njegovi pripovedi z metlo v roki smejala do ušes.

* * *

Tri leta za tem sem začel redno prihajati v Porabje. Pri Cifru so se začele gostiti zgodbe o meji in življenju za njo. Kaj kmalu mi je postalo znano, da skoraj ni porabske družine, ki bi ne imela kakšnega prebežnika v tujini, največ v Ameriki. Tudi Ladislav z odejami je med njimi. Od treh otrok sta hčerka in sin že desetletja tam preko. Odskočila sta, kot Porabci pravijo ilegalnemu pobegu čez mejo.

»Ko je šla hčerka, sem bil pet dni v vouzi, v zaporu. Kot bi jaz odskočil, ne pa ona. Ja, pa še tepli so me, naj povem, kako sem jo spravil preko. Pri nas doma ni nihče ničesar vedel, da bo odskočila! Niso mi verjeli, in še bolj je bolelo. Ko je zatem leta 1981 odskočil še mlajši sin, sem bil še enkrat dlje notri, tepli pa so še bolj. No, vsaj Ančka je ostala doma in imava z ženo zdaj tukaj vsaj vnuka in vnukinjo,« se Ladislav ni ne jezil ne obtoževal, le kanček žalosti se je zajedel vanj.

Danes meja je in je ni. Zagotovo se je vse dogajanje okoli nje in z njo globoko zarezalo v narodovo telo. Zaradi svojih posledic meja še zmeraj ostaja. Ne samo, da so ljudje odhajali ilegalno, oblast je Slovence pod raznimi obtožbami povsem legalno izseljevala na delo v zadruge ali kam drugam v notranjost države. Tudi Jožeta Dončeca iz Slovenske vejsi. S sedemnajstimi leti je štirikrat šel k sorodnikom preko v Slovenijo. Šel je pomagat na kmetijo, da si kaj malega zasluži. Ovaduh je policiji zašepetal na uho in znašel se je v zaporu, v vouzi. Med čakanjem na proces je postal polnoleten. Obsojen je bil na smrt. Komaj po mnogem pregovarjanju sorodnikov in še koga so dosegli preklic prvotne obsodbe prav zaradi takratne mladoletnosti. Obsodili so ga na trideset let prisilnega dela v zadrugi za težke prestopnike. Po sedemnajstih letih je oblast sklenila, da je prevzgojen, in ga je spustila domov. Pri šestintridesetih letih je lahko o svojem življenju povedal le to, da ga je polovico preživel kot zapornik. A o tem noče govoriti vsakemu. Enkrat ga je jeza le napeljala in mi je pripovedoval o svoji kalvariji, polni mučenja, poniževanja in razčlovečenja. Po moji prošnji, da bi o tem posnela dokumentarni zapis, je otrpnil v strah. Kasneje je besen na svoj dolgi jezik zunaj pred hišo vlekel cigareto za cigareto.

»Podpisal je, ko so ga izpustili. Podpisal, kako ne bi nikomur nikoli in nikdar pravil, kaj se mu je tam godilo. Če jim to pride na ušesa, pridejo samo enkrat, in ne bo dobro. Podpisal je,« so v prazno govorile ustnice njegove žene, ki je kot dekle čakala na njegovo vrnitev, kadarkoli pač bi se naj zgodila, in ga pričakala. »Ja, podpisal je.«

Četrt stoletja po odprtju trde meje se zdi, kot bi se vse to dogajalo na nekem drugem planetu. Aktualne poti madžarske politike pa ob rojevanju nekega novega totalitarizma napeljujejo k razmišljanju o ponesrečenem vzorcu ponavljanja zgodovine na tem planetu.