Velesile so kompleksno vprašanje ozemelj znotraj Svobodnega tržaškega ozemlja reševale polnih devet let. STO je bilo kot nasledek pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 razdeljeno na cono A na severu, ki je zajemala mesto Trst in njegovo zaledje skoraj do Tržiča, ter cono B na jugu, ki se je končala v Istri na reki Mirni. Šlo je za ozemlje, ki ga je zaradi interesov zmagovalcev druge svetovne vojne v skladu z omenjeno mirovno pogodbo jugoslovanska armada že 12. junija 1945 morala prepustiti zaveznikom. K dolgotrajnosti postopka so največ prispevali Angleži in Američani, ki so z za jugoslovansko stran povsem nesprejemljivimi predlogi po letu 1947 poskrbeli za dodatna zaostrovanja in nemir.

Zgodovina med drugim beleži tudi takšne predloge, po katerih bi celotno ozemlje STO »vrnili« Italiji ali pa bi ga skupaj upravljale Italija, Velika Britanija, ZDA in Jugoslavija, Američani so celo predlagali, da bi celotna obala do reke Mirne pripadla Italiji, zaledje pa Jugoslaviji, v igri je bila tudi razmejitev med državama po reki Dragonji in podobno. Tito je po dolgotrajnih pogajanjih leta 1953 predlagal, naj mesto Trst preide pod italijansko oblast z avtonomnim režimom, vsi drugi kraji obeh con pa pod jugoslovansko s prav tako avtonomnim režimom, a tudi ta predlog ni našel podpore.

Dokončno in za vedno združeni v Jugoslaviji

Zvezna ljudska skupščina je v ponedeljek, 25. t.m. poslušala in odobrila ekspoze predsednika republike Josipa Broza Tita o zunanji politiki naše države. Po debati, v kateri je sodelovalo več poslancev, je Zvezna ljudska skupščina sprejela resolucijo, v kateri:

v celoti odobrava načela zunanje politike, pojasnjene v predsednikovem ekspozeju,

izraža zadovoljstvo spričo ureditve tržaškega vprašanja in odobrava doseženi sporazum (…).

Ekspoze predsednika Tita

(…) Dovolite mi, da spregovorim predvsem o tržaškem vprašanju. Tu gre za staro in mučno vprašanje, ki je izčrpalo mnoge naše sile, ki je napravilo naši državi mnogo politične in druge škode, ki je v vsem povojnem obdobju ne samo težilo naše javno in narodno življenje ter onemogočalo sodelovanje med dvema sosednima deželama, marveč je bilo tudi eden izmed predmetov zaskrbljenosti za druge narode.

Če bi hotel z enim stavkom zajeti vso zgodovino tržaškega vprašanja, tedaj bi rekel, da je to z jugoslovanske strani zgodovina poskusov in konkretnih predlogov, da bi to vprašanje uredili ne le kot čisto teritorialno, marveč tudi kot vprašanje bodočnosti stikov med obema deželama (…).

(...) Dobro se spominjate, da smo bili leta 1945 primorani zapustiti Trst, ki so ga bile osvobodile naše narodnoosvobodilne armade. Zapustili smo ga, da bi ohranili tako težko in krvavo doseženi mir, potem ko smo bili izpostavljeni močnemu pritisku, ki je grozil, da bo povzročil spor z nedoglednimi posledicami. Toda takratni položaj in značaj pritiska na nas sta nam jasno pokazala, da v takšnih okoliščinah, to se pravi, ker smo bili povsem osamljeni, ni upanja, da bi lahko v celoti uresničili narodne težnje tega področja. Boj, ki se je bil na mirovni konferenci in nič kaj prijateljsko stališče nekaterih velesil glede naših upravičenih narodnih teženj, kakor tudi določbe mirovne pogodbe z Italijo, so bile samo še eno potrdilo več naše bojazni glede nadaljnje usode ne le tega mesta, marveč tudi vsega tako imenovanega Svobodnega tržaškega ozemlja. (...)

Ti poskusi so prišli do polne veljave tudi v sklepu z dne 8. oktobra lanskega leta, ki je pomenil še en poskus, da bi to vprašanje uredili enostransko na tako neugoden način za našo državo, da je puščalo odprta vrata za nadaljnje zahteve po našem ozemlju, ne samo po coni B, marveč tudi še več. Enotna in odločna podpora naših narodov nam je omogočila, da smo preprečili uresničenje takšnega krivičnega sklepa. (…)

V sporazumu, doseženem v Londonu je še ena važna določba. Nanaša se na obveznost Italije, da bo vzdrževala svobodno luko v Trstu, s čimer je prepoznan mednarodni značaj luke in njen pomen za dežele v zaledju. Upostavitev svobodne luke naj se uresniči tako, da bo to vprašanje predmet posebne konference zainteresiranih dežel, ki naj jo skliče italijanska vlada. (...)

Jugoslavija je tu!

(...) V ponedeljek zjutraj ob pol petih so obmejne enote JLA in Ljudske milice prešle staro demarkacijsko črto med bivšima conama in zavzele položaje na novi meji med Jugoslavijo in Italijo, ki jo je začrtala mešana jugoslovanska in angloameriška razmejitvena komisija. (...) Navdušenje prebivalcev tega predela ob tej priliki je bilo nepopisno. (...)

Slavnostna seja OLO Koper

Ob priliki priključitve okraja Koper k FLRJ je bila 26. t.m. slavnostna seja Okrajnega ljudskega odbora Koper. (…)

Sejo je otvoril predsednik okrajnega ljudskega odbora Franc Kralj. V svojem govoru je poudaril, da se je z današnjim dnem končal boj prebivalstva tega ozemlja za priključitev k FLRJ. Nihče se ne more bolj veseliti tega dogodka kot to prebivalstvo, ki se je vse doslej borilo skupaj z ostalimi jugoslovanskimi brati za uresničitev želje po dokončni priključitvi Jugoslaviji. (…)

V imenu italijanske narodne manjšine v koprskem okraju je govoril tov. Gino Gobbo. Med drugim je poudaril, da bodo Italijani tega ozemlja z dejanji dokazali svojo vdanost socialistični stvari nove Jugoslavije, ki je zdaj njihova dokončna domovina. (...)

Slovenski Jadran, 29. oktobra 1954