»Je to res?« je besno vprašala frau Merkel.

»Kaj pa?« je zmedeno vprašal Obama.

»Da si poslušal moje pogovore?« se je komaj zadrževala nemška kanclerka.

»Seveda, ljuba draga Angela. In še vedno jih poslušam.«

»Še vedno?!?« je bila zgrožena ona. »Torej tudi sedaj?«

»Vsako besedo,« ji je odgovoril. »Ravno maloprej, na primer, si rekla 'torej tudi sedaj?'.«

»Grozno! To pomeni, da slišiš vse, kar govorim?«

»Aha. Pomisli! Igram golf z Jayem Carneyjem v Connecticutu in slišim vse, kar govoriš v Nemčiji. Neverjetna naprava, kupil ti bom eno.«

Res grozno. Kot smo odkrili po zaslugi »globokega grla« Edwarda Snowdna, so agenti ameriške agencije za nacionalno varnost NSA prisluškovali telefonskim pogovorom in hekirali elektronsko pošto na desetine milijonov ljudi po vsem svetu, Angela Merkel pa se je zgrozila, ko je izvedela, da je med prisluškovanimi tudi ona osebno. Tako kot so to pred njo odkrili mehiški predsednik Enrique Pena Neto, francoski diplomati v Washingtonu in New Yorku ter številni drugi svetovni državniki in diplomati.

Poznavalci sicer trdijo, da program Genius, ki ga je razvila ameriška vlada, deluje po matrici »key words«, torej »ključnih besed«, ki jih superračunalnik prepozna in takoj aktivira snemanje pogovora. Če zdaj na primer omenim Al Kaido in besedilo po elektronski pošti pošljem redakciji Dnevnika, bo ameriški Genius takoj prepoznal besedo »Al Kaida« in v istem trenutku moj tekst poslal v centralo v Fort Meade v Marylandu. Le da je glede na število prisluhov – in po Snowdnovih informacijah je samo v mesecu dni okoli novega leta 2013, in to samo v Franciji, NSA prisluškovala več kot sedemdesetim milijonom telefonskih pogovorov! – Genius očitno programiran tako, da je »key word« za prestrezanje telefonskih klicev beseda »halo«. V resnici bi težko našli logaritem, po katerem se med stotinami milijonov prisluškovanih ne bi našla kakšna predsednica vlade ali veleposlanik v ZN že po statistični verjetnosti, kaj šele zaradi tako imenovanega »interesa nacionalne varnosti«. Ali bolj preprosto: zakaj bi nekdo, čeprav z neomejenim proračunom in omejeno inteligenco, vložil milijarde dolarjev v prisluškovanje desetim milijonom Francozov le zato, da bi izvedel, kako bo na primer Francija na seji varnostnega sveta glasovala o ameriškem predlogu sankcij proti Iranu, če lahko to – mimogrede, tudi malo ceneje – izve že s prisluškovanjem francoskemu veleposlaniku v Združenih narodih?

»Kako to misliš, francoskemu veleposlaniku v ZN?« je na sestanku v Beli hiši osuplo vprašal Barack Obama.

»Lepo,« je pojasnil mladi piflar iz NSA. »Zadeve sicer še nisem do konca razdelal, a na kratko sloni na ideji, da je lažje predvideti odločitev nekoga tako, da prisluškuješ neposredno njemu, kot pa da spremljaš in analiziraš vse, ki bi o tej odločitvi lahko imeli mnenje.«

»Kaj ti nisem rekel, mali je genij,« se je oglasil šef NSA, general Keith B. Alexander, in mladeniča ponosno trepljal po rami.

»Čakaj, pa je to zakonito?« je vprašal Obama.

»Seveda je. Mi jim prisluškujemo kot državljanom in zasebnikom, ne kot diplomatom,« mu je pojasnil general.

To je bilo naravnost epohalno odkritje. Od tod naprej je šlo vse kot po maslu. Ko je nekaj pozneje varnostni svet razpravljal o ameriškem predlogu sankcij proti Iranu in glasoval o brazilskem predlogu »proti«, je ameriška delegacija zasedanje spremljala nenavadno mirno, kot bi bila prepričana, da se Francija ne bo postavila na brazilsko stran. Če ne bi vedel, da ameriški veleposlanik nima parapsiholoških sposobnosti, bi se človek – ko je takole v klopeh varnostnega sveta na smartphonu zdolgočaseno igral angry birds – zaklel, da že vnaprej ve, kako bodo Francozi glasovali. Potem pa je špeckahla Edward Snowden vse pokvaril in so svetovni diplomati, premierji in predsedniki izvedeli, da Washington prisluškuje tudi njim. In zdaj je to, kot smo videli, velika afera.

Seveda lahko rečete, kar hočete, toda ta revolucionarna zamisel – ta namreč, da se namesto običajnim državljanom sledi in prisluškuje premierjem in predsednikom – je naravnost genialna. Če vprašate mene, to, da gospodarji naših telefonov na koncu tudi sami končajo med prisluškovanimi, in da »lovec postane plen«, ni samo pravično in pošteno, ampak tudi naravni tok stvari. Med seboj si bodo tako prisluškovali in se spremljali ameriški predsednik in nemška kanclerka, savdski kralj in rimski papež, izraelski premier in ruski predsednik, slovenski ministri in hrvaški veleposlaniki, naše politične elite bodo v prihodnosti plašno dvigovale telefonske slušalke in z negotovim glasom izgovarjale splošne trditve, komentirali bodo vreme in spraševali, kako žena in otroci, vrteli se bodo kot mačka okoli vrele kaše in pazili, kaj govorijo. Ubožci bodo morali govoriti v šifrah, kot najhujši ilegalci.

»Kaj pravi, kaj pravi?« bo vprašal Barack Obama agenta s slušalkami na sedežu NSA in komaj čakal, da nemška kanclerka konča pogovor z ministrom za zunanje zadeve.

»Pravi, da je ona proti posredovanju v Siriji.«

»Hudiča!« bo glasno zaklel Obama in se zamišljeno prijel za brado. »Le kaj bi to lahko pomenilo?«