Rjava, že nekoliko obledela fasada zgradbe Papavasiliou se je sončila v skoraj vročem jesenskem jutru. Čeprav je trgovina z gospodinjskimi aparati v pritličju že odprla svoja vrata, je bil pločnik pred cesto, ki ji je nekdo nekoč nadel ime Avenija Johna Kennedyja, prazen. Skoraj idilično tišino je prekinjal le zvok prižganega motorja raznašalca hrane iz Pizza Huta čez cesto.

Prav nič v tem rahlo opustelem delu Nikozije ne daje vedeti, da je zgradba Papavasiliou ena od zadnjih postaj nekaterih slovenskih tranzicijskih zgodb. V njej je imelo namreč vrsto let uradni sedež več ciprskih podjetij, ki so jih ustanovili nekdanji ali sedanji vplivneži iz države pod Alpami. V nabiralnike, pritrjene na stene zgradbe, so pošto prejemala podjetja, ki nastopajo v nepremičninskih poslih družine Janković, družbe iz kroga enega od zmagovalcev pidovske privatizacije Igorja Laha, podjetje poslovneža Ivana Pušnika, ki se ukvarja z uvozom premoga iz Indonezije... Na naslovu s hišno številko 70 je bilo uradno registrirano tudi podjetje Spalting Investments. To naj bi bilo v lasti Borisa Dolamiča, nekdanjega lastnika in direktorja Gradbenega podjetja Grosuplje (GPG), ki je propadlo tudi zaradi finančnega izčrpavanja, za sabo pa pustilo več kot tristo milijonov evrov dolgov. Za podjetjem Spalting Investments v zgradbi Papavasiliou danes ni nobenih sledov.

Tudi sicer na večini nabiralnikov v veži ni imen. Pred stopniščem na tleh leži kup neodprtih poštnih kuvert z žigi iz Moskve, Londona in Luksemburga. Z ovojnic je razvidno, da so v njih shranjena poročila o prejetih dividendah, izpiski bančnih nakazil, obvestila odvetnikov... V zgradbi, ki nima niti vratarja, je v zadnjih letih uradno delovalo več sto podjetij. Samo v Nikoziji je registriranih nekaj deset podjetij z lastniškimi povezavami s Slovenijo. Še precej več jih je slabi dve uri vožnje stran, v Limassolu, letovišču, ki zaradi domovanj in počitniških rezidenc številnih oligarhov velja za najjužnejše rusko mesto. Tam si podjetja slovenskih poslovnežev, ki svoje lastništvo skrivajo za ciprskimi državljani, v več primerih celo delijo istega skrbnika in nabiralnik.

»Namigujete, da smo pralnica denarja?«

Priljubljenost Cipra med Slovenci ni naključje. »Off-shore« industrija, drugo ime za panogo ustanavljanja podjetij nabiralnikov za prikrivanje lastništva ali poslovanje v »kapitalu prijaznejšem« davčnem okolju, je že dve desetletji eden od gospodarskih motorjev otoške države. Že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so na Ciper začele pritekati reke kapitala iz ruske privatizacije in balkanskih tranzicijskih zgodb. Novodobnim bogatašem in uspešnežem na Cipru nihče ni postavljal vprašanj. Ravno nasprotno, tja so jih načrtno zvabili z ugodnimi davčnimi shemami za podjetja, ki dobiček uradno ustvarijo na Cipru, z visoko stopnjo diskretnosti, odličnim znanjem angleščine in ruščine, bližino in s članstvom v EU, ki je pomembna primerjalna prednost Cipra pred davčnimi oazami na Karibih. Odpiranje podjetij in vodenje njihovih knjig je postalo posel, od katerega zelo dobro živi na tisoče ljudi: odvetniki, računovodje, tajnice, profesionalni skrbniki, davčni svetovalci, revizorji... Mnoge od njihovih strank so »spotoma« na Cipru odprle tudi bančni račun. Tudi zato »off-shore« industrija danes velja za nacionalni interes dobrega pol stoletja stare ciprske republike.

»Namigujete na to, da smo pralnica denarja?« Obraz Nicosa Anastasiadesa, predsednika Cipra, ki v političnem sistemu te države vodi tudi vlado, se ob opazki, da južna polovica otoka velja za pribežališče kapitala sumljivega izvora, zresni. »Veseli smo vsakega, ki se odloči vlagati v našo državo. Odvetniške in računovodske storitve so na visoki ravni, zelo malo je birokratskih ovir, podjetja plačujejo le 12,5-odstotni davek. Rusom zagotovo ni všeč le naše podnebje,« poudari za veliko mizo osrednje dvorane v predsedniški palači. Vanjo se je Anastasiades vselil konec februarja, po volitvah, ki so sovpadle s finančnim zlomom Cipra in z oblasti odnesle socialistično vlado.

Predsednik Anastasiades, po poklicu odvetnik, preseneti z odgovorom na vprašanje, zakaj so v Nemčiji Cipru ob zaprosilu za finančno pomoč očitali, da je zatočišče denarja iz kriminalnih poslov. »Verjetno jih je jezilo, ker so imeli depozite pri nas tudi njihovi državljani in podjetja,« odvrne ob rahlem nasmehu. »Nikoli nismo bili država, v kateri bi se pral denar. To je potrdil tudi neodvisni revizor, ki ga je izbrala evropska komisija. Mogoče pri preganjanju pranja denarja na nekaterih področjih zaostajamo, vendar temu posvečamo veliko pozornost,« pove Anastasiades.

Tristo metrov stran od zgradbe Papavasiliou je sedež registra ciprskih podjetij. Nahaja se v pritličju poslovne stavbe s trgovinami z oblačili. Obisk institucije, ki je zadolžena za hrambo podatkov o več kot 273.000 podjetjih na Cipru, je edinstveno doživetje. Dve uslužbenki v osrednji pisarni si ne dajeta pretiranega dela z vrsto, ki sega do bližnje kavarne, v kateri za eno mizo kavo srebata starejši gospe, za drugo pa ruski poslovnež v družbi prijatelja, ki je bržčas tudi telesni stražar. Vsepovsod po pisarni ležijo kupi dokumentov.

Pot do prostora, kjer je dovoljen vpogled v listine, ne pa tudi njihovo kopiranje, vodi skozi kavarno. Še pred tem mora prosilec sam najti matično številko podjetja, ki ga zanima. Od treh računalnikov starejšega datuma, ki omogočajo iskanje, dela le eden. Uslužbenec na mizo odloži nove papirje. »Mape o tem podjetju ne najdem. Možno je, da je v drugih prostorih, ali pa se je izgubila. Za podatke o drugem podjetju boste morali čakati najmanj en dan. Ostalo imate tukaj,« mi pojasni, potem ko mu izročim vavčerje za vpogled v lastništvo nekaterih »slovenskih« podjetij. Vsi pomembnejši dokumenti so v grščini. »Vam dam en nasvet?« mi pomoč ponudi očitno redni obiskovalec registra, ki dela za eno od odvetniških družb. »Ne zanašajte se, da so podatki časovno ažurirani. Včasih traja tudi po več mesecev, da nove listine dodajo v mapo,« pojasni.

»Iz Slovenije ste, pravite? Z vašimi organi zelo dobro sodelujemo, res pa je, da ne ravno v velikem številu primerov,« me čez nekaj ur pozdravi direktorica ciprskega urada za preprečevanje pranja denarja Eva Rossidou Papakyriacou. »Ne vem, kaj ste videli, ampak stanje zagotovo ni tako slabo, kot pravite,« odvrne, ko ji prenesem svoje vtise o kaosu v registru podjetij, ki poslovnim partnerjem in upnikom še dodatno otežuje iskanje pomembnih podatkov. Nato posredno prizna, da je ciprsko vlado k reformi registra pozvala tudi trojka: evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad.

Trojka, gospodarica Cipra

Trojka od marca, ko je Ciper vstopil v deset milijard evrov vreden sistem pomoči, dejansko upravlja državo. V nekaj mesecih jo je dobesedno obrnila na glavo. Za črpanje prvih 3,1 milijarde evrov, ki jih bo Ciper do konca leta porabil za financiranje javnega dolga in proračunskega primanjkljaja, je postavila ostre pogoje. Za frazami o fiskalni konsolidaciji, strukturnih reformah in rekapitalizaciji bančnega sektorja se skriva privijanje pasu, ki je udarilo po vseh prebivalcih Cipra. Vlada je javnim uslužbencem odrezala osem do deset odstotkov plače. S kapitalskimi kontrolami je omejila odtok denarja iz bank. Na bankomatih je tako dnevno mogoče dvigniti največ do 300 evrov gotovine. Uvedla je plačljive storitve v javnem zdravstvu. Obisk pri zdravniku specialistu po novem stane šest evrov, obisk urgence štiri evre več. Reforma socialnih transferjev bo zmanjšala prejemke brezposelnim iz hitro izginjajočega srednjega sloja.

Še 300 milijonov evrov bo morala vlada vložiti v pokritje depozitov, ki so jih v propadli drugi največji banki Laiki izgubili ciprski pokojninski skladi. Te namerava najti z vrsto novih davščin. Precej težje gre vladi pri pobiranju obveznega prispevka v višini 350 evrov, ki ga morajo že od leta 2011 plačevati vsa podjetja, prijavljena na Cipru. Po zadnjih podatkih ga letos še vedno ni plačalo okoli 160.000 evrov podjetij. S tem denarjem bi vlada v celoti pokrila 50-milijonsko luknjo v blagajni zavoda za zaposlovanje, kjer beležijo že več kot 70.000 brezposelnih, kar je okoli 18 odstotkov aktivnega prebivalstva. Novih služb ni: gradbeništvo, nekoč pomemben generator rasti, se je sesulo, banke in trgovine na veliko odpuščajo, prihodki od turizma že več let stagnirajo ali celo padajo. Najbolj je upadel obisk turistov iz – Nemčije.

Za suhoparnimi podatki o letošnjem 8,7-odstotnem krčenju BDP, padcu potrošnje, strmem povečevanju javnega dolga zaradi saniranja bank in skoraj 40-odstotni brezposelnosti med mladimi do 24. leta starosti se skrivajo donedavna nepredstavljive socialne stiske. »Revščina je prišla k nam na velika vrata. Še ne tako dolgo tega je stopnja brezposelnosti znašala tri odstotke. Ko se je povečala na šest, smo bili vsi panični, danes pa je že osemnajst. Dobrodelne organizacije imajo težave s pomanjkanjem otroške hrane. V nekaterih četrtih se hrana deli na socialnih tržnicah. Še pred meseci je bilo ljudi tam sram stati v vrsti, danes ni več tako. Travme imajo tudi prostovoljci, ki niso vajeni takšnih prizorov,« razloži novinarka časopisa Cyprus WeeklyBouli Hadjioannou.

»V zadnjih mesecih se je spremenilo ogromno. Vse več je brezposelnih. Prej je bila to izjema, zdaj je običajna stvar v domala vsaki družini. To močno vpliva na vsakdanje življenje. Ljudje so v šoku. Na krizo niso bili dobro pripravljeni in šele zdaj počasi spoznavajo, da ta ne bo izginila čez noč kot mora, ampak da bo trajala vrsto let. Sprehodite se po Nikoziji in videli boste, da je vsaka druga trgovina zaprta,« meni socialni antropolog z Evropske univerze v Nikoziji Spyros Spyrou. »Včeraj mi je nekdanja študentka priznala, da je otroka izpisala iz šole, ker ni zmogla plačevati šolnine.« A uradniki evropske komisije in uslužbenci Evropske centralne banke, ki so v zadnjih mesecih redni gostje luksuznih hotelov v Nikoziji, te plati ciprske krize ne želijo videti. O njej se niti ne želijo uradno pogovarjati. Toliko bolj izčrpni so v poročilih, ki jih redno pošiljajo v Bruselj in Frankfurt. Ta so polna besed o »napredku«, ki da ga je v zadnjih mesecih ustvaril Ciper pri »doseganju fiskalnih ciljev«. Na meji ironije je, da je ključna oseba trojke za Ciper Georgios Moschovis iz evropske komisije – Grk.

V povezavi s Ciprom sta najbolj aktualni dve vprašanji. Najprej, kaj je šlo v razvojnem modelu države, katere 40 odstotkov ozemlja nosi ime Turška republika Severni Ciper, v zadnjih letih narobe. So res krive le avanture bankirjev v nepremičninska pokopališča slonov in brezglavo kupovanje nekoč donosnih grških obveznic? Zagotovo drži, da je Ciper vsaj petnajst let živel na bančnem dopingu. Še leta 1995 je bil obseg bančnega sektorja približno enak velikosti BDP države, do leta 2012 ga je po velikosti prehitel za skoraj osemkrat. »Pravzaprav smo bili država balonov. Lahko vam naštejem vsaj štiri. Poleg bančnega in nepremičninskega smo vsaj dvakrat napihnili in spustili še borzni balon. Imeli smo tudi balon potrošnje,« je prepričan ekonomist in nekdanji državni sekretar v ciprski vladi Symeon Matsis. Svetlobno hitra rast finančno-bančnega sektorja je sovpadala z razcvetom turizma. Ciper se je kopal v denarju.

Recept za katastrofo

Od tu naprej je njegova zgodba enaka zgodbam drugih »problematičnih« držav Sredozemlja. Relativno mlada demokracija, načeta z državnim udarom pred skoraj štiridesetimi leti, ni dohajala lastnega ekonomskega vzpona z vzporedno gradnjo institucij, ki bi preprečevale ekscese vladajoče politične elite. »Že pred krizo ljudje niso zaupali politikom. Prepričani so, da je sistem prepreden s korupcijo. Mogoče tudi zato še ni bilo večjih protestov proti trojki,« je dejal Spyrou. Padec dveh največjih bank je prinesel na dan podatke o večstomilijonskih dolgovih posameznih nepremičninarjev ali članov uprav bank. Samo 40 strank bankam dolguje okoli pet milijard evrov. Na udaru novega predsednika je tudi guverner centralne banke Panicos Demetriades, sicer nasprotnik hitre privatizacije bank. Banki Laiki naj bi v začetku leta zagotovil devet milijard evrov iz evropskega mehanizma za financiranje bank ELA, čeprav je bila domnevno že takrat insolventna. Stečaj Laikija je s tem, pravijo kritiki, želel zavleči v čas po volitvah. »O tem, ali je bil naš model pravi ali ne, nismo nikoli veliko razpravljali. Mislim pa, da smo ga napačno upravljali,« meni predsednik združenja ciprskih bank Marios Clerides.

Drugo vprašanje je, kako se lahko Ciper na srednji rok sploh izvleče iz težav. Predsednik Anastasiades meni, da bodo ladjedelništvo, turizem in »off-shore« industrija ostali trije stebri gospodarstva. »Še enkrat naj ponovim: nobeno od podjetij, ustanovljenih na Cipru, v zadnjih mesecih ni zapustilo države,« poudari in pri tem zavrne možnost, da bi država povišala davčno stopnjo za podjetja. Precej bolj skeptičen je finančni novinar ciprskega dnevnika KathimeriniMichalis Persianis: »V turizmu nas krepko prehiteva konkurenca. Za to smo si krivi sami, saj so cene pri nas previsoke. V sektorju finančnih storitev pa nam je največjo škodo naredila trojka z odločitvijo o zasegu dela depozitov vlagateljev v ciprskih bankah. Vsak študent prvega letnika ekonomije ve, da se je s tem nepovratno porušilo zaupanje v državo in njen bančni sistem.« Če kaj, lastniki »off-shore« podjetij ne marajo hrupa in žarometov.

»Mogoče bo naše gospodarstvo čez nekaj let temeljilo na energiji,« poudari Anastasiades. V mislih ima zaloge plina, ki so jih pred časom zaznali v ciprskih teritorialnih vodah. Že zdaj imajo z njimi velike načrte: od gradnje plinovoda do Grčije in terminala za utekočinjeni plin do podvodnega kabla za dobavo električne energije, ki bi prek Cipra povezal Izrael z Evropo. A Persianis opozarja: »Na Cipru o plinu govorimo na enak način kot Iran o jedrski bombi. Nihče ne ve natančno, koliko naj bi bilo zalog, ali se jih sploh da počrpati, ali bo to sploh mogoče v tem desetletju in kdo bo vse to plačal. Pametneje si je naliti čistega vina in si priznati, da nas na kratki rok ne bo rešil iz krize.«

»Sovraštvo do Turkov? Zdaj imamo druge probleme.«

Nekateri na Cipru vidijo rešitev tudi v večjem prilivu denarja iz močne diaspore v Veliki Britaniji in razvoju igralništva, ki je skupaj s subvencijami iz Turčije močno pripomogel k razcvetu severnega dela otoka. In prav v tem se skriva največja ironija ciprske zgodbe. Vse več je namreč znamenj, da bo kriza gospodarsko in morda tudi politično zbližala obe polovici otoka, ki ju danes ločuje »zelena črta«, tamponska cona OZN, obdana z bodečo žico in ostrostrelci na obeh straneh. In to slabih deset let po tem, ko so ciprski Grki na referendumu zavrnili načrt nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofija Anana za združitev obeh delov otoka v federacijo, ki bi vstopila v EU. »Sovraštvo? Ne vem. Zdi se mi, da ljudje tukaj o tem sploh ne razmišljajo, saj imajo preveč svojih težav,« meni Irene, diplomantka fakultete za igralstvo, ki se preživlja s strežbo v kavarni, trideset metrov stran od »zelene črte«. Turški del otoka pretirano ne zanima niti Renosa, ki na aveniji Lydras, glavni promenadi v središču Nikozije, ponuja tatuje: »Cena? Od 20 evrov naprej, ampak slabo je, zelo slabo. Ljudje nimajo denarja.«

Na vrtu lokala s pomenljivim imenom Berlinski zid številka 2, ki meji na barikade in stražarnico, se ljudje ne pustijo motiti. Na sporedu je lokalni nogometni derbi med kluboma Omonia in AEK. Ciprska nogometna liga le dvesto metrov zračne črte severno ne zanima nikogar. Na televizijah v lokalih je prenos tekme istanbulskega kluba Fenerbahče. »Odnos do naših sosedov ima široko paleto občutij. Vojna je prinesla veliko travm. Levica je naklonjena večjemu povezovanju na razredni ravni, v zadnjem času pa je tudi desnica malo omilila svoja stališča,« pojasni Spyrou. Predsednik Anastasiades pri tej temi previdno izbira besede. Razumljivo, saj ga v začetku novembra čaka srečanje z voditeljem ciprskih Turkov Dervişem Eroglujem. »Če bodo pogovori dobro pripravljeni, bodo šli v dobro smer. Sodelovanje bi izboljšalo ekonomski položaj otoka. Za nas bi bilo dobro tudi, da bi Turčija sčasoma vstopila v EU,« pojasni predsednik.

»Kaj bo s Slovenijo?« me po koncu pogovora v tesni pisarni, založeni s knjigami, vpraša Spyrou. »Vaša dežela je zelo lepa. Se boste izvlekli? Kje ste ga sploh polomili na vaši poti? Saj vam je nekoč dobro kazalo.« O njegovih vprašanjih razmišljam, ko v zgradbi Papavasiliou neuspešno iščem domnevni nabiralnik nekdanjega lastnika Gradbenega podjetja Grosuplje. In pomislim: če so naši poslovneži vsaj na papirju nekoč »odhajali« na Ciper, slednji v novi različici skozi velika vrata prihaja k nam.