Njen primer v Mavretaniji ni osamljen. Mavretanija je šele leta 1981 z zakonom pristala na opustitev suženjstva in tako postala zadnja država na svetu, ki se je odrekla tovrstnemu anahronizmu. Toda težava je, da podpis deklaracije, ki obsoja »suženjstvo in trgovino s sužnji v vseh možnih oblikah«, ni prinesel spremembe za tisoče zasužnjenih ljudi v tej zahodnoafriški državi. Vojaška vlada je na načelni ravni sicer obsodila prakso zasužnjevanja, ni pa uvedla zakonodaje, ki bi dejavnost tudi kriminalizirala. Leta 2007 je bil v Mavretaniji sprejet še dodatni zakon, ki je obljubljal strožjo obravnavo suženjstva, toda nevladne organizacije, večinoma skoncentrirane v glavnem mestu Nouakchott, trdijo, da mavretanska vlada obstoj suženjstva vztrajno zanika. Po zadnjih raziskavah (iz leta 2011), ki jih je opravila nevladna organizacija SOS Esclaves, naj bi bilo med nekaj več kot trimilijonsko populacijo v Mavretaniji še vedno zasužnjenih 600.000 ljudi.

Razpoložljivi ljudje

Razlog, zakaj je suženjstvo v Mavretaniji tako trdovratno, je smiselno iskati v zapleteni zgodovini vojaških udarov, v vojnah (zlasti s Senegalom leta 1989), dolgoletnih sušah in etnično diskriminatorni politiki. Pisatelj in aktivist Kevin Basel, ki je leta 2004 odpotoval v Mavretanijo ter opravil terensko raziskavo o sužnjelastniških razmerjih, se je osredotočil predvsem na etnično komponento. V knjigi Disposable Peoples (Razpoložljivi ljudje) pojasnjuje, da so politično dominantna skupina v Mavretaniji Afričani svetlejše polti, ki izhajajo iz arabsko-berberskih plemen. Ti so stoletja vladali večinsko črnskemu prebivalstvu, tako imenovanim haratinom (v arabščini izraz ironično pomeni »svobodni možje«), ki še danes predstavljajo kasto sužnjev. Čeprav je suženjstvo v Mavretaniji očitno tudi rasno obarvano, Basel ne zaobjame kompleksnosti mavretanske družbe; njegova analiza celo spominja na retoriko mavretanske politične skupine Al'Hor, ki je v poznih sedemdesetih mobilizirala s podeželja v mesta drveče množice haratinov in svoj politični program legitimirala na črno-belem diskurzu.

Ta je sredi osemdesetih eskaliral v retoriko o apartheidskem režimu v Mavretaniji, kjer »svobodna elita« izkorišča »zasužnjeni črnski razred«, čeprav primerjava z apartheidom nima trdne osnove. Problem suženjstva v Mavretaniji ni v tem, da bi ena rasna skupina dominirala nad drugo, kot je bil to primer v Južnoafriški republiki, temveč da je večina haratinov zaradi zgodovinsko pogojene revščine v podrejenem položaju. Ravno podrejeni položaj je Abdela Nasserja Oulda Yessa in Boubacarja Messaouda spodbudil, da sta leta 1995 ustanovila organizacijo SOS Esclaves. Oba sta v različnih fazah svojega aktivizma dojela, da je suženjstvo stvar mentalne dominacije in da je še najtežje – prepričati sužnja v njegovo svobodo.

»Ko sem še kot najstnik sužnje, ki so bili v lasti mojega očeta, pozival, naj se organizirajo in zahtevajo svobodo, me nihče ni hotel poslušati. Mislili so, da se mi je zmešalo, nekateri so se mi celo smejali,« je pojasnil Yessa v enem izmed intervjujev.

Spričo ekonomske podhranjenosti Mavretanije mnogi sužnji še danes verjamejo, da nimajo izbire: v primeru svobode se odločajo bodisi med beračenjem ali iskanjem novega gospodarja. Organizacija SOS Esclaves si tovrstno vdanost v usodo prizadeva razbiti z izobraževanjem haratinov, nudenjem pravne pomoči, reševanjem sporov glede pravic zemlje, dedovanja, porok in podobnega.

Če se je ena najbolj gosto spletenih suženjskih mrež po zaslugi prizadevanj lokalne organizacije SOS Esclaves, ki mednarodno javnost redno zasipa s podatki o suženjstvu v Mavretaniji, vendarle začela razpletati, je po drugi strani temu deloma botroval pojav terorističnih skupin, ki so se po padcu Gadafijevega režima v Libiji zatekle v puščavske predele podsaharske Afrike. Na mavretansko vlado so se zgrnila številna neprijetna vprašanja, med drugim tudi v zvezi s suženjstvom. To je sprožilo učinek snežene kepe in izkazalo se je, da je suženjstvo še kako živo tudi v sosednjih državah.

Sedemletna Marie, ki najbrž nikoli ne bo prestopila šolskega praga in lahko v najboljšem primeru upa le na večerne ure arabščine, bi lahko prihajala iz katerekoli zahodnoafriške države, Senegala, Malija, Burkine Faso ali Slonokoščene obale. Čeprav je v omenjenih državah neplačana delovna sila razumljena tudi kot socialni korektor, ni izključeno, da se preko stroge hierarhične družbene ureditve ne prakticira tudi suženjstvo. Šale, ki jih je na cestah afriških velemest mogoče slišati iz ust pripadnikov različnih etničnih skupin, kdo je čigav suženj, govorijo o visokem tolerančnem pragu afriških družb, ko pride do vprašanja suženjstva.

To je še posebno pereče v primeru uporabe otroške delovne sile v rudnikih zlata oziroma na plantažah kakava ali tobaka. Navsezadnje na razrahljano in široko pojmovanje suženjstva, v katero so vključeni tudi ali predvsem otroci, opozarjajo ne samo šale z ulice, temveč tudi izjave nekaterih najbolj eminentnih afriških pisateljev. Nigerijska pisateljica mlajše generacije Chimamande Ngozi Adichie, sicer prva temnopolta avtorica, ki je prejela prestižno orange prize, je na primer v zadnjem avtobiografsko obarvanem romanu (Americanah, 2013) zapisala, da si želi svoje potomce vzgajati ne v zahodnem svetu, kjer že vrsto let živi in predava, temveč v okolju, ki je restriktivno do otrok; pri tem je pozabila opozoriti na negativne posledice tovrstnih restrikcij. Ena izmed njih je, da nigerijska zakonodaja še vedno omogoča poroke mladoletnih deklet. Jasno je, da padec v suženjstvo – ob pomanjkanju regulativnega sistema – največkrat povzroči ravno revščina, toda ključno vlogo, podobno kot v mavretanskem primeru, odigrata širša družbena (in mentalna) struktura ter specifično dojemanje (ne)pravic družbeno najbolj ranljivih, otrok, žensk in starejših.

Janine Morna, sodelavka Združenih narodov, v poročilu z naslovom Toksične muke: otroška delovna sila in izpostavljenost hlapom živega srebra v tanzanijskih malih rudnikih na primer navaja, da je na kontinentu trenutno na tisoče malih rudnikov zlata, v katerih delajo večinoma otroci. S terenskimi raziskavami in intervjuvanjem več desetin tanzanijskih otrok, ki dneve preživljajo v nemogočih razmerah v rudnikih, je odkrila, da otroke na delo pošiljajo večinoma njihovi starši.

»Farida je nekatere izmed svojih otrok izpisala iz šole, da bi lahko delali v rudnikih ter z zaslužkom od izkopanega zlata finančno pomagali družini. Spraševala sem se, kako je biti eden izmed Faridinih otrok, ki so dan za dnem ujeti v rudniku zlata.«

Pri tem se zdi Mornovi najbolj problematično, da ti otroci včasih celo po štiriindvajset ur skupaj preživijo v rudnikih, ki pa kljub dobičkom – če ne bi morali spričo visokih cen zlata na svetovnem trgu govoriti že o pravi zlati mrzlici – ne premorejo primerne infrastrukture (sesipajoči se rovi, trenje zlatove rude dobesedno z rokami itd.). Samo v zadnjih nekaj mesecih, navaja Mornova v svojem poročilu, je v številnih manjših rudnikih v Gani, Srednjeafriški republiki in Južnem Sudanu umrlo 77 ljudi. Sedemnajstletni deček, s katerim je opravila intervju in ki je preživel nesrečo v rudniku, ji je v pogovoru priznal: »Mislil sem, da sem mrtev. Bil sem čisto prestrašen.« Janine Morna še posebej izpostavlja problematičnost uporabe živega srebra pri obdelavi zlatove rude. Poleg tega, da izločanje hlapov živega srebra povzroča težave z dihanjem, pogosto pa vpliva tudi na živčevje, se odpadle delce kasneje, po ekstrakciji, izliva v bližnje reke, s čimer onesnažujejo tudi okolje.

Niso krivi samo v Afriki

Večina afriških držav, najsi bo to Gana, Burkina Faso, Mavretanija, Slonokoščena obala ali Tanzanija, sicer četrta največja afriška izvoznica zlata, je podpisnic konvencije Združenih narodov o pravicah otrok, vendar se vedno znova izkaže, da so zahteve konvencije – iz različnih razlogov – v praksi neuresničljive. V Slonokoščeni obali, kjer je po podatkih ameriške agencije trenutno več kot 100.000 otrok prisiljenih v suženjsko delo na plantažah kakava (Slonokoščena obala letno proizvede 4,24 milijona ton kakavovih zrn, skoraj tri četrtine svetovne proizvodnje), je menda največja težava dostopnost do območij, kjer otroci opravljajo delo. Toda tovrstno izmikanje kaže zgolj na kompleksnost problema in nekooperativnost lokalnih vlad ter z njimi lokalnih pridelovalcev, ki tudi zaradi nepredvidljivih cen kakava na svetovnem trgu najraje zaposlujejo podplačano ali sploh zastonjsko otroško delovno silo.

Janine Morna v svojem poročilu predlaga klasično rešitev: številne afriške države naj bi na Japonskem podpisale tako imenovano minamaško konvencijo o živem srebru, ki bo od lokalnih vlad zahtevala, da se posvetijo nekaterim najbolj ključnim problemom, torej odpravi otroške delovne sile, prepovedi dela nosečnic v rudnikih zlata, zakonsko regulirani uporabi živega srebra in hkrati zaščiti delavcev v rudnikih.

Pa vendarle, navkljub odgovornosti, ki jo nosijo lokalne vlade, je smiselno pogledati širšo sliko. Kakavova zrna se uporabljajo za izdelavo čokolade, enega pomembnejših potrošniških artiklov na zahodu. Če se torej na začetku te suženjske verige pojavljajo kmetovalci pa tudi sami starši zasužnjenih otrok, na njenem koncu zagledamo tovarne čokolade, supermarkete in končno potrošnike. Da se problem suženjstva tiče ne samo oddaljenega »tretjega« sveta, temveč tudi našega tukajšnjega prostora, je pokazal primer danskega novinarja. Teun van den Keuken se je leta 2008 predal policiji z argumentom, da sodeluje pri zasužnjevanju otrok že samo zato, ker uživa čokolado. Sodišče primera ni obravnavalo, je pa vseeno opozorilo, da izkoreninjenje suženjstva leži v rokah proizvajalcev čokolade, vlad in potrošnikov, torej »vas in nas«.