Naročila je kozarec hladnega mleka in prižgala cigareto. Mleko malo pomaga, če cigarete razdražijo želodec, je pojasnila. Slišal sem že boljše izgovore. Nekoč sem imel intervju z neko Bergmanovo igralko, ki je strastno kadila in trdila, da je nikotin dober za boljši spomin. Saj tudi sam kadim, ampak ta hip se ne spomnim njenega imena. »Ali ni bila to Bibi Anderson?« me preseneti Olga Kacjan. »No, vidite, da je imela prav,« ji pritrdim (in še ne posumim, zakaj pa to ne drži v mojem primeru).

Nekateri igralci imajo svoje najljubše vloge, Olga Kacjan pa ne, zanjo je najpomembnejša vloga tista, ki jo trenutno pripravlja ali igra. Zdaj je to vloga Gospe v predstavi Genetovih Služkinj v Slovenskem mladinskem gledališču, ob tej pa Kacjanova našteje še vlogo matere Raskolnikova v Zločinu in kazni, Marije v Portretih in vaščanke v Pekarni Mišmaš. In doda, da je za upokojenko, kar je postala letos, »to kar v redu«.

Olga Kacjan je svojo gledališko kariero začela v Koreodrami, z vlogo v predstavi Agata Schwarzkobler (1986), nato pa se je zaposlila v SNG Maribor, »toda samo za eno sezono«, poudari, s katero pa je bila zelo zadovoljna. Seveda, ko pa je za vlogo Lulu v uprizoritvi istoimenske Wedekindove drame prejela Borštnikovo nagrado. Toda Olga Kacjan rajši opisuje samo prizorišče, kjer so to predstavo v režiji Eduarda Milerja uprizarjali. »V starem minoritskem samostanu, ki je bil tedaj v še zelo surovem stanju: brez šip na oknih in z zemljo na tleh. Čudovito!« In obenem navdušeno pripoveduje o Paolu Magelliju, ki je igralcem tako imenitno razlagal like v commedii dell'arte. »Nekateri igralci in igralke v predstavi Lulu smo sodelovali tudi na vajah za Magellijevo predstavo Evaristo, sončni Harlekin. Magelli si je prišel ogledat premiero Lulu, ampak samo toliko, da je lahko rekel 'ah, mi smo bolji', in odšel«.

Igralska kariera Olge Kacjan pa se ni začela v gledališču, ampak pri filmu. V filmu Franceta Štiglica Povest o dobrih ljudeh (1975), nostalgični baladi, ki je z glasbo Uroša Kreka modulirala in variirala lajtmotiv otožne prekmurske pesmi Vsi so venci beli, je igrala Katico, ki to pesem tudi poje. Katica je slepo kmečke dekle in povrhu ravno dovolj osamljeno, da je že nekaj prijaznih besed Bate Živojinovića kot možatega vagabunda zaleglo za njeno erotično vznemirjenje. Od katerega pa si je preveč obetala, saj Katici drugi čuti kot vid, ki ga nima, kmalu povedo, da njena mati ljubimka s tem potepuhom Petrom, in mater zatoži očetu. »Da, Katica, prepričana, da je bila izdana v ljubezni, zna biti tudi zlobna,« Olga Kacjan na kratko komentira to svojo prvo filmsko vlogo.

In potem Splav Meduze (1980) Karpa Godine, kjer se je v vlogi učiteljice Kristine na podeželski šoli nekje sredi blatne vojvodinske ravnine skupaj s svojo kolegico Ljiljano znašla v družbi srbskih umetniških avantgardistov. V enega, tuberkuloznega slikarja Alekso (Frano Lasić), se je tudi zaljubila, ko je poslušala njegovo pripoved o tem, kako ga je samomorilec, ki je skočil z Eifflovega stolpa, poškropil s svojo krvjo, Tristan Tzara pa da je potem po Parizu razlagal, da imajo balkanski umetniki namesto nageljna v gumbnici koščke človeških možganov. Toda ljubitelja morbidnih zgodb samega bi lahko zadela smrt oziroma strela, če se ne bi nanj, ko je tekel proti edinemu drevesu v krajini, vrgla Kristina. Z njo pa se film tudi sklene, v pomenljivi finalni sekvenci, kjer je Kristina za kazen, ker se je družila s »prevratno« umetniško skupino, premeščena v dom za slepo mladino: Kristina je lahko učila edino slepe, ker samo njim ni več mogla »odpreti oči« s subverzivnimi idejami.

Za obe ti filmski vlogi je Olga Kacjan dobila kopico nagrad, kar štiri za Katico (med njimi srebrno areno v Pulju) in tri za Kristino v Splavu Meduze. Kljub temu je v osemdesetih letih Olga Kacjan dobila samo še manjšo vlogo v Dediščini (1984) Matjaža Klopčiča, zato pa je to desetletje v znamenju njenega dela »na svobodi« oziroma z nastopanji v raznih slovenskih gledališčih: z imenitno vlogo psihologinje v Ristićevem triptihu Romeo in Julija – Komentarji v Slovenskem mladinskem gledališču (1983), v predstavi Moskva-Petuški v Eksperimentalnem gledališču Glej (1984), v Dramskem observatoriju Zenit Dragana Živadinova (1988) in Pandurjevi Šeherezadi (SMG, 1989) – za vlogi v teh predstavah je prejela Severjevo nagrado; v okviru Ristićevega KPGT je igrala v kultnih predstavah Karamazovi, Vojaška skrivnost in Osvoboditev Skopja, toda edina anekdota, ki se je spomni, je povezana z Ristićevo predstavo Cement v beograjskem Ateljeju 212. »Po predstavi smo odšli v slavni Klub književnikov na Francuski ulici. Sicer se ne spomnim več, kako je prišlo do tega, toda z igralcem Petrom Božovićem sva stavila, kdo poje več feferonov. Pojedla sem jih sedem ali osem in zmagala. In ne morete si misliti, kako se je temu zabavnemu Črnogorcu povesil nos.« Pri čemer je Olga Kacjan prepričana, da je zmagala zato, ker ima rada pekoče stvari, ne pa zaradi svojega športnega duha in kondicije. Navsezadnje se je že v petem razredu osnovne šole naučila kotalkati v stilu hitrostnih drsalcev samo zato, da bi bila prva na tekmi v kotalkanju okoli Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.

Olga Kacjan se je veliko selila, že od rojstva. »Zemun je moj rojstni kraj, ampak nič več kot to. Starši so takrat živeli v Aranđelovcu; ker tam ni bilo porodnišnice, se je mama napotila v Beograd, vendar so ji odsvetovali, da bi tam rodila, češ da porodnišnica nima najboljših higienskih razmer, in je šla rodit v Zemun.« Potem so živeli v Zagrebu in od tam prišli v Celje, kjer je Olga vzljubila kino. »Ampak filma mi velikokrat ni uspelo videti do konca, ker so bili preveč žalostni. Vseeno pa sem se vztrajno vračala v kino.«

Leta 1991 se je Olga Kacjan zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču in za vlogo Susn v istoimenski predstavi leta 1993 prejela Borštnikovo nagrado. Saj jo razveseli vsaka nagrada, toda še najbolj je bila vesela naziva žlahtne komedijantke, ki ga je prejela na celjskih Dnevih komedije za vlogo Pepeta v Klovnih. »Kaj pa se tako čudite! Kakšna igralka pa bi bila, če ne bi želela igrati v komedijah. Ker če igralec ne doživi slasti ob tem, ko nasmeje publiko, ni nikoli čisto zadovoljen. Igralec, ki ne doživi tega, da spravi gledalce v smeh, ni pravi igralec.«