Na mestu se zdi pripomba, ki jo je eden redkih še živečih jugoslovanskih novinarjev Goran Milić v kraljevem Aeroklubu v Beogradu letos jeseni izrekel o Slovencih. Pogovor je tekel o krizi in bližajočem se koncu sveta.

»Vi Slovenci boste rešili sami sebe in svojo državo,« je bil neomajen v svoji veri v drugačnost Slovencev od ostalih Slovanov. »Ravno toliko ste se od teh vaših prekmurskih luterancev navzeli protestantske delovne etike, da nikoli ne zapravite celega premoženja za sinovo svatbo, tako kot katoliki in pravoslavci.«

To ponavlja ob vsaki priložnosti, ko se govori o krizi slovenskih sanj o uspešni lastni državi. Vsi prisotni Slovenci molijo, da bi imel prav. Hiše v Prekmurju (ki so mu namenili poseben zakon s sredstvi za zagotovitev razvoja Pomurja) kažejo, da bi bilo morda bolje deliti državljane po verski pripadnosti kot po klasifikacijah iz druge svetovne vojne. Teh koncev se je protestantizem dotaknil bolj kot drugih slovenskih pokrajin in je kot dediščino zapustil veliko skrb za spodobnost življenjskega okolja. In tudi veliko domišljije. Pridelujejo buče, iz katerih delajo bučno olje in tudi mit o bučnem olju, ki je od vseh olj na svetu najdlje od Mediterana. Na poljih, ki so kar najbolj globoko v Srednji Evropi, poleg buč pridelujejo še paradižnik in v posmeh globalizaciji tudi orhideje. En sam obraz je tukaj izrazito premalo.

Nič neobičajnega ni v vaseh s privlačnimi imeni srečati protestantske duhovnice z vozičkom pred seboj, najbolj impresiven in razkošen sakralni objekt pa je katoliška cerkev Gospodovega vnebohoda v Bugojini, ki jo je podpisal Plečnik. Protestantske cerkve so skromne in nevpadljive. V Prekmurju velja en Bog in veliko poti do njega. Vsi preživijo. Ampak kako?

Zakaj tam je delo, tukaj ga pa ni?

V vasi na Goričkem s pobožnim imenom Križevci je gospa Nada Hari odgovorila, da težko, ampak nekako gre, če delaš od jutra do večera. V peklenski napravi v lopi na dvorišču je s sinom pražila bučna semena in stiskala olje. Kmetija je bila videti trdna, s polnimi kaščami, urejeno mehanizacijo, pospravljenimi polji in tremi psi, ki so strumno stražili pred vrati. Gospa Nada zna sprejemati težke odločitve.

»Prej sem delala v Muri,« je rekla in metala drva v peč oljarne. Niti za hip se ni ustavila. »Od klime, ki mi je ves čas pihala v glavo, sem zbolela, postala betežna in izgubila vse zobe. V bolnišnici je zdravnica opozorila, da vem, kaj me čaka, če bom še naprej tako delala. Pustila sem službo, samo z moževo plačo in kmetijo pa ni šlo.«

Njen mož je poštar. Od kmetije se da preživeti. Ima več kot deset hektarjev, na katerih rastejo buče, tritikala in ječmen.

»Saj preživimo, ampak ne živimo,« je rekla brez tarnanja. »Ne gremo na smučanje, ne gremo na dopust. Ko sem videla, da tako ne gre nikamor, sem se odločila, da obnovim oljarno. Delam po starem in kurim na drva. V zimskem času sprešam za stranke po petsto kilogramov semena, od tega pride sto sedemdeset do dvesto litrov olja na dan. Šestdeset centov po kilogramu dobim za to. Plačajo mi v denarju ali v semenu. S tem pridemo skozi in plačamo vse dajatve. Jaz vodim oljarno, kmetijstvo in gospodinjstvo. Skrbim za babico, moža, dva otroka in zase.«

Vse to je bilo rečeno s ponosom brez jokanja, da so časi težki, delo zares utrujajoče, skrbi pa veliko.

Eno veliko skrb pa gospa Nada ima in je ne zna rešiti sama.

»Sin mi zdaj pomaga,« je sklenila med mešanjem mletega bučnega semena, ki je ravnokar zavrelo in ga je bilo treba z vedrom prestaviti v prešo. Sin je vzel vedro in ga zvrnil v stroj.

»Končal je visoko zdravstveno. Štirideset prošenj za službo je poslal, odkar je diplomiral. Sedaj bodo podelili diplome in pravi, da bo šel delat v Avstrijo. Tam bo delo dobil brez problema. Ali ni to čudno? Tukaj nič, tam pa takoj. Hčerka študira tretji letnik radiologije. Oba sta šla v zdravstvo, ker sta mislila, da to ne bo propadlo. Zdaj pa tudi tam slabo kaže. Zakaj je tako?«

Predniki v Ameriko, potomci v Avstrijo

Luteranski duhovnik v sosednji vasi Bodonci Simon Sever na to vprašanje ni hotel imeti odgovora. Pokazal pa je, zakaj je pri njem drugače. Pred cerkvijo je bilo gradbišče, na katerem je v arhitekturi čistih linij lesa in betona gradil nov center za cerkvene dejavnosti. Zdelo se je, da bo zgradba večja od cerkve.

»Sredi krize ste se lotili zidanja tega?« je slišal nekoliko začudeno vprašanje.

»Da, smo kar ambiciozni,« je bil preprost odgovor brez skromnosti. »Sredstva smo začeli zbirati tako, da smo se z otroki, ki hodijo k veronauku, odločili prati avtomobile. Seveda je moral prvi prati duhovnik, potem je pristopila cela vas.«

Zagotovil je, da bo center zgrajen s sredstvi, ki jih zbirajo s kopico dejavnosti, od pranja avtomobilov do prodaje medu.

»Za naše prebivalstvo ta kriza ni nič kaj tako hudo novega,« je rekel. »V teh krajih poznamo takšno situacijo in smo navajeni skromnega življenja ali pa odhoda v tujino.«

Včasih pa obojega. Antropologinja Duška Kneževič, ki je o Prekmurju napisala nekaj terenskih študij, pravi, da se na območju njenega raziskovanja kažeta dva svetova.

»Pomurje je po vseh kazalcih nerazvito, zato je tudi bil sprejet interventni zakon. Ko prideš tja, pa na prvi pogled resničnost ne ustreza kazalcem. Hiše so urejene in sveže prebarvane, na oknih so rože, okolica je brezhibna. Tudi ko nekaj časa preživiš na terenu, težko naletiš na zunanjo bedo. Pod površino pa je marsikaj.«

Vendar stiske ni videti.

»Regija je ruralna,« je pojasnila doktorica Kneževič. »Vsak, ki je zaposlen v industrijskem sektorju, običajno obdeluje še nekaj zemlje. Tudi če izgubijo službo, imajo hrane dovolj. Ker pa ima skoraj vsak svoje pridelke doma, kmetje nimajo tržne niše in se morajo kmetovanja lotiti z veliko domišljije in spretnosti.«

Ampak to velja za večino države, ki pa ne slovi kot manj razvita in tudi ni tako fanatično urejena kot Prekmurje.

»Blaginja je odvisna od dnevnih migrantov,« je antropologinja nadaljevala tam, kjer je gospa Hari končala s skrbjo za svojega sina. »Nekaj članov družine obdeluje zemljo, eden ali dva pa se vozita na delo v Avstrijo. Zato govorijo, da jih ne rešuje slovenska država, ampak tromeja, ki jim omogoča delo. Mesarji, medicinske sestre, šivilje, vozniki, mehaniki se vozijo preko meje v druga podjetja, kjer zaslužijo dvakrat več, živijo pa tukaj.«

Duhovnik Sever se je strinjal s tem zadnjim, imel pa je hude pomisleke o tem, da bi njegovo okolico potisnili med pokrajine brez perspektive. Položaj je nekoliko bolj zapleten.

»Bližina avstrijske meje je zahodno Goričko rešila katastrofe. Socialna bomba je zahodno Goričko manj prizadela, ker ljudje hodijo vsak dan delat čez mejo. To niso bajno plačana dela, vendar družinam zagotavljajo dostojno življenje. V družinah, kjer so mladi ljudje, se znajdejo.«

Kakorkoli je življenje težko, ni v tradiciji teh krajev, da bi gledali, kako gredo stvari mimo.

»Na kmetijah imajo ideje, modernizirajo gospodarstvo in se zgledujejo po svetu. Podoba od Boga pozabljenega Prekmurja je za lase privlečena. Tukaj je veliko ljudi, ki lahko kaj pokažejo. Stereotipi o nas so zastareli.«

Konkretnega duhovniškega dela je v tem času malo. Ljudje so na poljih in delajo na domačijah.

»Nisem pa osamljen. Enkrat, dvakrat, trikrat na teden se oglasijo ljudje s prošnjami za zaposlitev, ki jih je treba prevesti v nemščino, ker iščejo službo v Avstriji. Ko sem prišel v Bodonce, s tem nisem imel posla. Sedaj to počnem ves čas. Ravnokar je bila pri meni deklica, ki je prav tako končala zdravstveno šolo kot sin vaše sogovornice iz Križevcev in ni dobila dela tukaj. Prevedel sem ji dokumente, šla je v Avstrijo in v treh tednih je dobila redno službo v domu za ostarele. Zdaj tam dela.«

»Je to dobro ali slabo?« se je zdelo logično vprašanje.

»Kako bi to lahko bilo slabo? Vsi bi raje videli, da bi ljudje dobili delo tukaj in imeli stvari urejene. Ampak mladi ljudje, ki niso tako tradicionalni, ne čutijo navezanosti na kraj kot oviro za to, da odidejo. Njihovi predniki so šli v Ameriko, oni gredo v Avstrijo, pripravljeni pa so iti tudi kam dlje.«

Delavci gor, turisti dol

Prekmurje je čustven kraj, prebivalci pa niso sentimentalni. Kmetijski inženir Igor Camplin iz Bugojine je takoj po diplomi dobil zaposlitev za določen čas. Zdelo se mu je, da so obeti za kaj bolj stalnega slabi in da bo s pogodbami vedno imel komplikacije zaradi prispevkov, pokojnin in socialne varnosti.

»To lahko počnem tudi sam,« je rekel na traktorju pred kmetijo, s katerim je pobral buče s polj. Od staršev je prevzel kmetijo v neposredni bližini Plečnikove cerkve. Pred hišo ima tablo, da prodaja bučno olje, vino, grozni sok, krompir in druge pridelke. Letos je pridelal tono in pol semen, ki jih bo do prihodnjega poletja postopoma stiskal in prodajal olje. V oljarno običajno odpelje po dvesto kilogramov semen, iz katerih dobi osemdeset litrov olja. Prodaja ga po 16 evrov za liter, proda pa vsega.

»Bučno olje je zanimivo zaradi lege kmetije. Nekaj metrov stran je Plečnikova cerkev. Vsako leto sem pride trideset tisoč obiskovalcev. V neposredni bližini so Moravske toplice in Terme 3000. To je moja tržna niša. Kdor gre k cerkvi, gre mimo mene. Ves krompir smo prodali v dveh tednih.«

Niti na pamet mu ne pade, da bi šel delat v Avstrijo. Dokler avstrijski turisti hodijo k njemu, mu tudi ni treba. Pridelke je začel prodajati preko zadruge Žitek, ki mu je pomagala iskati prve kupce. Zdaj večino proda sam na dvorišču kmetije.

Tudi Robertu Pertociju iz Šalovcev ne hodi po glavi Avstrija, čeprav ima samo sedem hektarjev zemlje. Pol hektarja je goric, ostalo so njive in nekaj gozda. Za preživetje je našel bolj tradicionalno rešitev. »S tem ne bi mogel preživeti,« je rekel na bencinski črpalki, kjer ima službo. »Zato petnajst dni na mesec delam na bencinski črpalki in imam dopolnilno dejavnost. Pridelujem buče, konopljo, lan in osnovne poljščine, na črpalki pa točim bencin. To je komplicirano življenje, vendar se da preživeti. Kmetija vzame veliko časa.« Kar pridela, proda preko zadruge Žitek, s katero je začel tudi gospod Camplin. Kmetijska zadruga ponovno dobiva pozitivno konotacijo kot koristna ustanova.

Vprašanje, kaj narediti v ruralni pokrajini sredi gospodarske krize v državi, ki ne vidi dlje od obvoznice svoje prestolnice, rojeva iznajdljive odgovore. Proizvaja presenetljiva preoblikovanja poklicev.

»Sem ekonomist, ki je hodil v srednjo gostinsko šolo,« se je v Puconcih predstavil Branko Tremel, ki skupaj z ženo vodi turistično kmetijo. Imajo trideset postelj, veliko jedilnico, točilno mizo, majhen kongresni center s tremi savnami in kolesarnico za izposojo koles, nekaj krav in bikov, polja in vinograd. Kmetija je družinska, prevzel jo je od svojih staršev, ki sta zaslužek od zemlje že pred mnogimi leti združila z majhnim vinotočem. »Znam kuhati, streči, voditi knjige, načrtovati proizvodnjo, sejati žito, upravljati traktor, pripraviti suhomesne izdelke, narediti vino in podkovati konja,« je rekel gospod Tremel, ki bi z naštevanjem še nadaljeval. Preden je prevzel kmetijo, je delal v zavarovalnici.

»Že moji starši so zaznali, da je treba sprejemati odločitve. Ali služba ali kombinacija ali specializacija. Z ženo sva se odločila za turistično kmetijo. Prestrukturirala sva vse, tako da so vse naše vhodne surovine pred hišo. Nimamo večjih tržnih presežkov, smo pa samozadostni.«

Umetnost je stvari povezati in jih iz dneva v dan vzdrževati. Kdor želi osemurni delavnik, se mora temu poslu izogniti.

»S tem živite in ves čas delate. To je vaše življenje. To je treba vedeti. Matematika je enostavna. Nekaj let je treba, da se uteče in da se finančno pokrije. Potem boš lahko dolgo časa od tega spodobno živel. Na dolgi rok boš dostojno preživel družino. Čez noč pa ne boš obogatel.«

Kako iz tople vode narediti nafto

Racionalno in brez iluzij. Te zgodbe niso ustrezale podobi nerazvite pokrajine, ki drvi v pogubo. Na regionalni razvojni agenciji Mura v Murski Soboti je direktor Danilo Krapec rekel, da bi bilo mogoče vtis popraviti tudi s številkami, ki govorijo o razvoju. Vendar se trdi in mehki kazalci ne ujemajo.

»Gospodarski rezultati so lansko leto pokazali, da je Pomurje po dobičku skočilo na peto mesto v državi.« En del je bil rezultat interventnega zakona, vendar je pri tem sodelovalo več reči.

»Ljudje so pridni, pa hodijo delat v Avstrijo in nosijo denar domov. Imamo ogromno dnevnih migrantov. To je čudo in blaži socialni položaj regije. Zato je z mehkimi kazalniki merjeno stanje v Pomurju boljše, kot ga kažejo trdi kazalniki družbenoekonomskega razvoja, bruto proizvoda, dodane vrednosti na zaposlenega in plače. Ljudem, ki se lotijo dela, uspeva. Zadruga Žitek je uspela z domačim česnom, ki so ga v prvem letu v celoti prodali. Lušt s paradižniki, ki je bil kot projekt podprt v okviru pomurskega zakona. Steklenjakov je že več kot deset hektarjev. Vse je razprodano, zato se proizvodnja širi. Smo prehrambno samovzdržni, lahko smo tudi energetsko samovzdržni.«

Pomurje ima tri vode. Kislo, termalno in tekočo. Krapec je rekel, da je kisla voda odšla s pivovarskimi škandali in se izčrpava, ne da bi regija od nje imela kaj dosti. Pod zemljo pa so velike zaloge vroče vode, nad katerimi teče Mura. Oboje bi lahko grelo mesta in proizvajalo elektriko. Ravno bogataška pokrajina to nikoli ne bo, vendar ima po njegovem mnenju vse možnosti za spodobno življenje.

»Vendar tukaj logike ni,« je rekel. Obstajajo zelo različni pogledi na to, kaj razvoj regije dejansko pomeni. Delati pokrajino s centrom v Mariboru, ki je industrijsko središče, se mu zdi za Pomurje kot ruralno območje nesprejemljivo. Če kaj, bi se morali povezovati s Podravjem, ki je razpadlo na sever in jug. V resnici so bolj vezani na Varaždin kot na Maribor. Tudi tuji vlagatelji so logistični center postavili v bližino Ptuja, ker je Murski Soboti avstrijski Gradec preblizu. Kaj lahko torej tukaj delajo?

»Pripravili smo komparativno študijo prednosti obnovljivih virov energije na osnovi geotermije in hidroenergetskega potenciala reke Mure. Naredili smo program z Dravskimi elektrarnami in ga prijavili na razpis. Vendar se je država odločila, da namesto tega Japcu Jakopinu za kuhanje plastike za jahte v Puconcih nameni 15 milijonov od skupno 30 milijonov evrov pomoči za celotno regijo. Ne morete v zakonu v parlamentu soglasno potrditi, da so turizem, obnovljivi viri energije in živilskopredelovalna industrija naša komparativna prednost, potem pa polovico denarja vreči v nove materiale.«

Ob tovarni Mura, kjer parkirišča ob ograji veselo najeda trava, se Boštjan Poredoš s tistim o kuhanju plastike ni strinjal. V prostorih tehnološkega parka ima majhno tovarno plastičnih izdelkov Miniplast z devetimi skoraj avtomatskimi stroji.

»Med 320 podjetji, ki so jih tukaj ustanovili, sem bil prvi, ali vsaj med prvimi,« je rekel v prostorih, kjer vse diši po racionalnosti in učinkovitosti. Stroji pihajo in stiskajo zaponke, pokrove, medicinske tube in podobne plastične izdelke.

»Nisem študiral plastike, ampak elektriko. Dobil sem službo, potem pa je šlo podjetje v stečaj in sem ostal brez dela. Mislil sem si, službo sem že poskusil, pa se ni obneslo. Videl sem, da sem za plačo, ki sem jo dobival, sposoben več narediti sam. Prodal sem avto, kupil dva stara stroja in leta 2001 zagnal proizvodnjo. Sedaj imam devet strojev brez kredita, sedemdeset odstotkov izvozimo na tuje trge, v Avstrijo, Nemčijo in Švico, te dni gre prva pošiljka za Turčijo. Zaposlenih je pet delavcev. Več imam od tega, kot če bi karkoli delal osem ur v službi. Služb pa itak ni več. Delovna mesta delam jaz.«

Bil je nekoliko neprespan. Ob dveh zjutraj se je vrnil iz Nemčije, v Düsseldorf pa je dan prej odšel ob dveh zjutraj. O svojem delu je govoril kot kmetje o kmetijah. Le da sam ne razmišlja o odhodu v Avstrijo. Njegovi delavci pa radi gredo v Gradec.

»Edini problem, ki ga imam, je kader. Delavci se pri meni izučijo in gredo po nekaj letih v Avstrijo. Reklama je taka, da se v Avstriji toliko boljše živi. Pridejo tudi nazaj, ko ugotovijo, da se morda ne splača vstajati uro prej, da prideš z avtom do Gradca, in porabiti še eno uro za pot nazaj.«

Ta logika ne velja samo v malem, ampak tudi v velikem. Zares velikem. Metod Grah ima blizu Murske Sobote ogromne terme Vivat v skupni lasti svoje družine. Zgradbe nad zemljo so impresivne. Tu je hotel z depandansami, kjer je slišati nemško, rusko in arabsko. Zraven so bazeni, savne, lepotni kirurgi, nogometno igrišče, masažni saloni, telovadnice in zobozdravnik.

Zares zanimivo pa je globoko spodaj, pod bazeni in kletmi. Tam je 1300 metrov globoko v zemljo zabita cev, ki črpa vročo črno vodo za zdravilne kopeli. Okrog nje je večja cev, ki iz globine 900 metrov črpa belo vročo vodo za bazene. Hkrati greje in hladi hotel, greje tudi nogometno igrišče, kjer trava raste tudi, ko je zunaj minus 17 stopinj. Celo Prekmurje leži na termalni vodi.

»Šel sem na turistični sejem v Dubaj,« je razlagal med hrumenjem črpalk. »Bil sem edini turistični delavec tam, Bosna in Hercegovina je imela svojo stojnico, mi pa ne. Savdska Arabija je imela stojnico, večjo od mojega hotela. Nas ni nikjer. Stopim k menedžerju največje agencije.

'Prihajam iz Slovenije, a bi mi naredili kakšen posel?'

'Iz Somalije?' me začudeno pogleda.

'A vam zagledam črn?' pravim jaz. 'Slovenija.'

Kaj mi govorimo o prepoznavnosti! Razložil sem mu, kako je majhno lepo in kje leži.

'Vi imate travo v kozarcih, mi imamo sedemdeset odstotkov gozda. Vi imate nafto, mi imamo vodo.'

Začelo ga je zanimati. Jaz sem naredil križ čez državo. Sam moraš iti s torbo v beli svet in narediti posel. On reče, naj mu pošljem slovenske predstavitvene filme. Bili so takšni, kot bi gledal Na klancu. Vse smo morali narediti sami. Jokanje nam ne bo dvignilo prepoznavnosti.«

Pa vendar se je od vseh sogovornikov prav on največ pritoževal. Grah ima za seboj dolgo kariero v zavarovalniški industriji in je kupoval zavarovalnice, ko je bilo Prekmurje še v Jugoslaviji. Med tranzicijo, ko so podjetja srečno propadala drugo za drugim, so se mu posli dobro obrnili. Globoko spodaj pod hotelom, med brnenjem črpalk v peklenski vročini, je bil videti zelo zadovoljen. Našel je način, kako iz vode narediti nafto in z njo obogateti.

»To smo naredili ne zato, ker bi bilo lahko, ampak ker je težko,« rekel in dodal nekaj o tem, da je takšen pristop ena od značilnosti njegove pokrajine.