Ko človek prispe v Vrdnik, ima vtis, da je v legolandu. Hiše, stisnjene druga ob drugo, katerih dvorišča se sramežljivo skrivajo za visokimi ogradami, so kot špalir iz lego kock. Vrdnik je srednjeveško mesto, eno najstarejših naselij v Vojvodini, na obrobju Nacionalnega parka Fruška gora in pod vznožjem istoimenske gore. »Dokler je deloval rudnik, je bila milina. Imeli smo kino, kulturni dom, tri osnovne šole, železniško progo... Odkar so rudnik zaprli, ni ničesar – razen term, od katerih pa domačini nimamo veliko,« nostalgično ugotavlja Ivanka, predstavnica tretje generacije Slovencev, ki jih je v Vrdnik prignal rudnik rjavega premoga. Danes le še priimki Škoberne, Podlesnik, Lesjak, Morela, Celinšek... spominjajo na zlate rudniške čase, ko so si kruh v Vrdniku služile tudi mnoge slovenske družine. Njihovi potomci imajo v bližnji Rumi slovensko združenje, ki enkrat na leto priredi zabavo, in lanska je bila po Ivankinem pripovedovanju še posebej divja.

Ve se, kdo tukaj rad krade

Vrdnik je pravi babilon narodov. Tukaj so premog kopali slovenski, češki, nemški, madžarski, romunski, slovaški, avstrijski, italijanski, grški, poljski, bolgarski, ukrajinski, ruski, belgijski in francoski rudarji. Prebivali so v dveh rudarskih naseljih – v Stari in Novi Koloniji. Gre za pritlične hiše, ki so jih lastniki rudnika pred več kot sto leti zgradili za svoje delavce. Vsaka hiša ima po dve stanovanji in dvorišče. Mnoge so še danes naseljene, a jih je avtentično podobo ohranilo komaj kaj. V eni od hišk v Stari Koloniji skromno živi že omenjena Ivanka, ki je, kot pritiče vojvodinskemu gostoljubju, na cesto takoj pritekla s steklenico domače slivovke in nam jo ponudila.

Naš sobodajalec Boba Carević, ki je v Vrdniku rojstno hišo lično preuredil v turistične namene, goste razvaja s svojimi kuharskimi mojstrovinami. Da se ne bi komu sline preveč pocedile, naj omenim le fruškogorski splet – sremsko specialiteto iz piščančjega mesa, slanine, paradižnika, čebule, paprike in trapista. Vrdnik ima tudi žganjeloga oziroma specialista za ugotavljanje kakovosti slivovke. To je Zoki, Rom, ki se je priselil iz Hrvaške. Tudi njega so v Vrdniku lepo sprejeli, z avtohtonimi Romi ima celo ansambel, s katerim zabava ljudi po Srbiji, predvsem v Beogradu. Bobo in njegova življenjska sopotnica Indira žganja ne kupita, če jima posla prej ne požegna Zoki, ki se zna zabavati tudi na račun svoje romske krvi. Posebej ljub mu je legendarni film Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje), v katerem eden od sopotnikov v avtobusu Roma obtoži, da sta sunila denarnico, »jer zna se, ko ovde voli da krade«. V duhu tega filma in pregovorno dolgoprstih Romov nas zato Zoki, ki živi v sosednji hiši, zvečer za vsak primer posvari: »Zaklenite avto in sobe, kajti ve se, kdo tukaj rad krade!«

Narava je Vrdniku poleg rudnega bogastva podarila tudi termalno vodo, od katere pa danes dobro živi le peščica posameznikov, ki so pri koritu. A so jim račune nedavno prekrižali inšpektorji, ki so notranji bazen začasno zaprli in odredili njegovo obnovo, v zunanjem pa so si lahko obiskovalci v toplih dneh še lajšali revmatične bolečine in druge zdravstvene tegobe.

Na obrobju Vrdnika se začne Nacionalni park Fruška gora, ki je ob koncih tedna pribežališče Novosadčanov. Čeprav je prostran, skoraj ni kotička ob obronkih njegovih gozdov (največ je lipe), kjer ne bi ob sobotah in nedeljah roštiljali. Na Fruški gori je tudi šestnajst pravoslavnih samostanov, za obzidjem katerih se bohoti veliko bogastvo. Zdi se, kot da z domačini onkraj samostanskih zidov ne želijo deliti njihove skromnosti.

»Pri nas nimamo pavov in nojev. To je neumnost.«

Posebnost Panonske nižine so salaši. To so kmečka posestva s pripadajočimi objekti in zemljišči, namenjena predvsem poljedelstvu in praviloma odmaknjena od naselij. Salaši so doživeli razcvet med obema svetovnima vojnama, potem so jih začeli ljudje opuščati in drveti v mesta. Danes doživljajo novo pomlad, saj so – kot v Sloveniji turistične kmetije – postali del turistične ponudbe. Toda prav lahko se zgodi, da se bodo, ker so modna uspešnica, izrodili. Nekateri namreč gradijo glomazne motele in jih ponujajo kot salaše, pred komercializacijo svarijo tudi lastniki avtentičnih salašev, ki pravijo, da je salaš mogoče narediti, in to v pičlem tednu dni, tudi iz siporeksa, ga prekriti z lesom in ga tako naličiti, da daje videz, kot da je bil zgrajen pred desetletji.

V bližini Novega Sada je veliko modernih salašev, ki so jih pokupili in preuredili bogataši. To niso ljudje, ki bi izvirali s podeželja, ugotavlja tudi Nikola Ivanić, lastnik Perkovega salaša v zaselku Neradin v občini Irig, enega najbolj avtentičnih vojvodinskih salašev, katerega korenine so pognale leta 1789. Obdajajo ga skrbno obdelana polja in nasadi najrazličnejšega sadnega drevja, od španskih višenj do hrušk, melon, divjih marelic... »Pri nas nimamo pavov in nojev kot nekateri drugi salaši. To je neumnost. Imamo le to, kar živi in zraste tukaj,« ponosno pove Nikola, ki goste sprejema v sremski narodni noši, za lačne želodce poskrbi žena Milica, vodenje salaša pa sta prepustila sinu Bošku.

Perkov salaš, v bližini katerega ima Nikola pet hektarjev kmetijskih površin, je tudi svojevrsten muzej, kajti prav vsa kmetijska orodja in kuhinjsko posodje, ki ga ne uporabljajo več, so obdržali in ponudili na ogled gostom. Mize, na katerih strežejo hrano, so iz lesa iz fruškogorskih gozdov, pogrnjene so z ročno vezenimi starimi prti, v poletni pripeki jedcem nudi senco mogočna krošnja oreha, starega kakih štirideset let. Domače klobasice, piščančja čorba, telečji golaž z domačimi rezanci, piščančje belo meso s pirejem... je le nekaj jedi, ki jih skuha Milica, če je želodec po njihovem zaužitju preveč obtežen, pa se je treba s klopi ali stola le zvaliti na bližnja improvizirana ležišča, narejena iz snopov posušene detelje.

»Više volim tvoju sisu nego kanal Dunav-Tisu«

Srbska avtonomna pokrajina Vojvodina je znana tudi po zloglasnem kanalu Donava–Tisa–Donava (DTD), ki naj bi jo varoval pred poplavami ter omogočal namakanje in osuševanje kmetijskih površin. Dolg je 690 kilometrov, plovne poti je uradno okoli 600 kilometrov, a zlobni jeziki trdijo, da zaradi mulja, nakopičenega vzdolž kanala, po njem še čolni ne morejo pluti, kaj šele tovorne ladje, kot so bili načrtovali konstruktorji. Gradili so ga dvajset let (od 1957 do 1977), bil je največja naložba v Evropi v tistih časih, a ta mastodont ni nikoli deloval, kot bi moral. Sedem milijonov ton blaga, kolikor naj bi ga na leto s tankerji prepeljali po kanalu, so bile le pobožne želje, enako velja za cilje glede namakanja kmetijskih površin s kanalsko vodo: namesto 500.000 hektarjev jih namakajo le desetino. Na posameznih predelih je kanal zaradi nakopičenega mulja globok vsega pol metra, zato ladijski promet tam ni mogoč, ljudski glas celo pravi, da kanal DTD na teh mestih še za samomor ni primeren. Neki možakar naj bi se namreč z mostu vrgel v kanal, a je preživel, ker se je zaril v mulj. Tudi ribiči se jezijo, da lahko ujamejo kvečjemu kak star čevelj ali plastično vrečko, medtem ko so ribe že zdavnaj pobegnile. Tako ne preseneča, da so iskrivi Lale, kot pravijo Vojvodincem, skovali tale rek: »Više volim tvoju sisu nego kanal Dunav-Tisu.« (Raje imam tvoje prsi kot kanal DTD).

Voda se po kanalu DTD v Stari Palanki na jugu Banata izliva v Donavo, kjer se ji z leve strani pridruži še Nera, rečna lepotica ter naravna meja med Romunijo in Vojvodino. Tudi Neri gre zasluga, da je Stara Palanka eldorado za ribiče, ki s svežimi somi, šarani, ščukami... zalagajo tamkajšnje gostilne. V enem najstarejših krajev ob Donavi, ki premore vsega deset hiš, je kar pet gostiln. Nekateri Stari Palanki v šali pravijo vasica Pet in pet. Pet je gostiln in pet hiš, v katerih živijo ribiči, ki gostince oskrbujejo z ribami. V Stari Palanki je kljub temu vse leto živahno tudi zaradi znamenite skele, železnega splava, ki potnike in avtomobile po Donavi prevaža na srbsko stran, pod trdnjavo Ram, in jim tako občutno skrajša pot do enega najlepših rečnih kanjonov v Nacionalnem parku Đerdap.

Najprej pridelek, potem davek

Vožnja s skelo je posebno doživetje, ki prikliče v spomin prizore iz že omenjenega filma Kdo neki tam poje. Zanimivo, posneli so ga le nekaj kilometrov stran, v Deliblatski puščavi, eni zadnjih peščenih ravnic v Panonski nižini, ki je danes naravni rezervat. In zakaj ne nacionalni park? »Ker prevladuje umetna vegetacija,« odgovori Marius Olđa, strokovni sodelavec za varstvo narave pri Gozdnem gospodarstvu Banat Pančevo. In pojasni, da je Deliblatska puščava nastala v času ledene dobe iz peska, ki ga je Donava odložila na svoje obrežje, košava pa ga je raznašala naokrog. Na tem pesku sta se razvili avtohtona vegetacija lipovega in hrastovega gozda ter stepa. Tako je bilo do prihoda Rimljanov, konec 18. stoletja, ko so Turki v vojni z Avstro-Ogrsko izgubljali ozemlje, pa so ti iz maščevanja zažgali gozd in pesek je posledično zadušil vegetacijo. Ker ga je raznašalo tudi po poljih, kmetje niso imeli pridelka in niso mogli plačevati davkov, zato je prišel ukaz z dunajskega dvora in iz budimpeštanskega parlamenta, da je treba to območje pogozditi. (Ko bi le bilo še danes tako, da bi politiki najprej zagotovili pogoje za kmetijsko pridelavo, šele nato bi se z davki prisesali nanjo!) Pogozdovali so tudi kasneje, tako danes 60 odstotkov puščave prekriva akacija, nekaj je tudi bora.

Deliblatska puščava ni kot Sahara, torej polna visokih sipin in skopa z rastlinjem. Vojvodinska Sahara je zelo bujna. Marsikje pridelujejo koruzo, redijo ovce, gojijo tudi vinsko trto (nekoč so imeli 600 hektarjev vinogradov, danes jih je le še desetina tega). Ne manjka redkih rastlinskih in živalskih vrst (posebno zanimive so tekunice – glodavci, podobni svizcem, ki živijo v rovih), zaradi katerih Deliblatsko puščavo obiskujejo predvsem biologi, botaniki, geografi, farmacevti, gozdarji...

Rusi prebirali Andrića in Selimovića

Središče dogajanja v teh južnobanatskih krajih je Bela Cerkev, nekoč vojaško mesto, ki je imelo v začetku 20. stoletja deset tisoč prebivalcev, šest hotelov, sto gostiln, drsališče in še marsikaj. »Od Beograda se je razlikovalo le po številu prebivalcev,« pravi mestni arhivar Milan. Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja je prišlo v Belo Cerkev okoli dva tisoč Rusov, ki so tukaj ustanovili ruski kadetski korpus. »Še kot najstnike so jih pregnali iz domovine, jim pobili družine. Bili so kot potepuški psi, nihče jih ni hotel sprejeti, le v Beli Cerkvi so naleteli na odprte roke. To je prvi zabeležen primer v zgodovini, da je nekdo na svojem ozemlju dovolil tujo vojaško šolo. Med temi prišleki so bili inženirji, arhitekti, umetniki, operni pevci, slikarji... Z njimi je Bela Cerkev dobila elito, rusko smetano,« pripoveduje Milan in doda, da je bilo pred šestimi leti v Beli Cerkvi svetovno srečanje preživelih ruskih kadetov. »Prišel je poln avtobus ljudi, starih okoli 80 let, vsi so perfektno govorili naš jezik, slovnično bolje kot jaz. Srbski jezik so nazadnje uporabljali pred štiridesetimi leti, toda tri mesece preden so šli na pot, so spet vsi prebrali Iva Andrića in Mešo Selimovića, da bi obnovili jezik. Ko so prišli v vojašnico, ki je lahko nekoč sprejela pet tisoč vojakov, so pokleknili, poljubili tla in jokali.«

Milan ugotavlja, da je Bela Cerkev danes le še bleda senca sence nekdanjega mesta. Avstro-ogrska vojašnica propada, ruske kadete so v njej zamenjali Romi, ki se na veliko priseljujejo iz drugih krajev. Dokler ni bilo mednarodnih sankcij zoper Srbijo zaradi hudodelstev v balkanski moriji, so po Milanovih besedah v Beli Cerkvi živeli le avtohtoni Romi, ki so delali na plantažah breskev, največjih v Evropi. Imeli so delo, niso ne kradli ne prosjačili, ko so prišle sankcije, pa so prvi izgubili delo, prodali so hiše in se odselili. A prišli so Romi od drugod, ki tako neumorno kopljejo po smeteh, da so začeli zabojnike celo zaklepati in človek težko odloži odpadke.

Razsvetljeni kot Las Vegas

»Vse se je spremenilo. V Beli Cerkvi so ostali le tisti, ki delajo v državnih službah, ali neizobraženi ljudje. Kdor gre študirat, se ne vrne. Imamo katastrofalne politike, skoraj nepismene. Nima jih kdo zamenjati, ker so vsi odšli. Ne vem, kako se bomo izvlekli iz tega začaranega kroga. Imamo velike potenciale: Deliblatsko puščavo, reki Nero in Donavo, številna jezera, izjemna zemljišča, a nikogar, ki bi nas potegnil iz brezna. Delujejo le državne službe, tovarn ni, z izjemo kmetijskega kombinata, ki zaposluje malo ljudi, kupil ga je nekdo, ki je pod Miloševićem na nepošten način prišel do denarja,« našteva Milan in sramežljivo razkrije še svojo mesečno plačo: 260 evrov zasluži v muzeju, od tega mu jih 120 požrejo položnice. »Pa jaz sem še dober, ker imam državno plačo,« se tolaži in ugotavlja, da je v bližnji Romuniji še veliko slabše, zato se ne more sprijazniti, kako so jo lahko v Evropsko unijo sprejeli pred Srbijo.

»To ni logično. Romunija je v EU le zaradi bogatih naravnih virov in zato, ker je EU s tem bliže Rusiji. Romuni imajo vse: morje, nafto, gozdove, zlato, premog, a jih je uničil diktator Nicolae Ceausescu. V času njegovega vladanja so imele trgovine v krajih ob meji na polici eno samo steklenico in nič drugega. Le štiri ure na dan so imeli elektriko. Ljudje iz hribovitih romunskih vasi so opazovali Belo Cerkev in nam zavidali, rekoč, 'razsvetljeni ste kot Las Vegas'. Umirali so od lakote. Ceausescu ni vlagal niti v infrastrukturo, kar se pozna še danes. Tudi televizije dolgo časa niso smeli gledati, da ne bi komu padlo na pamet in bi pobegnil čez mejo. Vse bližnje romunske vasi skupaj so premogle dva televizorja in skrivaj so lovili naše kanale. Ko je bilo svetovno prvenstvo v nogometu, so prihajali tudi iz oddaljenih krajev. Po tisoč ljudi je strmelo v ta dva ekrana in na ražnju obračalo pujse,« se spominja Milan. Tako je bilo vse do leta 1989, ko so diktatorja Ceausescuja zaradi genocida nad lastnim ljudstvom usmrtili.

»Ne morem verjeti, da je tudi pri vas korupcija«

Še bolj kot članstvo v EU pa Milan Romuniji zavida njene naravne lepote. Le 35 kilometrov iz Bele Cerkve je na primer Nacionalni park Nera. »Bil sem čisto iz sebe, ko sem prvič prišel tja, tako so me prevzeli številni slapovi, jezera, kaskade in zeleno-modra barva, kakršne ne more pričarati noben fotoaparat. To je treba videti in doživeti,« je prepričan Milan, ki si je zato, da bi lahko te lepote delil z nami, vzel celo dopust. Obžaluje, ker v Beli Cerkvi ni nikogar, ki bi se posvečal turistom.

»Največ ura vožnje je do vsaj desetih izjemno lepih točk, a turisti k nam prihajajo le ob vikendih, povečini iz Beograda, se okopajo v katerem od jezer, za seboj pustijo smeti, zvečer pa se vrnejo domov. Če bi mi znali delati kot vi Slovenci, bi svojo državo izvlekli iz krize,« nam polaska Milan, a ko mu povemo, da je Slovenija, kakršno ima v spominu, preteklost, razočarano pripomni: »Ne morem verjeti, da je tudi pri vas korupcija. Imate vendar zahodni sistem!«