Peter Gabriel nikoli ni stopal vštric s časom, zato so imeli opisovalci njegovih del nemalo težav, kako pristopiti do njegovega lika. Ta nikdar ni bil jasno opredeljen – in niti malo ni bil podoben tistemu, kar so narekovali aktualni trendi ali čemur so histerično sledili množični in nekoliko manj množični mediji. Kriza srednjih let, je zapisal novinar Guardiana, ko mu je spomladi leta 1986 pod roke prišel album So, ki je pozneje obveljal za njegovega najuspešnejšega, pri tem pa pozabil, da je edina konstanta v Gabrielovemu ustvarjanju izključno on sam. O krizi srednjih let lahko v njegovem primeru govorimo šele danes, ko je prvič povohal, kaj se dogaja na sceni, in posledično »podlegel« trendu preigravanja nekega albuma v celoti ali, kot pravi sam, »od vrha do dna«.
Vendar je Peter Gabriel ta koncept znova izkoristil sebi v prid – najverjetneje ni veliko tistih, ki bi se pri triinšestdesetih letih glasno pritoževali, da jim podtikajo prej omenjeno krizo. In ne samo to, z aktualno turnejo Back to Front je prevetril že preverjeni material ter mu vtisnil nekoliko bolj zrelo, a še vedno navihano energijo, ki se ji nikdar ni odrekel. Prvi in ponavljajoči se koncertni vtis je bil namreč sila enostaven – vsi smo vedeli, da je So velik album, a šele v živo smo lahko občutili njegove prave razsežnosti.
V naključja ni verjel
Da se v njegovi glavi kuha nekaj drugačnega, je bilo jasno že leta 1983, ko je izšel dvojni živi album Plays Live. Reprezentativna kolekcija (i)zbranih del se je poslušala kot priročnik za razumevanje osnovnih elementov njegovega samostojnega (ali post-Genesis) opusa, kjer se je ustvarjalni napor preusmeril v intimno doživljanje glasbe, česar si znotraj matične skupine ni mogel docela privoščiti. Ključ do novega koncepta je bilo drzno razmišljanje, da zgolj ekstremne situacije s poudarjenim avtobiografskim karakterjem vodijo k samoizpraševanju (Solsbury Hill). Peter seveda ne bi bil Gabriel, če ne bi znova stopil korak vstran in znova presenetil, predvsem poslušalce, šele kasneje – na podlagi vseh reakcij – tudi sebe. Kmalu mu je postalo jasno, da je konec statusa kultnega umetnika z roba in da je postal »javna dobrina«, del mainstreama, ki se ga je prej izogibal v velikem loku.
So je bil namreč album, ki je avtorja povsem razbremenil notranjih pritiskov. Predstavljal je svojevrstno »čistilnico« njegovih stališč in pogledov na svet, po drugi strani pa je bil rezultat njegovega občudovanja soula šestdesetih let, zlasti kataloga založbe Stax. Kdor je najprej škodoželjno pomislil, da se je Gabriel (do)končno izgubil, se je moral hitro ugrizniti v jezik. Kot je nekoč soul predstavljal rafinirano stilizacijo rhythm'n'bluesa, tako so se njegove godbe gibale v okvirih istega napredka. Robustni rhythm'n'blues je na albumu So sicer odstopil prostor nekoliko bolj uglajeni in kontrolirani izraznosti, a je ohranil ves čustveni naboj. V vidnem spektru pa je Peter Gabriel izkoristil vse, kar mu je ponujala stop-motion animacija, in z videom Sledgehammer (do danes največkrat predvajanem video) zasnoval nove trende in tehnike obdelave ter lepljenja zvoka in slike. Ne nazadnje je samo retro oblikovana naslovnica iz studia Petra Savilla, sicer avtorja obeh legendarnih ovitkov Joy Division, založbo stala takrat neverjetnih 20.000 funtov; Gabriel ni hotel ničesar prepustiti naključju. In tudi danes je tako.
Izvrstna koncertna kondicija
Peter Gabriel se namreč dobro zaveda, da preteklosti ne moreš obrniti hrbta, prav tako je ne moreš doživeti še enkrat. Obstajajo pa priložnosti, ko jo je mogoče vsaj za trenutek ali dva priklicati nazaj. Tako je sprva v razširjenem kompletu ponovno izdal album So v različnih (kombiniranih) formatih in zbral ekipo, ki mu je stala ob strani in pomagala pri nastanku albuma. Tudi koncert aktualne turneje, na kateri preigrava So (ogledali smo si ga v začetku meseca na Dunaju), je začel pri prižganih reflektorjih – in sicer zato, da bi se poslušalci navzeli občutka domačnosti dnevne sobe. Po začetni improvizaciji v duetu z basistom Tonyjem Levinom na nedokončano skladbo (OBUT) je stvar postajala vse bolj resna. V ozadju so zazveneli poudarjeni afriški ritmi Manuja Katcheja (Talk To Me), da bi prvi vrhunec doživeli s, kajpada, Shock the Monkey.
V tem trenutku so se v dvorani ugasnili reflektorji in oder so zavzele prikazni, podobne tistim iz Vojne svetov. Peter Gabriel ni mehkužec, ki bi se skrival za svojo glasbo – akustični uverturi je kmalu sledil električni del, kjer je do konca prišla do izraza uigranost benda s pripadajočim spektaklom (Digging in the Dirt, Secret World). Ta je bil za odtenek skromnejši, kot smo bili vajeni v preteklosti, a še vedno impresiven. Skladba The Family and the Fishing Net je ponudila izjemne medigre v finalu, kjer je bilo lahko razločiti instrumentalne odtenke in žanre, ki so se spontano prepletali med seboj. Če se ozremo po sami izvedbi, bi stežka izločili posamezne pesmi iz urejene celote – če je bila med vsemi še najmanj izjemna Solsbury Hill, potem vam je lahko približno jasno, kaj se je dogajalo na odru.
So je zgodba zase, ki jo je težko prenesti na papir, zlasti to velja za nesporni vrhunec večera – ležečo izvedbo pod modro kopreno pesmi Mercy Street. Začelo se je sicer v rdečem (Red Rain), vsesplošno rajanje je povzročila soulovska Sledgehammer (na žalost brez postave Memphis Horns na trobilih), sledila je ena najlepših pop balad Don't Give Up (na žalost brez Kate Bush). Razgibani album je bil odlična osnova malce posodobljenim, postavi in odrskim rekvizitom podrejenim aranžmajem; angažirani Biko v dodatku pa je dokončno dokazal, da se moda spreminja, Peter Gabriel pa ostaja isti – zunaj tokov in trajen. Z odra je odkorakal z dvignjeno pestjo.