Mnogi menijo, da so finančni trgi danes najmočnejši svetovni igralec. Številke so zares impresivne. V letu 2011 je bila vrednost vsega blaga in storitev podjetij na svetu okoli 69 bilijonov dolarjev. Za primerjavo povejmo, da je devizni trg v letu 2011 presegel 1100 bilijonov dolarjev, delniški trg 54 bilijonov dolarjev in trg obveznic okoli 157 bilijonov dolarjev. Finančni trgi omogočajo donose, nedosegljive na drugih trgih. Zaradi pretekle deregulacije upravljanja in liberalizacije tržnih razmerij so nastali vedno bolj tvegani finančni produkti. V času prosperitete je tudi v Sloveniji prišlo do kopičenja dolgov v zasebnem sektorju in špekulativne evforije. Pregrevanje je spodbujala Banka Slovenije, saj so se krediti povečevali bistveno bolj kot depoziti. 20-odstotna letna stopnja rasti posojil z nameni financiranja gradbeništva in nepremičninskega sektorja je bila možna samo ob pritoku kapitala iz tujine. Ob izbruhu krize določenih dolgov ni bilo več mogoče odplačati. Banke so posledično zmanjšale kreditno aktivnost in prišli smo v recesijo. Delovanje finančnega sistema poglablja poslovne cikle in obenem razkriva inherentno notranjo nestabilnost tržne družbe.

Tudi bonitetne agencije delujejo izrazito prociklično. Pred krizo so visokotveganim instrumentom v ZDA pripisovale visoke ocene, namesto da bi vlagatelje opozorile na naraščajoča tveganja. Bonitetne agencije so na začetku krize ob podržavljanju izgub finančnega sektorja z ugodnimi bonitetnimi ocenami spodbujale večje zadolževanje države. Toda v nadaljevanju so ob reprogramiranju dolgov začele relativno hitro zniževati bonitetne ocene držav. Mnoge države so prisilile v krčenje javnih storitev in pravic socialne države. Agencije so delovale prociklično, saj so dodatno povečevale stopnjo negotovosti v celotnem sistemu. Kako neodgovorno lahko delujejo bonitetne agencije, smo se lahko prepričali tudi v Sloveniji. Agencija Moody's nam je namreč znižala oceno v najbolj občutljivem času izdaje obveznic in nam tako povzročila neposredno škodo zaradi višjih stroškov zadolževanja. Slovenija ima danes eno najvišjih razlik med ocenami posameznih bonitetnih agencij med vsemi državami. Toda ali lahko obstaja tako visoka stopnja arbitrarnosti pri presoji bonitete posamezne države? Kako je mogoče, da danes še vedno ne poznamo natančno metodologije obremenitvenih testov? Finančne inštitucije namesto zmanjševanja ustvarjajo dodatno sistemsko negotovost.

Toda kako v resnici delujejo finančni trgi? To postane deloma jasno ob zadnjih prisluhih Tomažu Lovšetu. Ti kažejo, kako je Goldman Sachs sodeloval pri poskusu prevzema Croatia osiguranja s strani Zavarovalnice Triglav. Obenem smo izvedeli, kako omenjeni poslovnež lobira za reprogramiranje Mercatorjevih posojil pri bankah in kakšna nagrada ga čaka ob uspešnem prevzemu Mercatorja. Nevidna roka trga, na katero prisegajo naši novodobni liberalci, je torej še kako vidna. Če trg razumemo tudi kot proces socialnega učenja, potem se v ozadju tržnih relacij pojavljajo subjekti in njihovi interesi. Prisluhi kažejo, da so želeli slednji omejiti konkurenčne ponudnike. Nič novega. V središču finančnega sistema imamo namreč monopol države nad denarjem. Ideja o trgu kot konkurenčnem mehanizmu se zato pri denarju preprosto konča.

Prisluhi so pokazali, da se spreminjajo razmerja med interesnimi skupinami in politiko. Zdi se, da postajajo lobiji in finančni trgi v Sloveniji vse močnejši. Pomembne odločitve se v manjši meri sprejemajo v političnih vrhovih. Vse manj odločajo strici iz ozadja. Vse bolj očitno ozke interesne skupine in globalni finančni strici. Slednji v mnogih državah odločilno vplivajo celo na imenovanje premierjev (Monti, Papademos). Mnogi med vodilnimi (Draghi, Monti) so močno povezani z najmočnejšimi investicijskimi bankami (Goldman Sachs) in različnimi vplivnimi skupinami (Bilderberg). Po izteku svojih mandatov se praviloma vrnejo v njihov varni pristan. O konfliktu interesov zaradi njihove neznanske lahkotnosti prehajanja domala ne govorimo. Ne problematiziramo pomoči Goldman Sachsa posameznim državam pri zamegljevanju njihovih proračunskih težav. Pojenja tudi želja po strožji regulaciji finančnih trgov za povrnitev našega zaupanja v sistem. Še več. Finančni apologeti nas vsak dan neumorno prepričujejo, kako pomembno je povrniti njihovo zaupanje v nas. Narobe svet.

Ali se je mogoče učinkovito upreti mednarodnim finančnim trgom? Ne. Toda lahko poskrbimo za minimizacijo lastnih napak in večjo vlogo domačega trga obveznic. Delna alternativa zadolževanju na nepredvidljivih finančnih trgih bi lahko bila večja zadolžitev pri domačem prebivalstvu. Slovenska gospodinjstva imajo namreč danes okoli 15 milijard evrov depozitov. Pozitivne izkušnje s tem imajo na Japonskem, v Italiji in Belgiji. Korist bi imeli vsi. Država bi se ceneje zadolžila. Zaradi ugodnejše davčne obravnave bi pridobili tudi varčevalci. Kritiki menijo, da poslovne banke izgubljenih sredstev ne bi mogle usmeriti v gospodarstvo. Toda imamo kreditni krč in slabše ne more biti. Če ne gre drugače, naj se država zadolži pri javnih uslužbencih tudi za izplačilo odprave plačnih nesorazmerij. Za državo je to sprejemljiv strošek. Obenem bi se izognila večjemu odpuščanju javnih uslužbencev ali nižanju kakovosti javnih storitev. Odlog izplačila plač bi bil sprejemljiv tudi za sindikate. Predvsem pa to zmanjšuje negotovost. Ljudje bi obdržali službo. Država bi pridobila del potrebnih sredstev. Velja opomniti, da slabe izkušnje malih investitorjev z NKBM in podrejenimi obveznicami treh državnih bank niso dobra popotnica.

Omenjeni predlog ne ponuja celovite rešitve za naše javnofinančne težave. Lahko pa deloma zmanjša pritisk na mednarodnih finančnih trgih. Obenem bi to okrepilo zaupanje in zmanjšalo stopnjo sedanje negotovosti.